»Vedno smo bili dva, tri korake naprej«

Ob obletnici referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih smo se pogovarjali s sovoditeljem koalicije Za otroke gre, ki je referendum predlagala, Alešem Primcem.

Družba

Ales Primc0

Na referendumu, ki je potekal na zadnjo adventno nedeljo, 20. decembra 2015, je ob doseženem kvorumu udeležbe prepričljiva večina volilcev (63,51%) zavrnila novelo zakona, ki je radikalno redefinirala zakonsko zvezo med moškim in žensko.

Referendum je bil velika zmaga za zagovornike pomena zakonske zveze kot zveze med moškim in žensko. V kampanji PROTI se je angažiralo veliko število organizacij civilne družbe in posameznikov, kar je pripomoglo k tako prepričljivemu rezultatu. Gotovo pa je ključno vlogo odigrala koalicija Za otroke gre pod sovoditeljstvom Aleša Primca in Metke Zevnik, ki je svojo kampanjo gradila na večletnih izkušnjah civilnodružbenega boja za pravice otrok in družin.

Ob obletnici uspelega referenduma smo se pogovarjali s sovoditeljem koalicije, Alešem Primcem. Zanj je bil to že tretji uspeli referendum (po referendumu o družinskem zakoniku leta 2012 in referendumu o zdravljenju neplodnosti in OBMP leta 2001).

Gospod Primc, trije referendumi so za vami, od razglasitve rezultatov zadnjega mineva točno eno leto. Kakšni so po letu dni spomini na referendum?

Čas referenduma in vseh aktivnosti okoli njega je bil zelo delaven in obenem milosten. Ob tako zelo čustveni temi, kot je družina, so se namreč odprla čustva, doživljanja, razmisleki, ki se sicer ne bi. Ko sem se v mesecih po referendumu pogovarjal z ljudmi, sem opazil, da se močno čustveno dogajanje ni zgodilo samo meni, ampak še mnogim drugim.

Ves čas smo delali, kar je bilo v naši moči, z vero in upanjem v Božjo pomoč. Hkrati pa se nismo obremenjevali z rezultatom.

Referendum je bil milostni čas, saj smo vedeli, da s človeškimi močmi, po človeški logiki, ne moremo uspeti. Če imaš proti sebi stranke, ki imajo dve tretjini poslancev, če imaš proti sebi deset in več največjih medijev v državi, če imaš proti sebi tako močno in s strani države tako bogato financirano t. i. civilno družbo (ki v resnici ni civilna družba, ampak podaljšek ideoloških interesov oblasti), potem se zavedaš, da z racionalno človeško logiko in človeškimi močmi ne moreš uspeti.

Zato nas je referendumska kampanja navdala z zavestjo, da je potrebno tudi svoje duhovno življenje prilagoditi temu delu. Lahko rečem, da so bile zame to zelo intenzivne enoletne duhovne vaje, ob katerih sem poglobil svojo vero.

Rezultat referenduma dojemam in razumem kot čudež. Čému so namenjeni čudeži? Namenjeni so temu, da okrepijo našo vero. Čudeži se ne dogajajo zato, ker bi bili mi tako dobri in bi si jih zaslužili. Zato naj nam bo rezultat referenduma v spodbudo, da okrepimo in poživimo našo vero – to želim položiti na srce vsem verujočim kristjanom.

Predstavljajte si, da bi danes prišel pred vas nekdo, ki bi rekel: »Jaz sem bil zraven pri čudežu v Kani Galilejski. Jaz sem nosil enega tistih vrčev, za katerega je zaprosil Jezus.« Kako bi ga gledali …, s kakšnim spoštovanjem! Ampak čudež, ki smo ga doživeli pred letom dni, ni bil nič manjši. Vsi, ki smo bili sodelavci pri referendumu, smo bili prinašalci vrčev.

Zelo odkrito ste zdajle spregovorili o svojem duhovnem doživljanju. Tudi pred referendumom ste recimo javno prosili ljudi, naj molijo za uspeh referenduma. Precej nenavadno glede na to, da ste morali doseči rezultat 50+, v Sloveniji pa je javno izražanje vere velikokrat pospremljeno z odporom ...

Kristjani se moramo otresti strahu pred Kristusom. Se vam zdi čudna ta izjava? Občutek imam, da je v Sloveniji kristjanofobije in strahu pred Kristusom več med kristjani kot med tistimi, ki niso kristjani.

Vera. Upanje. Ljubezen! Krščanstvo je nekaj čudovitega! Kristjani moramo sprejeti Boga zares v svoje življenje. V vsak del našega življenja. V službi, v šoli, tudi v javnem življenju in ne samo v cerkvi, pri verouku in doma. Ne da bi z njim zahtevali kakšne privilegije, ampak zato da nam pomaga in nas usmerja. Da bomo boljši ljudje. S tem nikogar ne ogrožamo, ampak samo smo, kar smo.

To nam je veliko lažje takrat, ko ostanemo brez moči, ko izgubimo vero vase, v svojo moč. Takrat nastane prostor za vero v Boga. In v tak položaj smo prišli v lanski referendumski kampanji. Morali smo izgubiti vero vase, saj s svojimi močmi tega referenduma enostavno ne bi mogli dobiti.

Ko smo izgubili vero vase, je nastal prostor za vero v Boga, prostor za to, da smo Boga sprejeli v naše odnose, da smo ga sprejeli za svojega sodelavca. In svojega sodelavca enostavno ne moreš zatajiti.

In kaj se je pokazalo? Pokazalo se je, da državljanke in državljani, ki niso verujoči ali niso tako verujoči kot mi, to razumejo in sprejemajo! Sprejemajo človeka, ki je iskreno veren. Mislim, da je to prava pot.

Ales Primc-Metka Zevnik
Aleš Primc in Metka Zevnik na večer referenduma 20. decembra 2015

Kateri je bil za vas najbolj pozitivni, kateri pa najbolj boleči trenutek lanske kampanje?

Sprašujete me po skrajnostih, po skrajnih doživljanjih. Mi pa smo se ves čas trudili, da teh skrajnosti ne bi doživljali.

Ves čas smo delali, kar je bilo v naši moči, z vero in upanjem v Božjo pomoč. Hkrati pa se nismo obremenjevali z rezultatom. Naš moto ni bil zmagati, naš moto ni bil premagati, ampak narediti vse, kar je v naši moči, in potem sprejeti Božjo voljo.                        

Ukvarjali smo z dogodki, a obenem skrbeli za to, da nas dogodki ne bi prehitevali in se nas tudi ne pretirano dotaknili. To je mogoče, če si z glavo ves čas naprej. Ves čas smo se trudili, da smo bili dva ali tri korake naprej. Dogodek, ki se je zgodil, je bil tako za nas že preteklost, včasih daljna preteklost.

To je bilo za sodelavke in sodelavce zahtevno, saj tako tudi ni bilo toliko možnosti za večje praznovanje in evforično veselje ob uspehu. Bilo pa je po drugi strani dobro, saj ne bi tako močno doživljali niti mučnosti poraza, če bi se zgodil. Ostali smo trdno na tleh ob zmagi, enako bi bilo, če bi bil rezultat drugačen.

Pred leti ste bili aktiven politik, potem ste politiko zapustili, zdaj pa je vaš prehod iz civilnodružbenega dela za družine v politiko domala že gotovo dejstvo. Zakaj greste nazaj v politiko?

Naš moto ni bil zmagati, naš moto ni bil premagati, ampak narediti vse, kar je v naši moči, in potem sprejeti Božjo voljo.

V politiki sem preživel več kot 15 let in iz leta v leto me je bolj utesnjevala. V strankarsko politiko sem šel še ne dvajsetleten v prepričanju, da se v njej da doseči premike v družbi, ki so potrebni, da bomo živeli v vsaj približno takem svetu, kot si ga želimo. V podmladku in stranki sem imel najvišje položaje, pa se vseeno marsičesa ni dalo premakniti, zato sem začel dvomiti v moč strankarske politike in leta 2009 iz nje tudi odšel ter se »zaposlil« v civilni družbi.

Zdaj pa sem podobno, kot sem pred leti trčil v omejitve politike, trčil v omejitve civilne družbe. Ugotavljam, da smo prišli do točke, ko je potrebno spremeniti politiko, da bo imelo smisel delati na civilnodružbenem področju. Vlada je namreč civilno družbo onemogočila, v največji meri preko financiranja: tistega dela civilne družbe, ki ga sama ne financira, sploh ne upošteva.

Izkazalo se je tudi, da vlada ne upošteva volje ljudi. Tudi ko civilna družba pošlje najbolj jasno sporočilo, ki ga sploh lahko – to je referendumski rezultat – za politiko to ni nič.

In seveda: če takega argumenta politika ne upošteva, je popolnoma na dlani, da tudi ostalih, če ji ne bodo všeč, ne bo.

To je potrebno spremeniti. Mi potrebujemo spremembo, da bo civilna družba lahko normalno delovala. S tem ko je vlada omejila prostor civilnodružbenega delovanja, ljudi sili, da moramo civilnodružbeno delo nadgraditi z vstopom v politiko.

Videti je, da se pri vas politično in civilnodružbeno delovanje zelo prepleta. Nekateri, ki sicer podpirajo delo vaše družinske civilne družbe, niso z odobravanjem sprejeli dejstva, da ste takoj, ko je bila razglašena referendumska zmaga, ki je bila sad prizadevanj širšega kroga civilne družbe, napovedali ustanovitev stranke ...

Jaz sem bil sovoditelj koalicije, ki je predlagala referendum. Po zmagi sem bil odgovoren pokazati vizijo za naprej. To je bila moja dolžnost. V prelomnem trenutku je treba dati smer za naprej. In takrat, na referendumsko nedeljo zvečer, je bil primeren čas za to. Prej sem rekel, da smo bili vedno korak ali dva naprej – tudi tukaj smo bili.

Referendum je bil pomemben korak na poti do cilja, da bi živeli v družbi, prijazni družini, otrokom, mamam in očetom. Ampak ni bil edini in tudi ne zadnji. Če bomo hoteli zagotoviti spoštovanje očetovstva in materinstva, resnično spoštovanje temeljnih otrokovih pravic, če hočemo zagotoviti preživetje našega naroda in evropske civilizacije, bo treba nekatere stvari še narediti.

Odločitev za vstop v politiko je bila zame težka in sem jo odrival dolgo časa. Vem, kaj prinaša. Vem tudi, da ni dobra za moje zdravje in družinsko življenje. Upam pa, da bo ta odločitev prinesla, da bomo živeli v boljši državi ter da bomo uresničili stvari, za katere smo se borili doslej.

Sam si politike in dolge politične kariere ne želim in upam, da bom lahko potem, ko bomo dosegli zastavljene cilje, šel čimprej iz politike.

Zakaj z obstoječimi političnimi strankami tega ni mogoče doseči? Koneckoncev sta bili dve stranki, SDS in NSi, v času referenduma zelo aktivni v kampanji in delali za isti cilj složno kot že dolgo ne ...

Politika je v prvi vrsti vsebina: kaj hočeš narediti. Potem je v njej veliko psihologije: da upoštevaš ljudi, da jih imaš rad. Je pa tudi matematika.

Imam občutek, da se tako na ravni vsebine kot psihologije in matematike kaže, da stranke, s katerimi smo sodelovali pri referendumu (SDS, NSi, delno SLS), enostavno ne zmorejo preboja, ki bi bil potreben za to, da bi v Sloveniji lahko dosegli nek nov, resničen obrat na bolje.

To kažejo vse volitve od leta 1996 naprej in zato je potrebno nekaj spremeniti. Če bomo vse delali na isti način, težko pričakujemo drugačne rezultate. Sam bi lahko čakal ali se umaknil. Odločil sem se, da se dam na razpolago. Bomo videli. Naj ljudje povedo.

Pustiva psihologijo in matematiko morda za kak drug, bolj političen medij in za čas, ko boste zares v politiki. Bralce našega družinskega portala pa zagotovo zanima vsebina, ki zadeva družine. Kje po vašem mnenju dosedanje vlade v samostojni Sloveniji niso na tem področju storile dovolj?

Jaz enostavno ne razumem, da v zadnjih 25 letih naše izumiranje ni bil problem številka 1 za slovenske vlade, pa naj gre za leve ali desne. Nobena vlada našega preživetja ni postavila v središče svojega delovanja.

Mi kot narod izumiramo. Vsako leto se nam rodi okoli 20.000 otrok, izseli pa se okoli 8.000 sposobnih, izobraženih ljudi. Realno imamo torej dejansko »rodnost« 12.000 ljudi. To pa pomeni, da nam manjka vsako leto vsaj 15.000 ljudi za normalno obnavljanje števila prebivalstva. Pa tudi če izseljevanja ne bi bilo, ob naši rodnosti (ki je 1,5, morala bi pa biti vsaj 2,1), možnosti za normalno obnavljanje prebivalstva nimamo.

S takim trendom uničujemo našo blaginjo, varnost in prihodnost. Uničujemo našo zdravstveno in pokojninsko varnost. A je za vas normalno, da skoraj polovico generacije kot država izšolamo zato, da potem naši ljudje plačujejo davke tujim državam? In potem se v vladi hvalijo, da so zmanjšali brezposelnost – s tem da so, če se izrazim nogometno, skoraj 10.000 igralcev na leto, v katere smo vložili po 200.000 EUR in več v vsakega, zastonj poslali drugim ekipam!

V državi moramo vzpostaviti pogoje, da si bodo lahko naši mladi čimprej vzpostavili svoje družine. Obenem morajo razumeti in čutiti, da so v Sloveniji dobrodošli in zaželeni. To jim najbolje pokažemo tako, da imajo službe, da imajo kje živeti itn. Če se te spremembe ne bodo zgodile, vse ostalo, vse ostale politike, nimajo smisla.

Ker imamo premalo otrok in naši otroci odhajajo v tujino, nastaja prazen prostor. Normalno je, da prihajajo ljudje od drugod. Na izpraznjena območja so se vedno selili ljudje. Evropa se je v preteklem letu in pol soočila s problemom, da se ta prazen prostor zaseda drugače, kot so si predstavljali evropski politiki. Predstavljali so si, da bodo ljudi vabili in izbirali tiste, ki jih bodo sami hoteli. A se je zgodilo, da so ljudje Evropo začutili kot obljubljeno deželo, kamor so se množično odpravili sami, seveda ob podpori nekaterih držav in mafije trgovcev z ljudmi. Ampak ne pozabimo izvornega problema – odpravili so se v prostor, ki smo ga mi sami izpraznili s tem, ko evropska civilizacija, kot je rekel papež Frančišek, ne mara otrok.

To ni problem samo Slovenije, ampak celotne Evrope. Evropi v tem trenutku manjka za normalno obnavljanje prebivalstva in s tem normalno delovanje evropskih družb okoli 50 milijonov ljudi do 20. leta starosti.

Mi, kot Evropa, kot Slovenija, moramo znova začeti imeti radi naše otroke. Na osebni ravni imamo sicer vsi občutek, kako zelo imamo radi otroke. A številke kažejo, da jih imajo ljudje iz nekaterih drugih delov sveta radi veliko bolj.

To veselje, ljubezen do življenja, ljubezen do otrok, je treba poživiti.

Mislim, da me Slovenija v tem trenutku bolj potrebuje v vladi kot na mestu predsednika države, zato za predsednika ne bom kandidiral.

Kdaj boste zares ustanovili stranko?

Smo že v postopku ustanavljanja, uradna ustanovitev pa bo v začetku naslednjega leta.

Torej ne boste več odlašali do časa, ko bo zaradi volitev to potrebno, kot ste večkrat napovedali? Ocenjujete, da je ta čas že prišel?

Napoved Karla Erjavca ob zadnji vladni krizi, da bodo kmalu predčasne volitve, smo vzeli resno in tudi zato nekoliko pohiteli s pripravo na volitve. Če bi vlada slučajno takrat res padla, bi se namreč lahko zgodilo, da na volitvah ne bi mogli nastopiti, če bi nas državne institucije obravnavale v skladu s postopki in skrajnimi roki, ki jih imajo.

Ime stranke že imate? Iskali ste ga celo s pomočjo javnosti oziroma z javno anketo?

Stranka se bo tako imenovala Glas za otroke in družine, skrajšano GLAS. Ime smo izbrali v koordinacijski skupini, potem pa smo naredili anketo, da vidimo, če smo se med možnostmi, ki smo jih imeli, prav odločili. Na koncu so ljudje s prepričljivo večino izbrali prav to ime.

Moč vaše komunikacije je predvsem na terenu, v mreži, od ljudi do ljudi, prek socialnih omrežij. V dominantnih medijih pa ste bolj ali manj prezrti. Ste kdaj razmišljali, da bi kandidirali za predsednika in tako še pred parlamentarnimi volitvami imeli možnost v dominantnih medijih predstaviti vaše cilje?

Razmišljal sem, da bi kandidiral. Če bi kandidiral za predsednika države, bi šel na volitve zato, da bi zmagal. Mislim pa, da me Slovenija v tem trenutku bolj potrebuje v vladi kot na mestu predsednika države, zato za predsednika ne bom kandidiral.

Vrniva se nazaj k obletnici referenduma. V letu dni po uradni razglasitvi rezultatov referenduma ni dovoljeno sprejemati zakonodajnih rešitev, ki bi bile v nasprotju z referendumsko voljo ljudi (zakonska zveza in družinska razmerja). Bilo pa je nekaj prizadevanj, da bi se uredile pravice oseb, ki živijo v istospolnih zvezah. Sami ste obljubili, da boste vložili zakon, ki bo uredil njihov status ...

... in to obljubo smo tudi izpolnili.

Ampak vaš zakon ni bil sprejet. Sprejet pa je bil Zakon o partnerski zvezi, ki ga je predlagal poslanec Möderndorfer, sprejela pa ga je potem vladna večina s podporo levega dela opozicije. Zakaj menite, da vaš zakon ni bil sprejet?

Ales Primc1Mi smo obljubili, da bomo uredili pravice oseb istega spola, ki skupaj živita, seveda z izjemo priznavanja pravice do odločanja o rojstvu otrok, posvojitev in oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Zakon, ki ga je pripravil poslanec Möderndorfer, in zakon, ki smo ga mi pripravili, sta si v pravnih posledicah v 95% podobna, čeprav je bil naš pristop bolj jasen in ne zavajajoč.

Mi smo predlagali ureditev, kot velja za pare različnega spola, ki imamo pravice, obveznosti in omejitve urejene v okoli 60 zakonih. Se pravi od zakona do zakona, medtem ko gre pri Möderndorferjevem zakonu za to, da je – če poenostavim – povsod, kjer v kakšnem zakonu piše »zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost«, zdaj določeno, da to velja tudi za istospolno partnersko skupnost, razen v primeru posvojitev in umetne oploditve. To so sprejeli, ne da bi kdo v parlamentu sploh vedel, kaj vse to pomeni. To so dokazali na parlamentarni razpravi, ko niso niti znali našteti nekaj zakonov, na katere Zakon o partnerski zvezi vpliva. Še bolj porazno je, da o teh stvareh ni imela pojma državnozborska pravna služba ali pa je zavajala. Sam ne vem, kaj je huje.

Še ena razlika je bila pri našem predlogu zakona. Mi smo predlagali, da ne bi mogla nastati nesklenjena istospolna partnerska skupnost v tistih življenjskih okoliščinah, kjer osebe istega spola živijo skupaj, recimo v študentskih domovih ali domovih za ostarele. Po tem zakonu, ki je zdaj sprejet, bo lahko prihajalo do zlorab, recimo da bi dva študenta živela skupaj v študentski sobi, pa bi se nekomu nekaj zgodilo in bi drugi zahteval pravice iz njune domnevne nesklenjene istospolne zveze, recimo pravico do dedovanja.

Zakaj pa mislite, da vaš zakon ni bil sprejet?

Ker hočejo še naprej, po nekoliko drugačni poti, doseči iste cilje, kot so jih imeli ves čas, to je, da bi homoseksualci, lezbijke, transseksualci in queerseksualci prišli do otrok. Preko posvojitev, umetnih oploditev, trgovine z materinstvom pa tudi, da bi naše otroke po svoje vzgajali v vrtcih in šolah ter bili ob tem še bogato financirani s strani države.

V preteklem letu ste bili aktivni še na enem področju. Predlagali ste zakonske spremembe v zvezi s posvojitvami in sicer po vsem, kar je izbruhnilo na plan ob primeru koroških dečkov ...

Primer koroških dečkov je eden najbolj tragičnih primerov zlorabe državnih inštitucij proti otrokom. Ta dva dečka, kot veste, sta doživela hudo tragedijo z izgubo mame, potem pa jima je država vzela še staro mamo in starega očeta, ki sta skrbela zanju. Ta primer je tragičen sam po sebi in si najprej želimo, da bi se čim prej rešil v korist dečkov, da bi lahko znova zaživela pri njima in njuno ljubezen srkala vsak dan.

Je pa primer tudi razgalil odnos države do starih staršev, ki jih država dobesedno izloča iz družine in jim ne priznava, da so otrokom takoj za njihovimi starši daleč najbližje osebe  – tako je v veliki večini naših družin. V družinsko zakonodajo zato želimo vpeljati, da se bo ta izjemen pomen starih staršev spoštoval in da se jim bo priznalo mesto, ki ga imajo v naših družinah. V tem smislu je bila izjemno kvalitetna sodba Vrhovnega sodišča v primeru primeru koroških dečkov, ki je poudarila ravno to – a kaj, ko je ministrstvo Anje Kopač Mrak ne upošteva.

Primer koroških dečkov je eden najbolj tragičnih primerov zlorabe državnih inštitucij proti otrokom.

Zato smo vložili predlog spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi prinesel nekaj pomembnih sprememb. Predlagamo, da bi imeli stari starši možnost posvojiti svoje vnuke v primeru, da se staršem kaj zgodi. Potem predlagamo, da bi imeli stari starši v teh primerih tudi pravico, da so kot stranke v postopku vključeni v postopke odločanja o usodi njihovih vnukov. Želimo torej ne samo to, da stare starše v teh primerih centri za socialno delo lahko povabijo, da jih kaj povprašajo, če se tako odločijo, ampak da so stari starši sistemsko vključeni kot stranke v postopku. Predlagamo tudi, da bi oče in mama imela možnost vnaprej določiti, kaj naj se zgodi z njunimi otroki v primeru, če bi se njima kaj zgodilo. Za najhujše primere, ko starši otroku povzročijo nepredstavljivo gorje (kar je nedvomno tudi, če oče ubije mamo, kot se je zgodilo v primeru koroških dečkov), pa predlagamo, da se takim staršem roditeljska pravica odvzame takoj. Ne pa, da oče, ki je ubil mamo, lahko odloča, kaj se bo otrokoma dogajalo vnaprej, kot se zdaj dogaja.

Bližina starih staršev je temeljna človekova pravica otrok. Primer koroških dečkov kaže na popolno odsotnost zavesti o čutenju vnukov do starih staršev in obratno. Pa tudi na nepoznavanje evropske konvencije o otrokovih pravicah, ki v 20. členu določa pravico otroka do nepretrgane vzgoje. Temeljna pravica otroka je torej, da se mu zagotovi, če je to le mogoče – tudi kadar pride do izrednih primerov – nepretrganost njegove vzgoje. To pravico bi v primeru koroških dečkov prav gotovo zagotavljala stara mama in stari oče, ki sta za dečka skrbela.

Ta zakon smo predlagali že junija, predsednik državnega zbora pa je dovolil zbiranje podpisov za vložitev zakona šele jeseni. V rekordnem času, v dobrih treh dneh, smo zbrali skoraj 8.000 podpisov (potrebnih jih je 5.000). Menda naj bi se obravnava zakona na pristojnem odboru državnega zbora začela 11. januarja. Upamo, da bo zakon sprejet.

Imamo pa zdaj na mizi tudi nov predlog družinskega zakonika, ki ga vladna večina želi očitno sprejeti hitro po izteku enoletnega zakonskega roka po referendumu. Kakšen je vaš komentar tega predloga?

Spet rinejo po svoje. Računajo, da jih bo rešilo njihovo ustavno sodišče, ki ga imajo namen do takrat okupirati.

Iz novega predloga družinskega zakonika so na videz umaknili nekatere najbolj sporne zadeve, ki smo jih že trikrat zavrnili. Gre pa za zakon s preko 300 členi, kjer je veliko nedorečenosti pri posameznih vprašanjih. Škoda, da se ministrstvo noče usklajevati z nami, saj bi skupaj lahko pripravili veliko boljši predlog, kot je sedaj. Do sestanka med predstavniki ministrstva in Gibanja za otroke in družine je prišlo šele dan pred sprejemom zakona na vladi (to je bilo v torek, 13. decembra). Žal na strani ministrstva ni bilo pripravljenosti za dialog oziroma je bila pripravljenost samo za to, da pripravijo vljudnostni obisk, potem ko ni bilo mogoče več ničesar spremeniti.

In katere so vaše ključne kritike novega predloga družinskega zakonika?

Zakonik daje pravico do otrok dvema moškima ali dvema ženskama. To so naredili s potezo, ki je na videz nepomembna, a smo jih seveda glede na naše dolgoletne izkušnje hitro spregledali. In sicer: iz temeljne opredelitve zakonske zveze so taktično umaknili določilo, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, se pravi v otrocih. Če bi tam pisalo, bi to veljalo samo za zakonsko zvezo. To določilo pa so sedaj umestili v poglavje splošnih določb o zakonski zvezi. Zakaj? Ker Zakon o istospolni partnerski zvezi določila v tem poglavju izenačuje za zakonsko zvezo in homoseksualne partnerje. Novi predlog družinskega zakonika v povezavi s homoseksualnim zakonom tako določa, da je pomen homoseksualne zveze v zasnovanju družine. In seveda, če je pomen homoseksualne zveze v zasnovanju družine, kar pomeni v otrocih, bo morala po njihovem država homoseksualcem in lezbijkam omogočiti, da pridejo do otrok. Pa smo spet pri posvojitvah ... Gre za to, da bi na nekoliko bolj prefinjen način dosegli natančno tisto, kar so na bolj očiten poskušali do sedaj.

Zakonik daje pravico do otrok dvema moškima ali dvema ženskama. To so naredili s potezo, ki je na videz nepomembna. ... Če je pomen homoseksualne zveze v zasnovanju družine, bo morala po njihovem država homoseksualcem in lezbijkam omogočiti, da pridejo do otrok.

Poleg tega Moderndorferjev homoseksualni zakon v povezavi s predlogom zakonika določa, da dva homoseksualca ali dve lezbijki svobodno odločata o rojstvu otrok. Ker ljudje, ki živijo v takih razmerjih, ne morejo odločati o rojstvu svojih otrok, se sprašujem: »O rojstvu čigavih otrok bodo odločali?« To tako ne more biti. Tako ne morejo izigravati skoraj dvotretjinske referendumske volje ljudi. To bo treba spremeniti. 

Tudi starim staršem novi zakonik ne prinaša priznanja njihovega izjemnega pomena za vnuke.

Poleg tega v središču zakonika ni razumevanje izjemnega pomena mame in očeta za otrokov razvoj in vzgojo, ampak je zakonik v prvi vrsti naravnan na ukrepe, ko se v družini zalomi. Materinska in očetovska vloga za vzgojo in razvoj otroka nista v zakoniku niti omenjeni!

Ta zakon bi nadalje po našem trdnem prepričanju moral uvesti reformo centrov za socialno delo, ki bi omogočila, da bi bilo delo centrov za socialno delo bolj pregledno in manj podvrženo zlorabam, po drugi strani pa, da bi bili delavci centrov za socialno delo bolj usposobljeni in imeli več časa za svoje delo. Te reforme ni. CSD-ji bi po novem predlogu družinskega zakonika imeli še vedno mnogo preveliko moč, kljub temu da se nekatere sedanje pristojnosti prenašajo na sodišča.

V zakoniku so zelo spregledani otroci s posebnimi potrebami kot posebni družinski člani, ki ostanejo v naših osnovnih družinah in so potem, ko starši obnemorejo ali umrejo, v posebnem položaju. To je bila naša kritika že zakonika iz leta 2012 in se tudi s tem predlogom ne spreminja.

V tem zakonu nas moti tudi to, da zakon uvaja priložnosti za kopičenje in molzenje davkoplačevalskega denarja s strani protidružinskih organizacij. Posebej imam tukaj v mislih organizacije, ki deklarirano nasprotujejo spoštovanju materinstva in očetovstva, hkrati pa vsiljujejo svoje nazore o vzgoji, recimo Društvo za nenasilno komunikacije, ki je po uradnih podatkih samo v letu 2015 iz državnega proračuna potegnilo 780.000 EUR. Ta zakon pa jim odpira vrata za še novo prejemanje davkoplačevalskega denarja.

Če bo zakon sprejet, se obeta še en referendum?

Bomo videli. V vsakem primeru bodo naslednje volitve tudi referendum o tem, kaj si ljudje mislijo o protidružinskem delovanju izrojene levice.

V enem prejšnjih odgovorov ste že omenili ustavno sodišče. V naslednjem letu se bo menjalo kar 4 sodnike ustavnega sodišča. V afektu poraza na lanskem referendumu je del politike zelo jasno napovedal, da bo do končnega cilja, redefinicije zakonske zveze, skušal priti s kadrovanjem na ustavnem sodišču. Se bojite, da bi ustavne pritožbe ob novi sestavi ustavnega sodišča utegnile ogroziti to, kar je bilo obranjeno z referendumi?

Za svoje otroke si želim, da bi bili obravnavani kot vsi ostali, brez šikaniranja in brez protekcije. Zato jih držim ob strani in poskušamo živeti kar se da normalno življenje.

V zvezi z ustavnim sodiščem mi najprej prihaja na misel ustavna sodnica mag. Marta Klampfer, ki je v obeh primerih, tako leta 2011 kot leta 2015, odločilno prispevala, da smo lahko imeli referendum. Gospa Klampferjeva je umrla pred mesecem dni. Njen odhod je bil povsem spregledan s strani medijev. Ob tej priložnosti se ji želim zahvaliti za vse, kar je naredila na svojem položaju z velikim čutom za pravičnost. Želel bi, da bi takih sodnic in sodnikov imeli čimveč.

Žal znaki o tem, kako se zdaj kadruje ustavne sodnike, ne dajejo veliko razlogov za optimizem. Ampak glejte – hujša kot bo okupacija ustavnega sodišča s strani izrojene levice, bolj srčen bo boj za svobodo. Tistim, ki odločajo o novih ustavnih sodnikih, predlagam, naj se ne igrajo s pravno državo in svobodo, ki jo nosimo v naših srcih. Kljub njihovi popolni okupaciji Slovenije naj k imenovanju ustavnih sodnikov pristopijo odgovorno. Časi, ki prihajajo, zunanje okolje postaja precej nestabilno, in če imajo v vladi vsaj malo državotvornosti, naj delajo v smeri, da bi poenotili družbo, ne pa da bi jo razdvajali.

Veliko sva govorila o družinah v Sloveniji, nič pa o vaši. Za razliko od nekaterih drugih politikov vi vašo družino držite stran od vašega javnega dela. Pa čeprav bi bilo morda glede na to, da se ukvarjate z družinsko problematiko, bolj logično drugače. Zakaj?

To, kar počnem, vpliva na celo družino. Kar delam, zato ni samo moje delovanje, ampak je žrtvovanje cele družine. To žrtvovanje se dogaja v soglasju in dogovoru med nama z ženo. Za to sem ji zelo hvaležen. In ne samo jaz. Koliko ljudi, ki je sicer ne poznajo, jo zelo spoštuje in ji izreka priznanje! To ljudje večinoma povedo meni, tako da moja žena tega občutka žal ne dobi v vsej polnosti, čeprav doma o tem poročam.

Trudim se, da bi otroci zaradi mojega dela imeli čim manj težav. Ne gre samo za to, da otroke kdaj kdo, ki se z mojim delom ne strinja, »gleda postrani«. Kar se mi zdi seveda grdo. Dogaja se tudi, da imajo moji otroci s strani tistih, ki se z mojim delom strinjajo, včasih malo protekcije. Kar pa tudi ni prav. Želim si, da bi bili obravnavani kot vsi ostali, brez šikaniranja in brez protekcije. Zato jih držim ob strani in poskušamo živeti kar se da normalno življenje.

Je pa še nekaj res. Otroci so velemojstri vzbujanja slabe vesti. Recimo, ko kam grem, mi hčerka pogosto reče: »Oči, a je tebi sestanek bolj pomemben kot jaz?« Kaj boš rekel otroku v takem trenutku?

In kaj ji odgovorite – če ji sploh lahko kaj?

Odgovorim ji: »Na sestanek grem zato, da bo tebi lepše.«

To so zelo neposredna vprašanja, ki kažejo na to, kako zelo se otroci zavedajo svoje temeljne pravice, da sta oče in mati na svetu v prvi vrsti zaradi njih. S temi vprašanji mi dajo otroci veliko misliti. To so na nek način boleče stvari, po drugi strani pa spodbuda, da se vedno znova sprašujem o upravičenosti in pomenu tega, kar delam.

In dokler bom na ta vprašanja pri sebi dobival odgovore, da je moje delo upravičeno, bom to delal še naprej. Ko pa enkrat ne bi mogel svojemu otroku pogledati v oči in mu povedati, zakaj to delam, potem bi prenehal.

4.5
45 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.