Križev pot družinskega vsakdana

Vsakdanjik v družini je včasih pravi križev pot. Skupno sobivanje je poleg obilice radosti tudi odpovedovanje in umiranje sebi in svojim željam.

Jezus pred Pilatom

Prilagajanje, iskanje skupnih rešitev, prenašanje utrujenosti, usklajevanje vsakodnevnih dolžnosti … Padamo, se pobiramo in hodimo – skupaj!

1. Jezusa obsodijo na smrt

Koliko obsojajočih besed smo izrekli drug drugemu? Koliko izjav, ki so bile v resnici namenjene odraslim okoli mene, je prejel moj otrok? Besede bolijo, lahko tudi ubijajo duha. Smo lahko drug do drugega bolj prizanesljivi?

2. Jezus vzame križ na svoje rame

Otrok ob koncu dneva utrujen in neprespan sredi avtoceste tečnari za sladoled. Vzdihnem. Potrudim se, da vse, kar izrečem, izrečem v pomirjajočem tonu. Ker vem, da ne gre za sladoled. Ampak za preveč vtisov in premalo spanca čez dan. Kolikokrat bi vpila in tečnarila od utrujenosti tudi jaz, pa se potrudim, da sem pomirjujoča v odnosu do svojih bližnjih?

3. Jezus pade prvič pod križem

V družini smo lahko najbolj odprti in iskreni. Si dovolimo biti ranljivi drug ob drugem? Zmorem bližnjemu dovoliti utrujenost, skrhanost in nemoč? Ali smo pri nas doma lahko to, kar smo?

4. Jezus sreča svojo mater

Mati in oče sta skozi rutino dneva trdna stebra varnosti in vir tolažbe, ko gre kaj narobe. Koliko zmorem biti sebi Mati – biti čuteč(a) in usklajen(a) s svojimi najglobljimi potrebami? Koliko zmorem srečati in najti sebe v drvenju vsakdana? Koliko se v duhu potolažim in si dam moč za naprej?

5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Koliko tihe pomoči, koliko skritih prijaznosti opravijo naši možje in očetje, ko vsa družina še spi. Zelo konkretni ste v svoji pomoči! Hvala vam za vse pospravljene vreče smeti, za vse luknje na zračnicah, ki so čudežno izginile, za vse trenutke, ko ste nas očetje pokrili z odejo, da nam je bilo spet toplo in ste tiho odšli na delo. Brez vprašanj, brez razglabljanj, konkretno. Si ponosen nase, oče?

6. Veronika poda Jezusu potni prt

Žena vidi. Mati ve. Obriše solzo, ko niti ne veš še, da polzi. Čuti, ko mora biti tiho in le od strani spremljati najstnikov boj s samim seboj. Ve, kdaj spodbujati, tolažiti, pomiriti. Ve, kdaj zarohneti in postaviti mejo. Pozna tiho prisotnost in glasno usmerjanje. Preprosto čuti. Če le zaupa sebi. Si zaupaš, mati?

7. Jezus pade drugič pod križem

Dovoliti bližnjim, da padejo, je lažje kot dovoliti sebi. Koliko sem prizanesljiv(a) do svojih slabosti in šibkosti? Koliko razumem, da sem le človek in včasih ne zmorem več? Napačno odreagiram, pozabim, spregledam … Si znam odpustiti svoje padce?

8. Jezus tolaži jeruzalemske žene

Kolikokrat smo že potolažili drug drugega ... Včasih konkretno, z besedo, objemom, včasih pa v tišini, s pogledom. Ko ne rečemo nič, a smo drug ob drugem in se želimo čutiti? Kolikokrat pa smo bili tudi potolaženi ... Ko se zdi, da upanja ni, zasveti majhna lučka v temi. Zmorem prepoznati znamenja Božje ljubezni in upanja, tudi v vsakdanu?

9. Jezus pade tretjič pod križem

Umazana posoda, nepospravljene igrače, kupi cunj, iz katerih se samodejno že sestavlja indijanski šotor, trava na vrtu, ki spominja na džunglo, prah je že postal naš hišni ljubljenček … Listek z nujnimi opravili se širi v neslutene daljave … Toda – ali si dovoliva vzeti čas za naju kljub nedokončanim opravilom in se enostavno ustaviva, spočijeva in poveževa?

10. Jezusa slečejo

Golo telo ... Je najina zakonska ljubezen varen prostor za biti povsem gol drug pred drugim? Ali tudi kdaj izkusim križ neljubečega pogleda, dotika, dejanja s strani svojega moža ali žene? Na ogled vsem ... Se tudi moje oči kdaj »napasejo«, kot so se oči množice ob slečenem Kristusu? Se umažejo z gledanjem pornografije? Ali v poželjivosti srca miselno slačim mimoidočo žensko? Je moje srce res čisto, ko se ob koncu dneva vrnem domov?

11. Jezusa pribijejo na križ

Jezus je šel do konca. Ni si premislil. Ni odstopil. Ni izbral lažje poti. Lahko se zanesemo Nanj. Se tudi moji družinski člani lahko zanesejo name? Ali kdaj pobegnem na lažjo pot pred računalnik, k televiziji, za štedilnik …? Samo zato, da se ne bi srečali v naši resničnosti?

12. Jezus umre na križu

Odpovedati se sebi in svojim predstavam, to terja pogum! Koliko idej se nabere v vsakem od nas že v petek popoldan, v soboto zjutraj pa je potrebno iz vseh želja zbrati skupne, svoje pa včasih tudi poslati na pogorišče izgubljenih sanj. Sem zadovoljen z realnostjo, ki jo trenutno živimo v naši družini?

13. Jezusa snamejo in položijo Mariji v naročje

Objem, toplina, uho, ki prisluhne, oko, ki me vidi … Vse to zmoremo dati drug drugemu. Naročje, ki potolaži. Naročje, ki umiri. Naročje, ki vzradosti.  Naročje, ki lahko ostane tudi prazno … Ko si želimo bližine, a se v prepiru še bolj prizadanemo. Ko si želimo otroka, a nam ni dan. Ko otroci odvihrajo čez vrata in zabrusijo besede, ki najbolj zabolijo … Ko me zakonec spregleda … Marija razume. Vse naše stiske. Tu je, z nami.

14. Jezusa položijo v grob

Tišina. Tišina groba. Včasih se zdi, da smo se izgubili drug ob drugem. Včasih umrejo vse naše želje, upanja, pričakovanja. Ranjeni do konca iščemo bližino drugega, a ostajamo sami. zaključeno, Je res vse izgubljeno, poteptano, brez rešitve ... je res konec??? Toda – ne glej le v temino groba. Tam Njega ni več. Upaš prepoznati žarek upanja?

kriz

Upanje

Na koncu dneva, ko se umirimo, usedemo skupaj, zmolimo, prečistimo odnose in se ZAČUTIMO! Tam, v resničnem pogledu drug na drugega. Tam, v radosti ob preprosti skupni igri, tam je naše vstajenje, tam je naše življenje in srečni smo, da smemo to izkušati vsak dan znova! Skupaj!

Foto: americamagazine.org, howard-carter.blogspot.si

4.8
9 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.