Štiri vrste vzgoje

Starši smo si v svojih vzgojnih prijemih zelo različni. V enakih situacijah reagiramo zelo različno.

Glede na to, kdo ima kontrolo, kakšne metode uporabljamo in kako gledamo na otroka, pa bi se lahko razdelili nekako v štiri tipe.

 

AVTORITARNI (nasilna)
 AVTORITARNI (nenasilna)
 PERMISIVNI
 SOČUTNI (demokratična)
Kdo ima moč?
starši starši otrok vsi
Vrsta kontrole: kontrola s fizičnim in psihičnim nasiljem  kontrola z materialnimi in čustvenimi dobrinami (pogojna ljubezen)  ni kontrole  samokontrola
Starševske metode:
pretepanje, ena po riti, grožnje, vpitje, poniževanja, obtoževanja, kritiziranje

nagrade: denar, privilegiji, priboljški, objemi, pohvale, pozornost

kazni: izguba privilegijev, posledice, ignoriranje, odmor, vzbujanje občutkov krivde

prošnje, podkupovanje, nerganje, popuščanje, pridiganje, samožrtvovanje, reševanje, zanemarjanje ni kaznovanja, brezpogojna ljubezen, dajanje zgleda, spodbujanje, zadovoljevanje potreb (ni isto kot želje!), prisluhniti čustvom, naravne posledice, skupno reševanje problemov, družinski sestanki
Ozračje doma: napeto, rigidno, moreče urejeno, dosledno kaotično, nestanovitno sproščeno, urejeno, fleksibilno
Kaj se otrok nauči? slepe poslušnosti močnejšemu, nasilja, tekmovalnosti, laganja, nič samodiscipline poslušnosti, urejenosti, neodkritosti, tekmovalnosti, nič samodiscipline kako manipulirati z drugimi, nič samodiscipline samodiscipline, odgovornosti, kako reševati probleme, spoštljivosti, sodelovanja
Kako se otrok počuti? jezen, sovražen, prestrašen, nemočen, nizka samopodoba zamerljiv, jezen, nerazumljen, zmanipuliran zmeden, občutki krivde, negotov vesel, varen, samozavesten, ljubljen
Kaj se lahko zgodi v puberteti? otroci se upirajo, pobegnejo ali postanejo prestopniki (se tepejo, drogirajo itd), so nasilni do drugih, starši postanejo nemočni otroci se čustveno zaprejo vase, upirajo, iščejo drugje brezpogojno sprejetost, starši postanejo nemočni otroci so sebični, odvisni od drugih, zahtevni, neodgovorni, starši zamerijo otrokom ljubezen in spoštovanje med starši in otroki, ni potrebe, da bi se otrok upiral ali zaprl vase

Tabela je povzeta po avtorici Alethi Solter. Pravi, da čistih tipov ni, vsi se verjetno tu pa tam znajdemo med avtoritarneži, permisivneži ali sočutneži. Vseeno pa je v nas en tip, ki prevlada.

 

To kar šteje, je naše osnovno prepričanje o tem, kaj otrok je in kaj potrebuje:

Avtoritarnež: Otrok potrebuje naš nadzor in nenehno usmerjanje.

Permisivnež: Otrok mora imeti vse kar si želi in kar mu lahko damo, ne sme biti nesrečen.

Sočutnež: Otrok potrebuje ljubezen, zaupanje in spoštovanje.

 

Sočutna vzgoja je moj izraz za stil vzgoje, ki ima sicer mnoga imena. V strokovnih krogih je bolj poznan kot demokratična vzgoja. Vendar ta izraz ni dober: v demokraciji so si vsi ljudje enaki, v družini pa so vsi člani enako pomembni in vredni, vendar pa odgovornost vseh ni enaka.

Izraz sočutna vzgoja sem izbrala, ker je bistvo tega stila, da ohranimo in negujemo z otrokom dober kontakt, ljubeč odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Začne se s smernicami povezovalnega starševstva in nadaljuje z vzgojo, ki temelji na pozitivni disciplini brez kaznovanja in nagrajevanja. Vendar sočutna vzgoja skriva v sebi tudi past: če samo opustite kaznovanje, boste postali permisivni in ne ljubeči.

Neprimerno vedenje ne morete kar ignorirati, ampak ustaviti in odkriti, kaj otrok potrebuje ali želi izraziti in mu pomagati, da to izrazi na spoštljiv način. Prav tako ga z reševanjem iz težav razvajate in ga ne učite odgovornosti.

In kar je za nas Slovence najtežje: če ne poznate svojih lastnih potreb in ne skrbite zase, potem tudi otroka težko vzgajate sočutno.

 

Pa še nekaj smernic, ki vas bodo ohranjale na poti sočutne vzgoje:

Ko vas prime, da bi ga (kaznovali, nadrli, mu eno primazali)…

• Vzemite zase time-out (če situacija dopušča), da se malce ohladite in zberete misli.

Ne tlačite čustev, povejte in pokažite kako se počutite in kaj potrebujete! (Toda pozor! Jeze se otrok lahko tudi ustraši. In pazite, da namesto izražanja ne očitate ali krivite druge za svoje počutje).

• Ste preobremenjeni ali zanemarjate sebe in svoje potrebe? Ne morete biti sočutni do otrok, če nimate razumevanja do sebe. Poskrbite zase!

• Svoje starševske napake otrokom priznajte in se zanje tudi opravičite.

 

Ko naredi kaj grdega, pa nočete kaznovati…

• Pokažite kako lahko popravi škodo.

Zavrtite film nazaj in izpeljite dogodek še enkrat, tokrat na prijazen način (npr. prepiri med bratci in sestricami).

Spodbujajte opravičilo, vendar ga ne zahtevajte.

 

Ko vas prime, da bi ga omejili, mu prepovedali…

• Storite to le, če ogroža življenje, moralo ali zdravje.

• Ponudite zamenjavo, če prestopa vaše meje.

• Pogajajte se, dogovarjajte, najdite rešitev sprejemljivo za vse.

 

Ko ne sodeluje…

Prosite, ne ukazujte. (Toda ne prosjačite!)

• Dajte mu malo časa.

Ponudite pomoč (Ti pomagam? Dajva, pospraviva skupaj!).

 

Ko bi dali nasvet, pomagali in učili, kako je prav …

• Pomagajte samo, če vas prosi za pomoč. Ali najprej vprašajte, če želi pomoč.

Pustite, da najde sam svojo pot, mogoče vas pa z ustvarjalnostjo še preseneti.

Zaupajte. Iz svojih težav se največkrat lahko rešijo čisto sami.

 

Kadar izraža čustva jeze, prizadetosti, žalosti …

Ne ignorirajte, bodite ob njem.

Dovolite, da se izrazi. Ne skušajte ga ustaviti, zamotiti, preprečiti jok samo zato ker vi to težko poslušate.

Pomislite kaj potrebuje, kaj s svojim vedenjem izraža.

• Če ste na javnem prostoru, se umaknite skupaj z otrokom.

Za komentiranje se prijavite.