Izpoved mladostnice, ki se je šest let borila s pornografijo

Zasvojenost s pornografijo je čedalje pogostejši pojav. Pornografija deluje kot droga. Ob gledanju se sprošča hormon dopamin, ki ustvarja občutke ugodja in nagrade.

mlada odvisna

Možgani ob neprestanih dražljajih potrebujejo čedalje več stimulacije, potreba po pornografiji postaja čedalje večja, dokler ne preraste v odvisnost.

Podoba, da imajo s pornografijo probleme predvsem moški, je napačna. Preberite si zgodbo 25-letne Keeley, ki se je od ranih najstniških let borila s pornografijo in je njen oklep uspela zlomiti šele, ko je svojo stisko zaupala drugim.

*****     *****     *****

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem prvič gledala pornografijo. Tako zelo smo ji izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi. Tako prikrito je vdrla v moje življenje, da nisem prepoznala, kaj me je zadelo. Toda spomnim se, da sem bila pri petnajstih letih že trdno ujeta v njene čeljusti.

Pornografiji smo tako zelo izpostavljeni, da jo komaj prepoznamo. Splazi se skozi stene, pod vrati, med zidovi.

Nekako je gledanje pornografije pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe. Začela sem hoditi na zabave, popivati, imeti spolne odnose. Postala sem eden tistih najstnikov, za katere starši upajo, da jih nikoli ne bodo imeli. Zaklepala sem se v sobo pozno ponoči, prižgala računalnik in si nadela slušalke, da nihče ne bi slišal zvokov. To je postalo moja navada, vsakodnevno opravilo, včasih dvakrat, včasih še večkrat na dan. Postalo je čisto normalno, kakor pač pravijo, čisto OK.

Več kot sem gledala, bolj otopela so postala moja čustva, moj pogled na svet je postal izkrivljen. Ni me zanimalo čisto nič več, vse je bilo brez veze. Pornografija mi je prišla tako v navado, da nisem mogla zaspati, če je nisem gledala. To me je pripeljalo do tega, da nisem več znala obvladati svojih čustev, začela sem se čudno obnašati, začela sem se rezati, da bi se poškodovala.

Pornografija mi je ustvarila nerealen pogled na to, kako naj bi odnosi izgledali in vsak dan je v meni puščala večje luknje, ki sem jih želela zapolniti s čimerkoli, samo da jih ne bi bilo. Ampak zapolnilo jih ni nič. Moji odnosi so se slabšali, bežala sem iz enega razmerja v drugega, pri osemnajstih sem celo razdrla zaroko. Še štiri leta sem nadaljevala s takim načinom življenja.

Gledanje pornografije je pripomoglo, da se mi tudi druge slabe stvari niso zdele več slabe.

V drugem semestru prvega letnika na faksu sem spoznala čudovitega fanta. Samo sebe pa sem še vedno smatrala za dostojno osebo. Odločila sem se, da pustim stari način življenja, da bi lahko bila z njim. Opustila sem zabave, pitje alkohola, kajenje, razuzdano življenje. Postala sem srečna.

Toda ene stvari nisem mogla opustiti – gledanja pornografije. Bolj kot sem se trudila, bolj je grabila moje notranje središče. Bolj kot sem se trudila prenehati s pornografijo, bolj temačen je postal moj okus. Čeprav sem heteroseksualna, sem začela gledati homoseksualne pornografske filme. Čeprav verjamem v monogamnost, sem gledala skupinski seks. Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije. Nisem mogla verjeti, da sem ji pustila, da je zasedla táko mesto v mojem življenju.

Spoznala sem, da nisem več »normalna«, da sem ujeta in da sem v tem obupno sama. Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem. Pod vplivom miselnosti okolja sem se tolažila, da to ni problem, s katerim bi se borile ženske. Vedela sem, da sem v tem sama, in si mislila, da bom nekako že našla rešitev.

Sovražila sem se, prezirala sem to, kar sem postala, nisem mogla razumeti, zakaj se ne morem znebiti pornografije.

Teden ali celo dva sem vztrajala v odločitvi, da ne bom gledala pornografije. Počutila sem se dobro, ampak ponoči, ko nisem mogla spati, sem ponovno zašla na stara pota. Zopet sem bila na začetku poti. Znova sem zabredla v napačna razmerja in dve leti sem živela na takšen način. Na zunaj sem izgledala srečna, vendar sem tiho trpela v svoji notranjosti.

Kar šest let sem globoko trpela zaradi svoje  borbe s pornografijo. Pri enaindvajsetih letih pa sem prebrala knjigo, ki je govorila o tem, kako težko se je znebiti bremena, če ga ohranjamo v skrivnosti. To mi je pomagalo prepoznati, da sem pristala na dnu in da sama teh težav ne bom mogla rešiti, da bom morala poiskati pomoč. Popolnoma sem se zlomila. Odločiti sem se morala, ali naj še naprej živim v tišini in trpim ali naj povem na glas o svojem boju. Odločila sem se, da grem k prijateljici. Pred njo sem izlila svoje srce. Povedala sem kar naravnost: »Imam probleme s pornografijo.« In v trenutku, ko se te besede zapustile moja usta, se mi je z delo, da je z mene padlo težko fizično breme.

Nikomur se nisem zaupala, saj sem mislila, da me nihče ne bo razumel in da bom izgubila vse prijatelje, če bom povedala, kakšna sem.

Ko sem razkrila svoj problem in se osvobodila lastne sramote, je bilo breme, ki me je težilo, lažje. Zdaj sem tri leta in pol brez pornografije in nikoli se ne oziram nazaj. Da sem se osvobodila, sem morala iti preko zdravljenja, preko ljubezni in odpuščanja. Šele nato je dobila ljubezen pravi pomen.

Pornografije ne jemljimo prelahko. Veliko ljudi zaradi sramu trpi ob pornografiji predolgo. Samo zato ker svet pravi, da je »normalno«, ne pomeni, da moramo to kar sprejeti. Ljudje ne vidijo, kaj pornografija naredi v srcih in mislih tistih, ki jih prizadene. Ljudje ne vidijo, kaj stori v domovih in odnosih tistih, ki jih ima v ujetništvu. Ne vidijo življenj, ki so uničena. Veliko tistih, ki se borijo s pornografijo, zlasti žensk, meni, da bi jim ljudje rekli bodisi: »Oh, to je normalno!« bodisi: »Vi ste ogabni!« Tako ostanejo sami s svojim bojem, ujeti v mreže pornografije.

V pornografiji ni nič normalnega! To ni samo problem moških ali odraslih oseb. Že kot 15-letno dekle, še skoraj otrok, sem začela dolgo, bolečo pot zasvojenosti. Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci so vsak dan izpostavljeni pornografiji in zdi se, da je to za družbo »normalno«. Vendar to ne bi smelo biti tako.

Pornografija je kulturni in svetovni problem. Moški, ženske in otroci smo vsak dan izpostavljeni pornografiji.

Sedaj, ko sem stara 25 let, ponosno in odkrito delim svojo zgodbo v upanju, da bom pokazala nekaj tistega, kaj pornografija lahko stori v tvojem življenju. Proti pornografiji se borim, ker mi jo je uspelo vreči iz svojega življenja. Še naprej bom aktivno podpirala tiste, ki trpijo v tišini; trpijo, ker ne morejo spregovoriti o tem zaradi sramu.

Pornografija ni beseda, ki se jo je treba bati. Razlog, da ljudje ne spregovorijo o pornografiji, je v tem, ker vedo, da je nekaj narobe z njo. Razlog, zakaj je ljudem ob besedi »pornografija« neprijetno, je, ker vedo, da to ni prav. Ali z modrimi besedami profesorja Dumbledorja: »Strah pred imenom povečuje strah pred stvarjo samo.«

Ko pornografiji odvzamemo moč nad našim življenjem, ko se izvijemo iz nje, dovolimo resnični ljubezni, da zdravi. To, da sem lahko o njej povedala naglas, mi je pomagalo zmagati v boju s pornografijo in me pripeljalo tja, kjer sem zdaj.

Nadaljuj z bojem tudi ti!

Keeley
Edinburgh, Škotska

Vir: fightthenewdrug.org

Foto: il3.picdn.net

4.7
38 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.