Kako doživljam veliki teden kot mama odraslih otrok in babica

Na iskreni.net smo veliko že pisali o čutenjih in izkušnjah mladih mamic in očetov, pa tudi staršev najstnikov. Redko pa k nam zaidejo besede staršev odraslih otrok, babic in dedkov.

mati odrasel sin

Tokrat pa nas je z občutenim zapisom, kako doživlja veliki teden, presenetila žena, ki je mama štirim odraslim otrokom in babica petim vnučkom oziroma vnukinjam.

Želimo ga podeliti z vami, da bi tudi vi začutili, kaj čuti materino srce, ko njeni otroci doživljajo Getsemani ali križev pot ...

*****     *****     *****

Ko postane svet okrog mene težko razumljiv, me obide želja, da bi ga razumela, da bi vedela, kaj se v resnici dogaja. Da bi potem lahko delovala, pomagala, svetovala, vzpodbujala .....

Mogoče pa bi bilo bolje, če bi enostavno verjela, da je vse v Božjem načrtu in bi mirno živela vsak dan posebej in nosila le svoj križ tistega dne?

Bog zmore brez mene! To bi že lahko spoznala. Tudi v preteklosti je zmogel, ampak sem se ob njem običajno izdatno naprezala tudi sama. Kot uboga mravljica! Pripisala sem si marsikatero zaslugo. Joj, kolikšen napuh! Bogu se moj način gotovo zdi smešen ... niti ogrožen ne more biti, tako sem neznatna ...

Verjamem pa, da je dobrohoten z mamami. Dal nam je zelo pomembno nalogo. Mame smo zavarovale njegovo stvariteljsko delo, da nov človek dozori za rojstvo v ta svet.

Gotovo razume, da smo si zato pripisale veliko zaslug, da smo si to bitje prilastile za vedno. Bedimo nad njim, od začetka, pa dokler zaradi svoje starosti to zmoremo.

Gotovo razume, da nismo ribe, ki svoj zarod zapustijo in prepustijo naravi. Ustvaril nas je drugačne.

Ob tem bitju doživljamo stiske. Meči žalosti nam kar naprej prebadajo srce, a nekako moramo naprej. Učimo se sprejemati, vedno znova odpuščati in izpuščati.

Marija ni vedela za Jezusov Getsemani. Vanj je povabil le nekaj najbližjih prijateljev. Če bi vedela, bi bila takrat tam?

Marija ni vedela za Jezusov Getsemani. Vanj je povabil le nekaj najbližjih prijateljev. Če bi vedela, bi bila takrat tam?

Mame iščemo ure trpljenja svojih otrok. Redko jih najdemo, ker jih skrivajo pred nami. Če jih najdemo, nam otroci sporočajo: »Sam moram. Pojdi. Nisem več otrok.«

Sami se potem znajdejo pred obravnavami tega sveta, pred obtožbami, krivicami. Sami prenašajo mnoge muke. Mogoče jih srečamo na poti, ko nesejo svoj križ. Takrat mati lahko le gleda ...

Simon je lahko konkretno pomagal, Veronika tudi, žene so lahko jokale in tožile ... mati pa nič od tega ne more. Otroku mora dopustiti, da sam prehodi pot, ki mu je določena. Da dozori, da opravi svojo nalogo. Četudi za ceno svojega življenja.

Kako nič nisem podobna Mariji! Ne znam le stati ob strani, tako kot ona. Ne zdržim.

Vsi moji otroci so v Kristusovih letih, leto več ali manj. Jaz pa še vedno čutim željo, da bi hodila pred njimi ali vsaj za njimi. Da bi vsaj vedela, kako jim je, če že pomagati ne morem.

Vem, da to ni podoba Matere z veliko začetnico, ampak podoba nemočne ženske. Ali lahko nemočna ženska drugim vliva moč?

Sprejeti moram njihove odločitve in poti. Lahko čakam nanje in molim zanje. Lahko pokažem zaupanje, naklonjenost, ne morem pa zahtevati pojasnil.

Če želim biti Mati.

Katarina

Foto: huffpost.com

4.8
11 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.