Najina neplodnost (1. del): Razočaranje, iskanje in spremembe

Spoznala sva se malo več kot 6 let nazaj, hitro sva ugotovila, da imava iste želje in da si nekoč oba želiva velike družine. Vendar je čas mineval in otroka ni bilo.

najina neplodnost01

Moja, njegova in najina zgodba

Prihajam iz neverne družine, imam brata in zmeraj sem si želela, da bi imela še kakšnega brata ali sestro. Vedno sem bila navdušena nad dojenčki, majhnimi otroci in zelo sem si želela imeti veliko družino.

Moj fant prihaja iz večje verne družine, njegov najmlajši bratec se je rodil, ko je bil star 18 let. Intenzivno je spremljal njegov razvoj, sodeloval pri vseh opravilih in je še danes pomemben starejši brat. Z izkušnjo, ki jo je dobil v primarni družini, si je tudi on želel, da bi imel nekoč veliko otrok.

Spoznala sva se malo več kot 6 let nazaj, hitro sva ugotovila, da imava iste želje in da si nekoč oba želiva velike družine. Čez dve leti je najin odnos postal tako povezan, da sva se odločila za naraščaj in prenehala sem z jemanjem kontracepcijskih tablet, ki sem jih takrat jemala približno eno leto. 

Ob tem naj povem svojo izkušnjo z jemanjem kontracepcijskih tabletk. Pred jemanjem sem imela redne menstruacije, brez pisanja sem natančno lahko vedela, kdaj bom menstruacijo naslednjič dobila, bile so normalno dolge, neboleče ... Skratka, vse super. Zgodbam, ki sem jih poslušala od drugih deklet, sem se samo čudila. Ko pa sem prenehala z jemanjem tabletk, se je stanje popolnoma spremenilo. Kar naenkrat je menstruacija postala kaotična (različno dolgi cikli, šibka, nepredvidljiva), delovanja svojega telesa nisem več poznala in še danes menstruacija ni taka, kot je bila prej.

najina neplodnost02

Čas pričakovanja, razočaranja in vprašanj

Prepričana sem bila, da bom takoj zanosila, saj moja mami ni imela nobenih težav. Le zakaj bi jih imela jaz? Pripravljala sem se na dojenčka, občudovala oblekice v trgovini, začela kvačkati dekico samo zanj ..., do zanositve pa kar ni in ni prišlo. Nekaj časa sem se lahko tolažila z različnimi zunanjimi dejavniki, kot so bili končanje izpitov, diploma, selitve ... Vendar je čas mineval in otroka ni bilo.

Zelo težko mi je bilo ob misli, da moram sama sebi priznati, da otroka ni, in to priznati tudi drugim. Pa čeprav samo tako, da sem se odpravila do ginekologinje in se z njo pogovarjala o možnih preiskavah, postopkih in zdravilih. Posledica je bila, da sem se začela intenzivno spraševati, s čim se strinjam, s čim ne, kaj je za moje telo dobro in kaj ne. Skozi izkušnjo neplodnosti so se moje predstave in prepričanja začela spreminjati ... 

Zdravniški pregledi

S fantom sva opravila nekaj osnovnih preiskav, vendar nisva izvedela nič pametnega. Veliko  sva se pogovarjala o možnostih, ki jih imava kot (upam, da začasno) neploden par. Ena izmed njih je tudi umetna oploditev. Ker pa sem bila osebno že od nekdaj proti splavu (čeprav ne obsojam nikogar, ki se za to odloči), se je to hitro ujelo še z mislijo, da sem tudi proti umetni oploditvi. Hkrati pa sem slišala zgodbe žensk, ki so se odločile za to možnost, in videla njihovo razočaranje ob neuspehu. Zdelo se mi je, da moje telo in moja psiha tega ne bosta prenesla. Poleg tega sem se po izkušnji s kontracepcijskimi tabletkami odločila, da svojega telesa ne bom ponovno nenadzorovano izpostavljala hormonom, za katere ne vem, kaj mi bodo povzročili. Zdravnikom nisem zaupala, saj mi zdravila ne morejo odgovoriti na vprašanja, zdravniki pa lahko. Hkrati pa sem videla, da v resnici svojega telesa ne poznam. Odgovore sem iskala na različne načine.

Izkušnja Boga

V tem obdobju sem spoznala novo prijateljico, ki je verna in hkrati zelo odprta. Pripovedovala mi je o svoji osebni veri, o svojih izkušnjah, jaz pa sem njej razlagala svoje negativne izkušnje s Cerkvijo, ki sem jih imela v otroštvu. Ugotovila sem, da jaz v resnici še zmeraj verujem v Boga, izgubila pa sem zaupanje v ljudi. Preko nje sem začela spoznavati dobre verne ljudi, ki so me bili sposobni sprejeti takšno, kakršna sem, z mojimi odstopanji od pričakovanj vred, in me razumeti v mojih negativnih izkušnjah s Cerkvijo in ljudmi, ki v njej delajo. Odnosi z njimi so mi prinesli pravo olajšanje, saj sem v Bogu končno svobodno lahko našla podporo in bližino.

Videla sem, da lahko sama izbiram ljudi, ki mi pomagajo najti Boga, in se izognem tistim, ki v meni vidijo samo norme, ki jih nisem izpolnila. V veri sem našla moč in ljudi, ki imajo enaka načela kot jaz, hkrati pa me je izkušnja neplodnosti tudi prisilila, da sem začela iskati. Danes vem, da v resnici moja starša verujeta v Boga, vendar tega ne kažeta navzven tako, kot se to pričakuje v družbi. Za njuno iskrenost sem neizmerno hvaležna, saj sta ravno onadva tista, ki sta me naučila iskrene in resnične vere, pa čeprav se je navzven ne vidi.

najina neplodnost03 

Spoznavanje novih možnosti

S spoznavanjem Boga in ljudi, ki verujejo vanj, sem začela spoznavati tudi pare, ki živijo naravno načrtovanje družine. Pred tem sem se naučila, da tak sistem že ne more delovati, kar naenkrat pa sem videla ljudi, pri katerih deluje in to tako, kot si oni želijo.

V tistem obdobju se je v Sloveniji odprla prva predstavitev metode Fertility Care. S fantom sva se je udeležila in bila navdušena. Takoj sva se odločila, da se priključiva izobraževanju in se metode naučiva. V tem sva videla eno veliko možnost za rešitev najine težave in res srečna in mirna sva se tistega dne odpeljala domov. Izobraževanje sva pridno obiskovala, jaz sem se počasi učila metode, spoznavala sva moj cikel in videla polno stvari, ki bi lahko bile krive za to, da ne moreva zanositi. Želela sva si videti rešitve teh težav, ko sva ugotovila, da nama kot neporočenemu paru ne omogočijo zdravljenja neplodnosti. Svetovalka nama je prijazno svetovala različne naravne načine, vendar na moj cikel niso imele bistvenega vpliva. Za večje spremembe bi potrebovala NaPro zdravljenje.

Nova razočaranja in preizkušnje

Nekako se nisem mogla sprijazniti s tem, da nama zdravljenje ne pripada, ker nisva poročena. Bila sem jezna, razočarana, predvsem pa žalostna. Težko sem gledala svoj koledarček, v njem polno »napak«, brez da bi poznala rešitve. Počutila sem se nemočno. Fant mi je stal ob strani in me tolažil. Zmeraj je bil in še zmeraj je prepričan v to, da bova tudi midva nekoč imela otroke.

Ko sva se spoznala, se je fant želel poročiti, jaz pa sem mu rekla, da poročiti se pa že ne mislim. V svoji mladosti sem imela preveč izkušenj, ko so se poročeni ločili in za seboj pustili razbite družine, moja neporočena starša pa sta še danes skupaj, čeprav vem, da sta imela vmes tudi težave. Bala sem se poročiti, v glavi sem imela negativne predstave, predvsem pa sem bila odločena, da se bom poročila samo takrat, ko bom jaz tako čutila in bom v tej misli mirna.

Ponujala se nama je tudi ideja, da se civilno poročiva takoj, da prideva do zdravljenja (saj civilna poroka za NaPro zdravljenje zadostuje), cerkveno pa bi se kasneje, ko se bova za to odločila. Po mnogih debatah sva se na koncu odločila, da se bova poročila takrat, ko se bova res zaradi sebe, pa tudi, če otrok nikoli ne bo. Pri teh pogovorih sem bila jaz še popolna nasprotnica poroke in samo upala sem, da se bo nekaj spremenilo in mi bo Bog pomagal, da začnem drugače razmišljati in se otresem svojih strahov pred poroko.

 najina neplodnost04

Spremembe

Počasi sem se začela spreminjati in po prvih duhovnih vajah sem začutila željo, da bi tudi jaz imela prstan. Zame je bila ta želja nekaj čisto novega in tako se je počasi razvijalo naprej. Kmalu se bova poročila in bom mojemu fantu končno lahko rekla mož :). Tekom priprav na poroko sem spoznala tudi duhovnika, ki me je krstil. Danes vem, zakaj je bila mami nad njim tako navdušena in zakaj se je tako dobro počutila pri verouku. Vesela sem, da sem ga spoznala in da nama je pomagal pri pripravi na poroko. Komaj čakam, da bova poročena, hkrati pa mi je ta čas, ki nama še ostaja, tudi dragocen čas priprave in preverjanja pričakovanj.

Najina neplodnost (2. del): Kaj naju je prizadelo in kaj nama je pomagalo

4.8
23 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.