»Moj oče je izbral tehnologijo namesto mene«

»Moj oče je bil obseden s svojim radioamaterstvom. Svoj čas je namesto meni raje posvetil mnogim neznanim, brezimenskim glasovom na drugi strani naprave.«

2017 11 10 oce-radio1

Z besedami iz uvoda je R. M. Vaughan, uspešen kanadski pisatelj in ustvarjalec kratkih filmov, ki živi v Berlinu, začel pismo, ki ga namenja vsem nam – staršem s pametnimi telefoni, tablicami in računalniki, ki dobijo veliko več naše pozornosti kot otroci.

Njegov oče Murray je namreč vsak večer med šesto in deseto uro sedel pred sprejemnikom in vanj za 5-letnega sina govoril popolnoma nesmiselne besede. Tako se Vaughan ne spominja večernega objema, pravljic ali besed 'rad te imam' ter 'lahko noč'. Spominja pa se škatle, ki je bila očitno pomembnejša od njega.

Začelo se je že okoli leta 1930, ko je njegov oče v svojih najstniških letih naredil svoj prvi 'radio'. Od takrat je dneve preživel za mizo, strmel v ta radio, lovil in oddajal signale in se popolnoma odtujil od realnega sveta.

Ko si majhen otrok in tvoj oče ves svoj interes in čas porabi za nekaj, kar nisi ti, se naučiš, da je ljubezen pogojna.

»Ko si majhen otrok in tvoj oče ves svoj interes in čas porabi za nekaj, kar nisi ti …, se naučiš, da je ljubezen pogojna. Naučiš se, da ima ljubezen svoje mesto in da si ti v najboljšem primeru lahko na drugem mestu. Če sploh.«

Svojo bolečino iz otroških dni opisuje zelo nazorno: »Moj oče je imel svojo govorečo kovinsko škatlo raje od mene, kar mi je pokazal vsak dan znova. Kadarkoli sem uskočil v njegovo 'radio sobo', sem bil utišan. Še preden sem imel pet let, se je v sobo že zaklepal, kajti bil sem preveč moteč. Ko sem bil star okoli deset let, sem ga videl samo še pri obrokih ali takrat, ko sem naredil nekaj narobe. Najhuje od vsega pa je bilo, ko sem ga slišal, kako se pogovarja in smeji z ljudmi iz vsega sveta, ki jih ni še nikoli srečal. Bil sem zmeden in jezen.«

Nekega dne, ko zavrnitve svojega očeta ni zmogel več potlačevati, je izbruhnil in tega se spominja z veliko žalostjo: »Imel sem enajst let, bilo je v mesecu februarju in bil je čas za večerjo, ko sem nenadoma izbruhnil: 'Sovražim te, oče! Cele noči lahko sediš in se pogovarjaš s tistimi neznanimi ljudmi, zame pa nimaš časa! Sovražim tebe in vse tvoje radie!' Ko je oče brez besed vstal od mize in odšel v svojo sobo, sem vedel, da je sprejel odločitev in da izbira nisem jaz.«

Vaughan se tako še danes, skozi vsakdanje sprehode skozi mesto, z grenkim priokusom spominja svojega očeta že več let po njegovi smrti. Vidi ga namreč v odtujenih, od informacij odvisnih očetih s telefonom v eni in otrokom v drugi roki. »Bojim se srečati s temi otroškimi očmi, kajti bojim se srečati s svojo bolečino.«

2017 11 10 oce-radio2 750x422

»Včasih bi v vsej svoji notranji nemoči in jezi najraje kar stresel katerega od teh očetov in mu povedal, naj vendarle pogleda navzdol, k svojemu prepevajočemu, poskakujočemu, pozornosti željnemu otroku. Rad bi mu povedal: 'Poglej, govori, poslušaj! Misliš, da bo to dete vedno majhno? Ali misliš, da ta otrok živi v svetu, v katerem je čustveno samozadosten? Popolnoma si zamešal svoje prioritete, otroku škoduješ bolj kot močno opoldansko sonce'.«

Očetje in mame, če se v tem prepoznate, vedite, da ni prepozno. Otroci hitro odpuščajo in vam dajejo nove in nove priložnosti.

Sam sicer nima otrok, vendar se zaveda, da je popolnoma nemogoče ob službi in obveznostih posvetiti svojim otrokom pozornost 24 ur na dan. Pa vendar opazi, da je otrokom ne posvečamo niti takrat, ko bi jo lahko. Ko smo praktično sami z njimi in jim časovno povsem na voljo. »No, sami z njimi in s telefoni,« dodaja.

»Kadar opazujem te očete s telefoni v rokah, zopet postanem tisti majhen otrok, kateremu je bilo jasno dano vedeti, da zanj ni prostora v očetovem svetu.«

Svoje misli zaključi: »Pojma nimam, kako se vzgaja otroke. Ne zmorem brati njihovih misli, lahko pa preberem izraze na njihovih obrazih. Vaš otrok sovraži vaš telefon. In čez nekaj časa, če boste nadaljevali s tem preletavanjem novic in pisanjem sporočil, bo vaš otrok postal jezen in to jezo bo obrnil proti vam. In potem boste postali odsev mojega in še tisočih drugih očetov, ki so pozabili, da v realnosti obstaja otrok, ki hrepeni po njegovi pozornosti. Očetje in mame, če to berete in se v tem prepoznate, vedite, da ni prepozno. Otroci hitro odpuščajo in vam dajejo nove in nove priložnosti, da jim pokažete, da so vredni vaše ljubezni in pozornosti. Samo odložite že telefon, lepo vas prosim.«

Vir: fatherly.com

Foto: QRZ.com, vimeo.com

4.9
20 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.