Po izkušnji neplodnosti boj za življenje trojčkov

Zakonca Andrej in Andreja Megušar prihajata iz Dolenje vasi v Selški dolini in sta starša štirim otrokom. Izkusila sta tako bolečino neplodnosti kot grenkobo ob rizični nosečnosti s trojčki.

Kultura življenja

Megusar

Tolažbo in upanje, kot pravita sama, sta našla predvsem v veri. A pot do tega spoznanja ni bila enostavna.

Kako sta se spoznala, kako dolgo sta poročena, koliko otrok imata?

Andrej: Jaz prihajam iz Dolenje vasi, Andreja iz Železnikov, poročila sva se leta 1997 še kot študenta. Prvo leto sva živela v študentskem domu v Ljubljani, potem pa sva si uredila dom pri mojih starših. Ta čas je bila za naju zelo dragocen na poti skupnega življenja. Po devetih letih zakona se je rodil Jakob Andrej (13. februarja 2006), po potrpežljivem čakanju pa še trojčki: Marcel Leon, Marija Zala in David Jan (20. februarja 2014). Do takrat tričlanski družini se nam je življenje korenito spremenilo.

Po poroki sta se soočila z eno najtežjih preizkušenj za par – neplodnostjo. Kako sta doživljala to, da otroka ni bilo?

Andreja: Oba sva si želela več otrok. Najprej se nisva obremenjevala, ker otroka prvo leto še ni bilo, a ga ni bilo tudi drugo leto. Vmes sem tudi zbolela in zato potrebovala daljši čas za okrevanje. V tem času sva se naučila več pogovarjati, posebno o tej stiski, ki sva jo doživljala vsak po svoje. Počasi in stežka sva si izoblikovala nov medsebojni prostor. V tem času sva nadaljevala študij, me je pa bolelo, ko sva dobivala »dobrohotne« nasvete: »Toliko sta stara, pa še nimata otrok?« Ali pa: »A vidva sta se pa usmerila bolj v kariero?«

megusar6

Pravita, da vama je po devetih letih bil podarjen sin Jakob Andrej. V kakšnem smislu? Vama je ta nosečnost povrnila (za)upanje v to, da bosta le lahko imela otroke?

Andrej: Najine želje in ves dotedanji trud niso obrodile sadov. Potem pa sva mimo vseh razumskih dejstev zanosila. Po rojstvu prvega sina sva resnično upala, da se bomo kmalu veselili novega člana. K temu naju je spodbujal tudi Jakob Andrej, ki si je želel otroške družbe v domačem gnezdu. Ker pa zanositve spet kar ni bilo, sva opravila različne zdravniške preglede.

Andreja: Drugim nisva pojasnjevala najine preizkušnje, tudi nihče naju ni posebej spraševal. Verjetno je ljudem zoprno drezati, čeprav sva si na trenutke želela sočutja, pogovora, spodbude pri izročanju v Božje roke. Danes vem, da štejejo toplina, zaupanje, ljubezen – torej naši medsebojni odnosi. Včasih ne želimo spraševati, ker nam je zoprno. Vendar molk in tišina ne prinašata bližine in sočutja.

Včasih ne želimo spraševati, ker nam je zoprno. Vendar molk in tišina ne prinašata bližine in sočutja.

Jakob Andrej je bil zagotovo izmoljen otrok. Ko sem izvedela za nosečnost, sem ga v mislih posvetila Janezu Pavlu II. Rodil se je 13. februarja. 13. dan v mesecu je povezan s papežem Janezom Pavlom II. in fatimsko Marijo. Mislim pa, da sem takrat še vedno dojemala Boga le kot pomočnika, Božje milosti pa kot prvo pomoč. Kot človek sem se še vedno zanašala bolj le na svoje moči in premalo verjela v Božjo ljubezen.

Po prvorojencu sta morala spet dolgo čakati pred ponovno zanositvijo. Ali sta razmišljala o umetni oploditvi (vama je ginekologinja predstavila to možnost)?

Andreja: Ker sva že sama brskala po literaturi, sem celo sama predlagala umetno oploditev. Ginekologinja nama je lepo predstavila različne možnosti in naju zelo spodbujala za zanositev po naravni poti. Ko pa sva prišla do specialistov, je bila predstavljena samo ena pot: umetna oploditev in veliko statistike, kako čim hitreje do želenih rezultatov, tako kot utripa današnji svet. Vidiš, prideš in kupiš – na prvi pogled najlažje. Tudi prijatelji in znanci so šli po tej poti in imeli različne izkušnje, od razočaranja nad neuspehom, dostikrat povezanega z veliko bolečine, pa tudi veselje nad »uspelim postopkom«. Z lahkoto so nama razlagali, da bodo donosili samo enega ali dva otroka, čeprav vedo, da imajo še »zamrznjenčke«, se pravi svoje otroke nekje v banki, ki jih bodo po določenih letih zavrgli. Sama sem to spremljala z mešanimi občutki, bila sem nemirna ob tej možnosti.

megusar5

Kako sta vsak po svoje doživljala ponovno nezmožnost zanositve in razpetost med hrepenenjem po povečanju družine in etično sprejemljivimi oblikami zdravljenja neplodnosti?

Andrej: Vedno sva bila razpeta med željo po otroku z argumenti za postopek in notranjim nemirom ob misli, da privoliva v to. Globoko v sebi sem čutil vabilo, da poiščeva prave vzroke za neplodnost.

Andreja: Želela sem, da bi bilo to premagovanje oz. zdravljenje v skladu z Božjim načrtom. V roke mi je prišla knjiga »Blagoslov in prekletstvo«. Spoznala sem, da moramo v širši družini opraviti devetdnevnico za ozdravitev družinskega debla. Skupaj s sorodniki smo jo opravili in obhajali sveto mašo, takrat pa je dozorela odločitev, da se še enkrat pozanimava in sprejmeva etično bolj sprejemljive oblike zdravljenja.

Andrej, vem, da si se takrat zelo izobrazil na področju umetne oploditve. Mnogo parov ne razmišlja na tak način oz. se ne pozanimajo toliko, kot si se sam. Kaj te je gnalo, da nisi preprosto sledil toku? Kako si to doživljala ti Andreja?

Spraševala sem se, zakaj je ravno moj mož tako zahteven. Danes sem nanj ponosna, na njegovo trdno voljo, vero in zaupanje.

Andrej: Vedno se je ustavilo pri odločitvi za umetno oploditev. S tem postopkom se nisem strinjal. Kljub mnogim mnenjem, naklonjenim umetni odpoditvi, sem globoko v sebi sem doživljal, da to ni prava pot. Ob misli, da privolim v tovrstno človekovo uravnavanje rojstev, se mi je porajal nemir. Molila sva in iskala odgovor v Božji besedi, se posvetovala ob teologiji telesa, tudi s p. dr. Tadejem Strehovcem. Raziskovanje po literaturi je potrdilo nauk Cerkve, ki ga je bilo Andreji kot ženski, ki je res hrepenela po otroku, težko sprejeti. Odgovor je bil jasen, da umetna oploditev za katoličana ni sprejemljiva. Pri tem sva zaupala stališču Janeza Pavla II.

Andreja: Ko sem bila tesno povezana z Gospodom in prisluhnila srcu, mi je bilo jasno, da nimam nobenega pooblastila ali pravice, da odločam o življenju ali smrti otroka. So pa bili trenutki, ko sem v sebični želji po materinstvu padla v skušnjavo, da bi bila mati na vsak način. Tu sem zelo močno potrebovala podporo moža in sem jo tudi dobila. Vedela sem, da tega pri možu ne smem in ne morem izsiliti, odločitev mora biti najina, skupna. Spraševala sem se, zakaj je ravno moj mož tako zahteven. Danes sem nanj ponosna, na njegovo trdno voljo, vero in zaupanje. Danes tudi vem, da je bil mož stanoviten, se pravi trden v srcu, v veri in mi je bil v danem trenutku v trdno oporo kot steber. V času prečiščevanja, kaj je prav, sem pri njem doživljala to kot trmo, kot neko načelnost, bolj kot egoizem, se pravi uveljavljati svoj prav kot posameznik. Danes vem, da je s svojo stanovitnostjo stopal z mano v odnos in me s tem spodbujal in vračal zaupanje v Božji načrt. Prav zaradi tega sem mu zaupala.

megusar4

Druga nosečnost je bila veliko presenečenje. Kako ste kot družina sprejeli dejstvo, da je Andreja noseča s trojčki?

Andreja: Tretjega julija, točno na obletnico smrti moje mame sva dobila dve informaciji. Prva je bil klic z Onkološkega inštituta, da moram takoj še enkrat na pregled, ker junijski rezultati niso bili v redu. Redno namreč obiskujem genetsko ambulanto, zaradi družinske nagnjenosti k bolezni – rak dojke. Druga informacija pa je bila, da je bil domači test nosečnosti pozitiven. Krvni test je naslednji dan pokazal nenormalno visoko raven hormonov (beta HCG). Čez teden in pol smo na pregledu končno dočakali vzklik: »Pa ga imamo, pa ne enega, dva otročka«. Po daljši tišini pa najina ginekologinja reče: »A veste, še eden je!« Pri nama je bilo nepopisno veselje. Dobro, da se nisva zavedala, kakšno tveganje prinaša večplodna nosečnost. Tako polna zaupanja sva bila. Tudi na onkološkem se je dobro izteklo, z vso skrbnostjo so spremljali spremembe, ki do sedaj niso bile nevarne. Hvala Bogu!

Andrej: Trojčki so se rodili ravno na dan, ko je bil v Dolenji vasi sprejem za nosilca dveh olimpijskih medalj Petra Prevca in takrat je najin Jakob Andrej izjavil, da je on tega dne dobil tri zlate kolajne: dva bratca in sestrico. Skupaj z nama je bil zelo srečen. Pozneje je tudi spoznal, da so mu odvzeli zelo veliko pozornosti in ugodnosti. Šele sedaj, po dveh letih, jih po daljši odsotnosti resnično pogreša, jih izziva in se veseli, ko nekaj skupaj »ušpičijo«.

Ko je ginekologinja prestopila mojo mero dobrega okusa, sem jo odločno zavrnila, da plod ni nekaj, ampak nekdo, torej dojenček.

V drugi nosečnosti so vama predlagali redukcijo – splav enega od trojčkov. Kaj vaju je pri tem najbolj šokiralo?

Andreja: Zaradi večplodne nosečnosti sva v dvanajstem tednu nosečnosti opravila prvi pregled tudi pri specialistki v Ljubljani. Sama pri sebi sva se odločila, da dodatnih pregledov ne bo, saj bi otroke sprejela v vsakem primeru, zato so se nama testiranja zdela brezpredmetna. Priznana ginekologinja me je najprej povabila v pisarno, gledala kartoteko in rekla: »Gospa stari ste 38 let, nujno je treba razmisliti o redukciji.« Najprej sem jo pozorno poslušala, ker me je zanimalo, kako se stroka retorično loteva takšnih primerov. Ko pa je prestopila mojo mero dobrega okusa, sem jo odločno zavrnila, da plod ni nekaj, ampak nekdo, torej dojenček. Gotovo morajo zdravniki predstaviti, kaj naju kot starša lahko čaka, ker so lahko tudi velika tveganja glede zdravja otrok ali mame. Vendar v monologu ni bilo zaznati nobene spodbude. Med tremi dojenčki, ki smo jih videli na ekranu, naj bi se skupaj odločili, koga bi ubili. Zdravnica je naredila ultrazvok dveh otrok, tretjega pa kar ignorirala. Tak odnos in prezir do tretjega otročka brez kakršnih koli spodbudnih besed naju je zelo bolel. Uspela sva zamenjati specialista, ki je bil toliko korekten, da redukcije ni več omenjal, ampak je zelo strokovno spremljal najino nosečnost in hkrati sodeloval z nama.

megusar2

Če se danes ozreta na prehojeno pot – katere zaključke bi potegnila za vajin odnos in vajino družino? Kaj je tisto, kar bi sporočila paru, ki se sooča s podobnimi težavami, kot vidva?

Andreja: Šele po večletnem čakanju na drugega otroka sem začela resnično izročati svoje življenje Gospodu, v Božje roke, v Božji načrt in se truditi odgovarjati na Kristusovo ljubezen. Vem, da naju je tu Jezus srečal in se dotaknil. Zvečer, ko se vse umiri, nemalokrat ob pogledu na štiri glavice, ki kukajo izza posteljnih odej, obnemiva nad čudovitim Božjim darilom, ki sva ga dobila v naročje v teh letih.

Parom bi priporočala zdravljenje po naravni poti, prebrskati čim več ustrezne literature, se obrniti na ustrezne terapevtske institucije, strokovnjake, ki zagovarjajo tebi enako vero, prepričanja in vrednote. Se odkrito  pogovarjati s pari s podobnimi problemi. Predvsem pa najpomembnejše – se povezati z Bogom, dopustiti, da te Jezus sreča in sprejeti njegov odrešenjski načrt za tvoje in najino življenje ter poslanstvo.

Celotno zgodbo zakoncev Megušar in še mnoge druge lahko najdete v knjigi Sprejeti vsakega otroka, ki bo 1. decembra 2016 izšla pri Zavodu Živ!m. Na voljo bo tudi v trgovini Zavoda iskreni.net na Nazorjevi ulici v Ljubljani. (Naročite lahko tudi po pošti. Informacije: 0590 20 000, info@iskreni.net).

sprejeti vsako zivljenje vabilo

4.8
42 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.