Spraševala sva se: »O, Bog, kaj pa zdaj? Kaj bo najin sad?«

Na enem izmed srečanj družin je do mene pristopila mamica z malo deklico v naročju. »Živjo Polonca,« me je dobrovoljno pozdravila. »Midva imava malo podobno zgodbo kot vidva …« je začela pogovor.

7

V trenutku sem pomislila: »Ta deklica, ki jo mamica pestuje, je verjetno čudež. In verjetno bo ostala edinka.« In hip zatem: »Končno nekdo, ki bo razumel to, kar doživljava tudi midva z možem, namreč da je tudi ob enem otroku hrepenenje po večji družini še kako realno in veliko!«

Zgodba Jerneja in Sabine ter njune 3–letne hčerke Miriam je velikonočno tridnevje, ki se ponavlja znova in znova. Vabljeni, da preberete pogovor z njima, saj s svojo ranljivostjo in globoko vero nagovarjata in spodbujata.

Sabina in Jernej, kje in kako sta se našla?

Jernej: Imela sva skupno prijateljico in skupaj smo hodili v hribe. Skoraj istočasno sva zaključila vsak svojo prejšnjo zvezo in nedolgo zatem sva se spoznala.

Zelo sem se namučil, da sem dobil Sabinino telefonsko številko. Ampak ker sem bil vztrajen, mi je uspelo :).

Ko sva postala par, nama je največjo težavo predstavljala razdalja. Doma sva bila 160 km narazen in želela sva se preseliti bližje. V moji takratni službi se je ravno v času, ko nisva vedela, kako bi prišla bližje drug k drugemu, zgodil konflikt, zato sem jo zamenjal. Našel sem službo v Novem mestu in se preselil. Tako sva stanovala blizu drug drugega, živela vsak v svojem stanovanju, plačevala vsak svojo najemnino…

Sabina: Kmalu sva se vključila v celoletno pripravo na zakon, ki je potekala v naši župniji. Župnik je bil izjemno zavzet, zelo se je trudil tako za mlade, za pare v pripravi na poroko, kot tudi za zakonce. Obiskovala sva jo kar dve leti.

1

Jernej: Med pripravo so se odpirala dobra vprašanja, tako pomembna za najino prihodnost …

Potem sva se poročila in začela živeti skupaj. Bilo je noro. Prvo leto sva se izjemno veliko prepirala. Od tega, kako se pravilno opere solato, dalje. Nekoč je Sabina, vsa objokana, prinesla neko žensko revijo, v kateri je pisalo, da je prvo leto v zakonu najlepše, potem gre pa samo še navzdol. To naju je zaskrbelo.

Danes pa lahko rečeva, da je v zakonu iz leta v leto lepše.

V prvem letu zakona sva zelo hrepenela po zakonski skupini in je kar nisva našla. Potem sva se odločila in začela moliti za to in v enem tednu so naju povabili v tri zakonske skupine, tako da sva prav rekla Bogu: »Čak čak, zdej se pa ustav!« :)

Sabina, kaj te je pritegnilo pri Jerneju?

Sabina: To, da je bil odgovoren, da se je trudil za nekaj v življenju, da je imel službo, neko vizijo. In da lahko živiva vero skupaj, čeprav sva bila takrat zelo na različnih nivojih. V prejšnji zvezi sem zelo trpela, ker sem bila zaničevana ravno zaradi svoje vere. Prav zato sem po tisti izkušnji vedela, kaj hočem in česa nočem.

Jernej, kaj pa je tebe pritegnilo pri Sabini?

Jernej: Všeč mi je bila. Spomnim se, kako sem jo enkrat peljal spotoma domov in mi je rekla, da si želi imeti pridne otroke. Takrat se mi je zgodil klik: »Tudi jaz si to želim!« S tem je povedala, da si v življenju postavlja nek ideal. Bila je resna glede tega in tudi sam sem želel imeti ženo, s katero bova srečna in bova imela lepo družino. Želel sem si imeti ob sebi žensko, ki jo bom lahko ljubil, želel sem si zakon v polnosti, ne samo živeti z nekom. Človeka enostavno začutiš.

Sabina: Oba sva začutila to željo – da je bistveno to, kar živimo doma, odnosi v družini.

Poročila sta se po dveh letih in pol skupne hoje ...

Sabina: Jernej je takoj vedel, da je to to, da se bova poročila. Jaz pa sem veliko razmišljala, molila in čakala na jasno znamenje ..., a tega znamenja ni bilo. Ko danes pomislim za nazaj, razumem, da je bilo tako prav. Bog je želel, da se sama odločim. Mislim, da noče, da smo samo lutke. To je bil res prostor svobodne volje.

Prav zaradi tega se je s poroko zame dosti spremenilo. Prej sem razmišljala, ali bom zdržala s tem človekom, osredotočala sem se na tehtanje za ali proti in ne na reševanje konkretnih situacij. S poroko se je zgodil klik: nič več dvomov, zdaj je treba najti rešitev in skrbeti zato, da nama bo v zakonu lepo.

Zato se mi zdi tako pomembno, da ni odločil Bog, temveč sem sama prevzela odgovornost za to odločitev.

Bom neposredna pri naslednjem vprašanju: sta uspela živeti čistost, vzdržnost pred poroko?

2Sabina: Sva. Jaz sem od nekdaj čutila, da je tako prav. Pa ne na nek moralističen način. V prvi resni zvezi sem bila pripravljena pristati na marsikak kompromis, res pa sem si želela, da bi tedanji fant spoštoval mojo odločitev za čistost. In jo je.

V tem smislu me je Bog res čuval … bila sem namreč še mlada, vodljiva. Če bi takratni fant pritiskal name, vprašanje kako bi bilo.

Jernej: V bistvu se ne spomnim natančno, kako sem tedaj razmišljal.  Zdaj namreč takratno držo in odločitev razumem, tedaj pa nisem razumel, a sem si sam to želel. Enostavno mi je bilo čisto mimo, ko so »kolegi« preizkušali različna dekleta. Čistost mi je bila edina logična pot za kristjana.

Sabina: Veš, kaj je bilo pa meni všeč? Želela sem, da bom na poroki vedela, zakaj imam oblečeno belo obleko.

Jernej: Kako sem se veselil, ko bova po poroki prišla domov in se slekla in jo bom prvič videl golo. In bo prav in to bo to in bo za vedno. To je tako veliko hrepenenje in prav radostno mi je bilo spoznavati Sabino na tem področju, kjer je bilo vložene toliko hrepenenja, pričakovanja, odrekanja.

In tako neopisljivo veselje, ko ni več nobenih slabih občutkov. Kot bi se v trenutku rdeča luč na semaforju zamenjala z zeleno! Šele takrat doživiš osmišljenje in potrditev: bilo je prav in dobro! Odločitev za vzdržnost pred poroko je dobila svojo težo in smisel.

Jernej, kako čudovite besede! To navdušenje je še posebej lepo slišati iz ust moškega. Po poroki se pari običajno kmalu odprejo novemu življenju. Kako je bilo pri vama?

Sabina: Najina celotna pot je bila prežeta z željo po otrocih. Zdelo se nama je tako samoumevno. Celo najino poročno geslo je bilo: »Pojdite in obrodite sad in naj vaš sad ostane.« Oba sva želela prenesti vrednote, ki so naju osrečevale, otrokom, čutila sva, da imava otrokom kaj dati.

Ko sva se pred poroko pogovarjala o družini, sva sanjala o res veliki družini, pet ali sedem otrok.   Vedno sem se videla kot mama, ki bo doma in skrbela za svojo družino. Ne glede na svojo izobrazbo. Svoj poklic (sem socialna pedagoginja) imam zelo rada in se čutim zelo blagoslovljena, da lahko delam z otroki, z družinami. Vendar v osnovi sem si želela biti doma.

Kljub temu hrepenenju pa se prvi dve leti nisva trudila za otroka. Sicer sva bila odprta, poznala sva moj ciklus, a sva se želela najprej umiriti v najinem odnosu, se bolj v polnosti spoznati. Zdelo se nama je krivično, da bi povabila otroke v kaos, ki sva ga doživljala v najinem odnosu po poroki.

Kasneje, ko sva dala skozi tudi en terapevtski ciklus, sva se v odnosu toliko umirila, da sva zares zahrepenela po otroku. Ampak nisva delala panike, ker otroka kar ni bilo. Počutila sva se še mlada, izobraževala sva se, naredila tečaj za svetovalca naravnega načrtovanja spočetji po metodi sensiplan, hodila na seminarje o odnosih, malo potovala ...

3

V bistvu sva Bogu dajala čas (čeprav pri njem ni časa :)). In predvsem sva bila prepričana, da ni kaj resno narobe. Morda sva malo zavlačevala tudi zato, ker sva se poskušala izogibati zdravnikom, ki te tako hitro pošljejo v postopke, ki za naju niso bili sprejemljivi.

Nekako po petih letih pa sva se vseeno odločila in šla na preiskave. Rekli so, da imava za zanositev samo 1% možnosti.

Jernej: Zdravnik nama je dejal: »Če bi imela na voljo sto let, bi vama morda enkrat uspelo.«

Kaj je bil vzrok neplodnosti?

Sabina: Odločila sva se, da ne govoriva o tem, v čem točno je težava. Ne želiva kazati s prstom drug na drugega. Težavo jemljeva kot najin skupni problem. To je pač najina realnost. Je bila in še vedno je.

Kako sta se soočila s tem šokantnim spoznanjem?

Jernej: Najprej je bilo zanikanje: »To ne more biti res!« Potem jeza na Boga: »Kako si nama lahko to naredil?!«

Bilo je res težko obdobje. Enkrat je jokala Sabina, drugič sem jokal sam. Najhuje pa je bilo, kadar sva jokala oba, saj nisva mogla drug drugega tolažiti.

Sledila je faza sprejemanja. V njej sva vzklikala predvsem: »O Bog, kaj pa zdaj? Kaj bo najin sad?«

Pozanimala sva se tudi o drugih možnostih: rejništvo, posvojitev … a nama nobena od teh možnosti nama takrat še ni bila blizu.

Mislim, da nama je pri sprejemanju največ pomagal duhovni spremljevalec, ki je nekoč rekel: »Saj smisel vajinega zakona niso otroci, ampak to, da imata srečen zakon in s tem pričujeta!« Takrat je postalo malo lažje.

Sabina: To so nihanja … enkrat je lažje, drugič težje. Verjetno to hrepenenje po otrocih vedno ostane. Pri meni je še vedno navzoče, čeprav imava Miriam. Recimo zdaj ko ona raste, jaz pa se zavedam neplodnosti. To je kot izkušnja pogreba. Nekaj v meni umre vsak mesec znova.

Res sva po besedah duhovnega spremljevalca najino stanje nekako sprejela. Nisva pa se umirila. Tudi Kristus se, ko je sprejel križ na svoje rame, ni umiril, je pa sprejel. Tako tudi midva – iz dneva v dan lahko živiva v nekem veselju, ampak ob najinem trpljenju, ki ostaja.

Jernej: Po diagnozi me je zelo prevzemalo: Kaj naj naredim? Kako naj pustim sled v svetu? To se še zdaj sprašujem. Iz meseca v mesec se izmenjavajo: hrepenenje – želja – razočaranje – umiranje … in vprašanje: Bog, kaj lahko ustvarim?

Sabina: Včasih se spomnim na odlomek iz Janezevega evangelija: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Midva sva morala umreti. Umreti najinim željam, najinim načrtom. In se nama zdi, da ravno zaradi te hude preizkušnje, vendarle pobirava bogate sadove v zakonu.

V tej preizkušnji sva se zelo povezala. Vprašanje kako bi bilo z nama, če bi bila polna hiša otrok. Prav tako čutiva tudi sadove najinih pričevanj.

To, da umiranje rojeva največje sadove, to ni človeška logika. To je Božja logika.

Jernej: Res je, kar pravi Sabina. V tem času sva se naučila drug drugega res slišati in se sprejemati. Tudi ko sva iskala najino pot naprej, nisva nikoli poudarjala, kdo ima prav in kdo ne. Iskala sva točko, kjer se lahko srečava.

Skozi to zorenje sva prišla do točke, ko nisva več molila, da bi nama Bog dal otroka, ampak da sva odprta za njegovo voljo: »Gospod, pokaži nama pot, kje naju potrebuješ. Daj nama otroka, če je to tvoja volja. Izročava se ti.«

Sabina: Po tem obdobju soočanja z neplodnostjo je prišlo tudi soočenje z zdravniki, pri katerih imaš občutek, da jih osebno užališ, če zavrneš umetno oploditev.

Podrobneje sva raziskovala, kaj o tem meni Cerkev. Stališče Cerkve nama je bilo zelo jasna opora, čeprav moram priznati, da so se mi pojavljali tudi pomisleki. Recimo: kaj, če si Cerkev čez 20 let premisli?

Da je ta odločitev lahko v polnosti zaživela, sva morala prav »telesno« razločevati. Morala sem jasno začutiti v svojem telesu, da ne želim nobenih hladnih medicinskih posegov. Ključne pri tem pa so mi bile Jernejeve besede, da si želi, da je najin otrok, sad najine ljubezni, spočet v najini postelji.

Potem sva živela dalje …

Včasih sem komaj zdržala. Spomnim se neke mame, ki je za svojo težavno najstniško hčerko pred menoj rekla, da ji je žal, da jo je rodila. Kako je vse kričalo v meni! Bog, zakaj tako, zakaj otroka nekomu, ki ga ne želi, meni ki si ga želim, pa ne?!

Kako se je potem zgodilo, da sta vendarle zanosila?

Sabina: To je čudež! V resnici ne veva. Velika Božja skrivnost je v tem. Ko je začel rasti moj trebušček, so nama prijatelji, sorodniki in znanci začeli govoriti, koliko so molili za naju. Sploh nisva vedela! Ljudje so celo romali za naju. V vseh molitvah pa je bila nekako vključena Marija in njeni romarski kraji. Čutiva, da je bila hčerka posebej izmoljena na Marijino priprošnjo, zato sva jo poimenovala v originalnem hebrejskem Marijinem imenu – Miriam.

Jernej: Točno eno leto pred njenim rojstvom sva se udeležila seminarja p. Jamesa Manjackala na Kureščku. Nekako čutiva, da je Marija takrat po njegovih molitvah še posebej posredovala za naju.

Sabina: Zadnji dan seminarja je p. James molil nad množico. V nekem trenutku je rekel: »Sabina, veseli se svojega otroka!« Poleg mene je stala prijateljica Sabina, za katero sva vedela, da se sooča s preizkušnjo neplodnosti. Pogledala sem jo, se ji nasmehnila in bila prepričana, da je otrok namenjen njej. In p. James je še enkrat ponovil: »Sabina, veseli se svojega otroka!« Takrat nisva upala verjeti, vse molitve sva jemala nekako z rezervo. Toda Gospod je imel svoje načrte …

4Jernej, Sabina in Miriam na poti na Kurešček na tiho nedeljo letos

Kdaj sta ugotovila, da je Sabina noseča? Kako sta doživela to véliko novico?

Sabina: Nekaj mesecev po udeležbi na seminarju na Kureščku sva oba z Jernejem zbolela za trebušno gripo … oba sva bruhala skoraj 14 dni. Jernej se je nato pozdravil in nehal z bruhanjem … jaz pa nisem nehala :).

Naredila sva tri nosečniške teste, a sama se sploh nisem mogla iskreno veseliti. Zavedala sem se, da je to verjetno edina možnost, da pod svojim srcem nosim otroka, zato sem se noro bala, da bi doživela spontani splav.

Jernej: Jaz sem bil nepopisno vesel in sem moral prav paziti, da sem se sproti umirjal in s svojim veseljem nisem vedno znova prizadel Sabine, ki je bila v stiski in strahu. Eno samo veselje!

Sabina: Nosečnost se je zgodila tri mesece po seminarju na Kureščku. Tudi najina prijateljica je rodila, a tri leta po seminarju. To je ena taka skrivnost … ne znam razložiti. Midva se samo čudiva in sva hvaležna za Miriam. To je res obdarjenost, ne gre za izprošeno ali izmoljeno željo, ampak samo za dar. To ne pomeni, da sva midva bolj verovala ali bolj molila kot nek par, ki nikoli ne bo dočakal otroka.

Sabina, večkrat si mi omenila, da imaš pogosto v mislih pred seboj tudi pare, ki še vedno čakajo ...

Ja. Kar nekaj obrazov prijateljev imam pred seboj. Rada bi, da bi čutili sočutje in razumevanje. Nama se je zgodil ta čudežni otrok, nekomu, pa lahko še toliko moli, se morda nikoli ne bo. Kljub temu so ti pari prav posebni Božji ljubljenci in lahko živijo polno in srečno.

Midva sva sicer danes lahko pametna, ker je velik del bremena z rojstvom Miriam odpadel. Se pa spomnim, kako sva se v obdobju, predno sem zanosila, res vsakodnevno trudila najti zrnca sreče, ki sva jih lahko živela v najinem zakonu, četudi brez otrok.

To je res skrivnost, ki je ne razumem. Poznam pare, ki so bili na istem seminarju, pa obdarjenosti starševstva (še) niso izkusili. Molim, da bi Gospod vsakemu paru podelil milost življenja v polnosti, kljub izkušnji neplodnosti.

Hvala Sabina. Tudi midva sva bila tistega leta na istem seminarju z željo po še enem otroku in sva eden od tistih parov, ki jih omenjaš. Očitno naju Gospod potrebuje, da sodelujeva z Njim na drugih področjih.

5

Ljudje pogosto »čakamo« na srečo: ko bom imel dovolj denarja, bom lahko mirno živel, ko bom imela drugo službo, bo vse drugače, ko bova imela otroka, bo življenje v polnosti dobilo smisel. Dobro je, da hrepenimo, imamo želje, vendar včasih zamujamo srečo, ki nam je dana v konkretni situaciji. Kako sta vidva to doživljala?

Sabina: Res je tako: dokler nimaš otrok, vse idealiziraš. Misliš si: ko bova imela otroka, bova pa zacvetela, potem bo končno vse lepo, potem bomo družina.

Ampak otrok prinese tudi težave. Ni vse tako idealno. Spomnim se, kako so me vedno ganili krsti majhnih otrok. Globoko sem jih doživljala in hrepenela po tem, kakšno močno doživetje bi bilo šele, ko bi dala krstiti najinega otroka. No, realnost je bila taka, da se je Miriam tik pred tem, ko jo je duhovnik krstil, podelala v plenico. Nervozna sem bila, da se ne bi preveč drla in od celega krsta mi ostaja predvsem to, kako sem ves obred pestovala tisti drek :). Nobenega močnega doživljanja, nič si nisem zapomnila, ne od pridige, ne od Božje besede. Ni sama romantika, kot si jo predstavljaš, preden ti je dano. Je res velik blagoslov, ni pa samo to.

6

Sabina, prej si že omenila, da se z neplodnostjo še vedno soočata. Ni torej nobene možnosti več za še kakšnega otroka?

Sabina: Midva sva še vedno neplodna. Zelo verjetno se nama ne bo zgodil še en čudež. In še vedno hrepeniva po otrocih …

Ampak tudi verujem, da bo Bog dal, kar potrebujeva. Da ima Bog načrt. Da bo dal, ne ko bova midva hotela, temveč ko bo on hotel. On točno ve.

Ko pogledava nazaj, je veliko stvari tako dobrih, tako prav, tako jasnih.

Ima pa vsak svoj križ. Nama je težko, ker nimava več otrok, poznam pa primere, ko je še en otrok v družino prinesel izjemno veliko stiske, ker ga čustveno, finančno, prostorsko niso imeli kam dati. Ali pa stiske tistih, ki so proti svoji volji ostali samski.

zelimlje

Ko se soočaš s potopljenimi sanjami glede družine, je lahko vsak dan veliki petek, tišina velike sobote ali pa velika noč. Če se zabubiš v svojo žalost, se lahko za stalno zapreš v tišino velike sobote. Pri tem pa mi pride na misel angel, ki spregovori ženam: »Koga iščete, če ga pa ni tukaj?«

Tedaj lahko nehaš gledati prazen grob in objokovati tisto, česar nimaš. Samo za 180 stopinj se obrneš in uzreš Njegov obraz.

Nama je pri tem obračanju v tisto, kar imava, zelo pomagal tudi seminar »Nenamerno brez otrok«. Zadnji stavek seminarja, ki sta ga izrekla Kit in Drew Coons, mi še danes močno odmeva: »Karkoli delate, delajte za Boga.«

Hvala Sabina in Jernej, naj bo ta misel zaključek našega pogovora!

Foto: družinski arhiv

5.0
43 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.