»Če spol za zakonsko zvezo ni pomemben, zakaj bi bilo število?«

Kako hitro po tem, ko družba zavrne zakonsko zvezo kot zvezo izključno med moškim in žensko, se odprejo vrata za nadaljnjo degradacijo razumevanja zakonske zveze, kaže nedavni primer Kolumbije.

trije kolumbijci zakonci

Samo dobro leto potem, ko je bila v tej južnoameriški državi z odločitvijo ustavnega sodišča dovoljena homoseksualna zakonska zveza (aprila 2016), so zakon lahko legalno sklenili – trije moški.

Po poročanju La Republice so se v začetku letošnjega junija poročili Manuel (50 let, novinar), Alejandro (36 let, osebni trener) in Victor (22 let, igralec).

»Ljubezenska zgodba« treh oziroma celo štirih, kot jo sami imenujejo v medijih, kjer se radi pojavljajo, se je začela leta 1999, ko sta se spoznala tedaj 32-letni Manuel in 18-letni Alejandro. Leto pozneje sta se kot prvi gejevski par javno »poročila« (takrat ni bila v Kolumbiji priznana še niti civilna partnerska zveza) in tako prišla na naslovnice vseh glavnih časopisov.

Leta 2004 je Alejandro priznal svojemu partnerju, da se je zaljubil v – Alexa. Najprej sta se Alejandro in Manuel odločila, da se sporazumno razideta, potem pa se je zgodilo, da se je v Alexa zaljubil še – Manuel. Vsi trije so začeli živeti skupaj. Leta 2012 pa se je zveza še razširila še s četrtim moškim – Victorjem. Alex je po treh letih umrl. In ostali so trije, ki so se letos poročili.

trije kolumbijci zakonci v postelji

Kaj sledi?

Omenjeni primer dokazuje, kako upravičena so bila opozorila tistih, ki so menili, da bo legalizacija homoseksualne zakonske zveze prej ali slej sprožila plaz zahtev po legalizaciji tudi drugih zvez, recimo poligamije.

A seveda ne bo ostalo samo pri tem – prej ali slej se bodo pojavile zahteve po priznanju drugih poljubnospolnih in poljubnoštevilčnih zvez.

In če privzamemo logiko, s katero so homoseksualni aktivisti uspeli doseči priznanje homoseksualne zakonske zveze, bomo težko našli argumente, zakaj poliamorije (gre za širši pojem od poligamije, saj ni vezana na zvezo med moškim in ženskami oziroma žensko in moškimi) ne bi legalno priznali.

Argumenti, ki zvenijo znano?

Tako kot homoseksualna partnerstva namreč tudi poliamorična partnerstva obstajajo. Tudi v njih partnerji trdijo, da jih povezujeta čustvena in telesna ljubezen.

Še več – mnogi v poliamoričnih zvezah trdijo, da je želja po pripadati več partnerjem bistvo njihove identitete, da jim je prirojena in da so že od mladih let čutili, da jih monogamne zveze čustveno in spolno ne izpolnjujejo.

In če je »ljubezen tista, ki ustvarja družino, ljubezen pa ne pozna meja«, zakaj bi bili ljudje v poliamoričnih zvezah diskriminirani, drugorazredni državljani? Kaj pa njihove pravice v zvezi z dedovanjem, socialnim zavarovanjem, obiskovanjem v bolnišnici ...?

Po partnerstvu pride pa na vrsto še starševstvo ...

Izkušnja pa uči, da seveda na bo ostalo samo pri zakonskem priznanju partnerskih zvez, ampak bodo sledile tudi zahteve po uresničitvi »pravice do otrok«.

Tudi v poliamoričnih zvezah so že otroci (ali biološki otroci enega od partnerjev, tudi že posvojeni otroci v homoseksualnih zvezah, ki so se pozneje razširile v poliamorične).

In tudi kakšen »strokovnjak« se že najde, ki trdi da imajo poliamorične zveze celo prednosti pred monogamnimi, kar zadeva vzgojo otrok – saj več oseb lahko bolje poskrbi za fizične, čustvene in finančne potrebe otrok kot samo dve ...

Kje so meje?

Ko enkrat sprejmemo tezo, da za zakonsko zvezo ni pomemben spol, zakaj bi bilo potem pomembno število? In če ni pomembno število, kateri kriterij lahko sploh še omejuje zakonsko zvezo in iz nje izhajajočo »pravico do otrok«?

Notranja logika gibanja za priznanje homoseksualnih zakonskih zvez zato neizprosno vodi v gibanje za priznanje poliamorije in vprašanje je, ali se ji bo na tej poti lahko še zoperstavila logika, ki v tem trenutku družbo še varuje pred incestuoznimi razmerji ...

4.4
30 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.