»Če vi ne bi molili pred porodnišnico, moje hčerke danes ne bi bilo tukaj«

Najbolj dragoceni trenutki za vse, ki vztrajajo pred porodnišnicami v molitvi 40 dni za življenje, so, ko jim mamica, ki se je premislila glede splava, pride pokazat otroka. V Sloveniji doslej vedo za tri rešene otroke.

Matjaz Venta1

Molitev 40 dni za življenje pred ljubljansko porodnišnico je gotovo najbolj odmevna molitev v Sloveniji. Pobuda izhaja iz ZDA, v Sloveniji pa so jo prvič pripravili lani spomladi.

40-dnevna molitev poteka spomladi in jeseni, tako da so bile doslej v Sloveniji 4 molitvene akcije. Letošnja jesenska nedelja se končuje prav danes, 6. novembra, na prvo nedeljo v novembru.

Kakšen je namen molitve? Zakaj se molilci zbirajo na javnem kraju, namesto v cerkvah? Kakšni so sadovi molitvi in kako molilci doživljajo kontroverzne odzive javnosti, smo se pogovarjali s koordinatorjem pobude, Matjažem Vento.

Želimo si, da bi vsak človek, še posebej vsaka noseča mati, prepoznal spočetega otroka kot človeka in se zavedel skritega čudeža, ki se dogaja v ženskem telesu. Pred porodnišnico smo zaradi njih.

Matjaž, prevzel si vodenje molitvene pobude 40 dni za življenje, ki dvakrat letno organizira molitvena bdenja pred klinikami, ki opravljajo splav. Kakšen je smisel pobude? Slišati je očitke, da s svojo navzočnostjo pred porodnišnico obsojate in vznemirjate ženske, ki ne morejo obdržati otroka, da se borite proti ustavni pravici do splava ...

Naš namen je, da spodbudimo k razmisleku. Da se kot družba in posamezniki vprašamo, kakšen je naš odnos do nerojenega otroka in dostojanstva vsakega človeka. S svojo prisotnostjo želimo na kraj, kjer se opravlja splave, prinesti Jezusa. Včasih se pošalim, da imamo pred porodnišnico Jezusovo ordinacijo.

Ženske v stiski želimo spodbuditi, da se odločijo za življenje. Tiste, ki so pod pritiskom in v dvomih, usmerjamo k dodatnemu svetovanju in h konkretni pomoči. Predvsem ne protestiramo proti ženskam, ki so splav že opravile, kot se nam večkrat očita.

Želimo si, da bi vsak človek, še posebej vsaka noseča mati, prepoznal spočetega otroka kot človeka in se zavedel skritega čudeža, ki se dogaja v ženskem telesu. Pred porodnišnico smo zaradi njih.

Naša želja ni spreminjanje zakonov, čeprav si seveda želimo, da bi bil vsak zakon človeku v prid.

Matjaz Venta2
Matjaž (desno) z Robertom Colquhounom, mednarodnim koordinatorjem pobude 40 dni za življenje.

Kdo se ob vas ustavlja? Kakšni so odzivi? Zdi se, da ste vsakič deležni večje – predvsem negativne – medijske pozornosti.

Ustavlja se veliko ljudi, v zadnjem času smo postali zelo prepoznavni (smeh). Nekateri samo pokomentirajo in gredo dalje, marsikdo se spusti v pogovor. Zanimivo je, da v pogovoru pogosto pridemo precej bližje, kot bi pričakovali iz začetnega odziva. Ustavljajo se tudi študentje z bližnje medicinske fakultete, včasih se sprožijo debate.

Naš osnovni namen je molitev, a vsako srečanje je tudi stik, in lepih srečanj je gotovo več od negativnih. Včasih se nam zgodi, da nas kdo obsoja. Takrat ozavestimo Jezusovo izkušnjo nesprejetosti in molimo tudi za vse te namene.

Številni mimoidoči se nasmehnejo ali se zahvalijo, povedo, da nas podpirajo, da smo povezani v molitvi … Hkrati se čutimo povezani tudi z mesti po svetu, v katerih ravno tako poteka pobuda – letos jih je 367.

Veselimo se tudi z vsemi, ki iz porodnišnice pridejo z novorojenčkom. Zadnjič se je pri nas ustavila družina, ki je bíla velik boj za svojo nerojeno hčerko, saj je kazalo, da gre za izvenmaternično nosečnost. A starša sta vztrajala. Na koncu se je izkazalo, da je vse v redu in danes je deklica tik pred rojstvom.

V letošnji jesenski pobudi je bilo po vsem svetu v zadnjem trenutku rešenih 507 otrok. Matere so si tik pred zdajci premislile in niso naredile splava.

Molitveno bdenje je v letošnji jesenski pobudi krajše, traja od 7h do 13h namesto ves dan.

V ZDA, od koder pobuda prihaja, imajo 24-urna bdenja. Tudi v številnih drugih mestih, npr. v Zagrebu, bdenja trajajo 24 ur.

Želimo si, da bi tudi pri nas še več ljudi začutilo klic in stopilo skupaj za vrednoto življenja, tako da želja po 24-urnem bdenju v Sloveniji ostaja. A zaenkrat se moramo prilagajati razmeram. Tako so prejšnje pobude potekale 12 ur na dan, letošnja jesenska pa 6 ur. Trenutno se nam pomembnejše od trajanja zdi, da se molitev krepi.

Kakšen je smisel molitve na javnih krajih? Zakaj se molilci ne zbirate doma ali v cerkvah?

Predvsem želimo na kraj, kjer se splavi dejansko opravljajo, prinesti Božjo bližino, in biti hkrati neke vrste svetilnik za matere, ki razmišljajo o splavu. V letošnji jesenski pobudi je bilo po vsem svetu v zadnjem trenutku rešenih 507 otrok. Matere so si tik pred zdajci premislile in niso naredile splava.

Pobuda je nastala leta 2004 v ZDA, od takrat je po vsem svetu zabeleženih skoraj 12.000 rešenih življenj – mamic, ki so se zaradi molilcev odločile otroka obdržati. Kakšni so sadovi pri nas, v Sloveniji?

Pred kratkim nas je obiskala mamica, ki se je med lanskoletno pobudo odločila obdržati otroka. Prišla nam je pokazat hčerkico. Rekla nam je: »Če vas ne bi bilo tam, nje danes ne bi bilo tukaj.« Vsaka takšna zgodba je dragocena.

V Sloveniji smo zaenkrat zabeležili tri rešene otroke. Prepričan pa sem, da so številni sadovi tudi skriti, saj Bog gotovo deluje.

Matjaz Venta3
Matjaž (skrajno levo) s prijatelji iz hrvaške pobude »40 dni za život«. 
Ker je pobuda na Hrvaškem zelo zaživela, so jim hrvaški kolegi v veliko oporo.

In pri molilcih? Kakšne sadove izkušate tisti, ki molite?

Izkušamo posebno Božjo bližino, ta kraj je resnično kraj milosti. Če ne bi čutili Božjega blagoslova, verjetno ne bi vztrajali.

Pro-life gibanju se pogosto očita, da se osredotočajo le na to, da ženske ne bi splavile, ne ponudijo pa jim konkretne pomoči. Na kakšen način k ženskam v stiski pristopate vi? Kaj konkretno jim lahko ponudite?

Ja, večkrat preberem, da nam za te ženske ni mar, kar ne bi moglo biti dlje od resnice. Povezani smo z zavodom Božji otroci in Sara Centrom za ženske. Ženske v stiski se lahko tja obrnejo po strokovno pomoč in svetovanje. Sprejemamo pa tudi prostovoljne prispevke in materam konkretno pomagamo – tako materialno kot v obliki podpore in spremljanja.

Obstaja tudi več programov za starše, ki se soočajo z bolečino po umetnem splavu, npr. Rahelin vinograd, program Sara Centra Rešiti eno, programi  Zavoda Živim ...

Na svetu je splav prvi vzrok smrtnosti, saj se letno opravi med 40 in 50 milijonov umetnih splavov, kar je daleč nad vsemi drugimi dejavniki smrtnosti.

V Sloveniji je splav tema, o kateri očitno ne bi smeli govoriti. Ogorčeni odzivi zaradi prikazovanja otrokovega razvoja v maternici na Prešernovem trgu, linč oddaje Tarča, ki je govorila o splavu, napadi na Zavod Živim … V kakšni družbi živimo?

Debata, ki se je sprožila, je priložnost za razmislek o naših dejanjih in vrednotah, o razmerah v naši družbi in tem, kaj lahko v Sloveniji spremenimo. Verjamem, da je vsak otrok Božji dar. Če tega daru ne sprejmemo, težko pričakujemo Božji blagoslov. Zato sem prepričan, da ima vsak splav posledice za celotno družbo.

Kot družba lahko drug drugega podpiramo, da bi vedno spoštovali človeško življenje. Kar vodi tudi v spoštovanje med odraslimi. Razpravo o splavu vidim kot priložnost za medsebojni dialog, da skupaj poiščemo pot.

Oddaja Tarča je npr. prikazala glavne razloge za splav v Sloveniji. Na prvih mestih so: finančno-bivanjska stiska (34,5 %), »sedaj nočem imeti otrok« (31,9 %), obveznosti do sebe – šola/kariera (27,2 %), in »imam že dovolj otrok« (24,7 %). Ne vem, ali so to res dovolj tehtni razlogi za končanje življenja otroka.

Namesto tega se je treba potruditi in ustvariti pogoje, da bodo družine lahko sprejele spočete otroke. Če nič drugega, je v Sloveniji več sto staršev, ki čakajo na posvojitev. Možnosti je veliko.

razlogi-splav tarca
Vir slike: Tarča

Pred kratkim si se udeležil pro-life konference v Latviji. Kakšna misel?

V meni najbolj odmeva, da je vsako življenje res sveto in da ga soustvarjamo skupaj z Bogom, Stvarnikom. Na svetu je splav prvi vzrok smrtnosti, saj se letno opravi med 40 in 50 milijonov umetnih splavov, kar je daleč nad vsemi drugimi dejavniki smrtnosti.

Pogosto slišimo, da brez pravice do splava ženske ne bi imele izbire. A ženska, ki je v takšni stiski, da vidi splav kot edino možnost, ima v resnici najmanj izbire.

Večkrat slišimo tudi, da obsojamo ženske, ki so storile splav. A nobeno dejanje ni večje od Božje ljubezni in usmiljenja. S svojo navzočnostjo želimo biti orodje Njegovega usmiljenja, Bog je namreč tisti, ki ozdravlja rane in spreminja srca. Upanje vedno ostaja.

Foto: Zavod Božji otroci, osebni arhiv

4.2
35 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.