Britanci presenetljivo kritični do napovedanih brezplačnih šol za starše

Britanski premier David Cameron je napovedal, da bo britanska vlada naredila obiskovanje šol za starše tudi starejših otrok bolj dostopno in bolj zaželeno za vse. Zakaj so odzivi na njegovo napoved večinoma negativni?

cameron1 

»Prepričan sem, da moramo razmišljati o tem, kako narediti obiskovanje šol za starše ne samo normalno, ampak tudi zaželeno,« je v svojem ponedeljkovem govoru v Islingtonu dejal predsednik britanske vlade, David Cameron, ki je tudi sam oče treh otrok. A s svojo napovedjo, da bo vlada v okviru boja proti revščini ponudila tudi brezplačne šole za starše, je sprožil precej burne odzive.

Trdne družine – najboljši ukrep proti revščini

Ukrep, ki ga je Camerona napovedal v ponedeljek, je del širšega vladnega programa za zmanjševanje revščine, v katerega središču naj bi bile ravno družine. Kajti trdne družine so po Cameronovih besedah "najboljši možni ukrep proti revščini". Otroci iz razpadlih družin imajo namreč po raziskavah dvakrat večjo verjetnost, da izkusijo revščino kot tisti iz stabilnih družin. 

"Je mar prav, da kot starši dobimo tako malo podpore? Vsi potrebujemo pri tem več pomoči – gre namreč za najpomembnejšo službo, kar jih bomo kdaj koli opravljali."

Sredstva za partnersko svetovanje naj bi zato v naslednjih petih letih podvojili (s 35 milijonov britanskih funtov na 70), s tem pa pomagali 300.000 več parom s težavami v odnosih, ki so v nevarnosti, da se razidejo, in usposobili 10.000 več partnerskih svetovalcev.  

Samo pomoč v prvih tednih ni dovolj

Čeprav se je Cameron pohvalil, da so v preteklih letih že povečali število zdravstvenih delavcev, ki staršem v prvih tednih po rojstvu pomagajo na domu (podobno našemu sistemu obiskov patronažnih služb), pa meni, da to ni dovolj in da bi morali pomoč širiti tudi na kasneješe obdobje: »Je mar prav, da dobimo tako malo podpore? Kaj pa kasneje, ko pride do vprašanj igre, komunikacije, obnašanja in discipline? Vsi potrebujemo pri tem več pomoči – gre namreč za najpomembnejšo službo, kar jih bomo kdaj koli opravljali.«

cameron3
Zakonca Cameron sta imela štiri otroke, vendar je njun najstarejši sin Ivan (na sliki na vozičku)
zaradi hudih prirorejenih bolezni umrl leta 2009, kar je družino močno zaznamovalo.
 

Dostopnost za vse starše, brez stigme

A ne samo, da programi v podporo staršem ne bi smeli biti omejeni samo na prve tedne otrokovega življenja, Cameron tudi meni, da bi morali biti dostopni vsem družbenim skupinam: »To, da starševstvo in vzgojo v prvih letih dobro zastaviš, ni pomembno samo za družine, ki jih je težko doseči; je nekaj za vsakogar. Na tem moramo vsi delati. In če nimaš močne podporne mreže – če ne poznaš drugih mam in očetov – je imeti prvega otroka lahko izredno osamljena izkušnja

"Če nimaš močne podporne mreže – če ne poznaš drugih mam in očetov – je imeti prvega otroka lahko izredno osamljena izkušnja."

V okviru programa »Strategija življenjskih priložnosti« bodo tako preučili možnosti, kako močno povečati dostopnost programov za starše, in načine, kako spodbuditi udeležbo vseh staršev v njih. Do sedaj so bili do takšnih brezplačnih programov upravičeni predvsem starši iz deprivilegiranih okolij (po sistemu vavčerjev), s tem pa je bila povezana tudi določena stigma.

Kako točno naj bi bil sistem zastavljen in kdo naj bi ta izobraževanja izvajal, še ni jasno, predvideva pa se, da bo šlo za sistem vavčerjev in za sodelovanje z neprofitnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju.   

Neuspel pilotski program

A dosedanji poskusi v to smer se ni niso izkazali za uspešne. Pilotski 3 ali 4-tedenski program za starše otrok do 5. leta, ki so ga zagnali v letu 2012 (leto dni po nemirih, ki so jih povzročili predvsem depriviligirani mladi), je po treh letih klavrno propadel. Čeprav so bili redki udeleženci brezplačnih programov sicer z njimi zelo zadovoljni, pa se jih je udeležilo samo 2 % staršev, ki so bili do njih upravičeni. Vsak peti udeleženec programa ni zaključil, med udeleženci pa je bilo kar 94 % žensk, čeprav naj bi bil program namenjen tudi očetom.

cameron2
Cameron ob začetku brezplačnih šol za starše leta 2012, ki pa se jih je udeležila le peščica upravičencev.

Zakaj ostre kritike?

Čeprav se zdijo Cameronove napoved smiselne in dobrodošle, pa v britanski javnosti niso bile deležne velikega navdušenja. Namesto tega se je usul plaz kritik. Nekateri se bojijo vmešavanja države v zasebno sfero in dvomijo v koristnost tovrstnih programov.

Drugi, ki v samih programih sicer ne vidijo nič posebej spornega, pa so kritični do celostne politike Cameronove vlade, zaradi katere naj bi bile na splošno družine v ekonomsko slabšem položaju. Ne potrebujemo posebnih programov, pravijo, omogočite nam samo primerne ekonomske pogoje in čas za to, da bomo lahko nemoteno opravljali svojo starševsko vlogo. Najostrejše kritike v vladnih napovedih vidijo celo poskus prelaganja odgovornosti za revščino z vlade na pleča staršev.

Kaj ti bo šola za starše, če nimaš časa biti z otroki?

»Marce ironično je,« meni Laura Perrins iz združenja mam, ki so ostale doma z otroki, »da premier spodbuja obiskovanje šol za starše, ob tem, da se sicer velik del časa trudi oteževati materam možnost, da bi ostale doma in skrbele za svoje otroke. Mar ne ve, da moraš za to, da lahko dobro odigraš svojo starševsko vlogo, biti ob svojih otrocih?«

Spet drugi kritiki pa opozarjajo na to, da je prav Cameronova vlada z zmanjševanjem sredstev pravzaprav ukinila programe, ki so že zagotavljali prav nekaj podobnega. Samo v prvih dveh letih njegove vlade se je zaprlo 400 centrov Sure start (Gotovi začetki) s programi za otroke in starše, saj se je njihovo financiranje zmanjšalo za tretjino.  

»Na pozabljamo vsi otrok v pubih!«

A še bolj kot vse našteto Britanci premierju zamerijo nekaj drugega – pripetljaj iz njegovega zasebnega življenja. Leta 2012 je namreč po kosilu v podeželskem pubu tam pozabil svojo 8-letno hčer Nancy. Da je ni, je družina opazila šele, ko so se vrnili v svojo podeželsko hišo. Mati se je z drugima dvema otrokoma namreč vrnila domov že malo prej z drugim vozilom, hčerko naj bi kasneje s seboj pripeljal oče. A je ni. Branil se je, da je mislil, da je odšla z mamo.

Dogodek je takrat v britanski javnosti močno odmeval in ob Cameronovem ponedeljkovem govoru so številni spet opozorili nanj, tudi z mnogimi zbadljivimi komentarji (v smislu: »Naj se o dobrem starševstvu pustimo poučevati nekomu, ki svoje otroke pozablja v pubih?«).

cameron4
Britanci Cameronu ne odpustijo, da je leta 2012 svojo 8-letno hčer pozabil v pubu,
in se zato posmehujejo njegovim pozivom k obiskovanju šol za starše.

Vendarle razmišljanje v pravo smer

Čeprav je vprašanje ustvarjanja dobrih pogojev za starševstvo precej bolj kompleksno in daleč presega zgolj ponujanje brezplačnih delavnic za starše, pa lahko vendarle priznamo, da je usmerjanje pozornosti in sredstev v krepitev družine in starševskih kompetenc korak v pravo smer – pa čeprav ne zadosten (in morda v primeru trenutne britanske vlade celo dvoličen).

"Mimo so dnevi, ko so ljudje odraščali v velikih razširjenih družinah in srkali vase, kaj pomeni biti starši."

Nenazadnje se Cameron ne moti, ko govori o osamljenosti današnjih staršev, o občutku negotovosti in pomanjkanju podpore. Že pred enim letom je prof. dr. John Ashton, predsednik britanskega združenja za javno zdravje, pozival k uvedbi tovrstnih programov s pojasnili: »Mimo so dnevi, ko so ljudje odraščali v velikih razširjenih družinah, obkroženi s tetami in strici z otroki, ko so lahko srkali vase, kaj pomeni biti starši, še preden so to sami postali.«

Združenje pod vodstvom dr. Ashtona je tako sedaj pozdravilo Cameronovo napoved z besedami: »Za tiste, ki so skeptični glede tega, ali kdor koli potrebuje izobraževanje s področja vzgoje otroka, naj povemo, da obstaja veliko dokazov o tem, da se staršem, ki te tečaje obiskujejo, zdijo zelo koristni. Z vidika javnega zdravja pa obstajajo zelo dobri dokazi, da so zgodnja leta življenja vsakega otroka ključna glede tega, kako zdravi bodo, ko odrastejo.«

Ko bi Britanci vedeli … ali o stanju pri nas

Upam si trditi, da se nas večina teh, ki smo kdaj izkusili kakovostne starševske programe, njihove podprtosti s strani vlade ne bi branila. Že to, da o svoji starševski vlogi ob nekom poglobljeno razmišljaš, deliš izkušnje in se zavestno trudiš za boljši odnos z otrokom (in zakoncem), je lahko neprecenljivo.  

Seveda je tovrstna državna podpora dobrodošla in dragocena ob predpostavki, da je ponudba programov raznovrstna in kakovostna, in da ne gre ne le za poskus vsiljevanja določene vzgojne smeri, miselnosti in pogledov.

cameron5
Kdor je izkusil kakovostne preventivne starševske programe, se državne podpore tem ne bi branil.
A v Sloveniji resne vizije v tej smeri ni. 

Namesto tega pa se, kot kaže tudi izkušnja Zavoda iskreni.net, v Sloveniji soočamo s pomanjkanjem državne podpore preventivnim programom za družine in kakršne koli resnejše vizije na tem področju.

Govora, kakršen je bil ponedeljkov Cameronov, iz ust slovenskega politika še nismo slišali. Še takrat, ko z ministrstva za družino pridejo za starše obetavne novice, se izkaže, da se zadaj skriva zanka. In če se nad tem preveč pritožujemo, se nam zgodi, da se uredba čez noč spremeni in prikrajša nekoga drugega.    

Čeprav tudi razlogi, zaradi katerih so Britanci kritični do napovedanih ukrepov, ponujajo dragocen razmislek o tem, kaj je v resnici dobra družinska politika, pa ne bi bilo napačno, če bi se tudi ob pomanjkljivem britanskem zgledu naši politiki česa naučili. Da se recimo podpora dobrim družinskim odnosom državi "splača" tudi v ekonomskem smislu. In da se sme o težavah in o pomenu podpore starševstvu javno govoriti tudi na ravni visoke politike. Pa čeprav si kdaj pozabil otroka v pubu. Ali pa ravno zato ...    

Viri: telegraph.co.uk, theguardian.co, uk, dailymail.co.uk

Foto: bbc.co.uk, mirror.co.uk, dailymail.co.uk, iabltd.co.uk

5.0
12 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.