»Ah, tako hitro zrastejo …«

Stavek, ob katerem se mi zadnjih 8 let, odkar imam otroke, naježijo kocine. Le zakaj vsi to govorijo? Govori-mo?

kids-Feat

Različic tega vzdiha je več: »Samo kaj, ko tako hitro zrastejo!« »Uživajte, ker res hitro zrastejo.« »Joj, moj je bil še pred kratkim takšen, zdaj pa …« Običajno to slišim od starejših gospa, izkušenih mam, žensk, ki že imajo nekaj življenjske modrosti. In moj odziv na te besede se skozi leta spreminja.

Kaj mi hočete reči???

Kot novopečeni mamici so mi šle kocine pokonci od strahu, ker nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo – morda to, da je moj mali otročiček, s katerim se šele učim sobivati in to že zdaj ni vedno najbolj enostavno, sedaj še v redu, a se bo slej ko prej preobrazil v zver, ki me bo lepega dne požrla?

Moj odziv: Velike oči, zmeden in kisel nasmešek.

Malo pozneje so mi ob teh besedah šle kocine pokonci od jeze – opazila sem, da se moj otrok ne spreminja v pošast, pač pa le raste in se razvija (sicer ne vedno čisto v skladu z mojimi željami in načrti, ampak ostaja … otrok). Zakaj me potem tako strašijo? In moj otrok končno ponoči spi. Mar ni to imenitno? Kaj res ne morejo za navezovanje stika raje uporabiti kake oguljene frazne o vremenu?

Moj odziv: Molk.

Zdaj pa mi gredo kocine pokonci, ker sem že začela tudi sama ugotavljati, kako resnično je to. Da otroci čisto zares hitro zrastejo. In da se v resnici včasih tega ne zavedam dovolj. In predvsem, da ne uživam dovolj.

Moj odziv: »Ja, pa je res.«

No, pravzaprav tudi še danes ob teh besedah občutim malce strahu in tudi malce jeze. Strahu, ker vendarle še nimam najstnikov. Morda se pošast pojavi takrat? Jezo pa zato, ker občutim v teh besedah – poleg kančka življenjske modrosti – tudi nekaj slovensko jamraškega. Da kar ne znamo videti in uživati vsega dobrega in lepega, ki ga imamo na dlani, ampak se nam vedno toži po nečem, kar je že bilo ali česar (še) nimamo (in tudi ne bomo nikoli imeli).

Pri vsakem naslednjem otroku bolj uživam, a tudi hitreje mine

A kljub temu sem za te besede tudi hvaležna. Ker so mi dragocen opomnik. Opomnik, da se moram večkrat zaustaviti in samo občudovati to, kar imam vsakodnevno pred svojimi očmi in pred svojim srcem.

Seveda me do tega niso pripeljali vzdihi o (pre)hitrem odraščanju, ampak lastna izkušnja, še posebej z dojenčki. Čeprav lahko rečem, da sem ob vseh svojih štirih dojenčkih v precejšnji meri uživala, pa vendarle vidim razliko v doživljanju, o kateri pričajo tudi nekatere druge mame.

Pri prvem otroku sem vsemu lepemu navkljub imela občutek, da me je otrok vso okupiral, se me skorajda polastil. Problemi so se zdeli vseobsegajoči in večni. Imela sem občutek, da se mu moram včasih prav malce izmuzniti, da bom spet jaz sama.

Šele ob zadnjem, četrtem otroku, se mi je začela razkrivati časovna dimezija odraščanja otrok (in mojega materinstva), časovna omejenost in minljivost, ki posameznim trenutkom daje mnogo večji pomen. Nočem jih več spuščati v prazno, hočem se jih naužiti v polnosti!

Pri drugem sem uživala v nekakšnem lahkotnem obladovanju zadev, v spoznavanju, da sploh ni nujno, da so stvari tako zapletene in da nič ni tako usodno. Dobro mi je šlo! Mučila me je edino slaba vest, ker se mi je zdelo, da je v primerjavi s prvorojencem deležen toliko manj vsega.

Pri tretjem pa sem prvič začela zares ceniti vse to, kar mi je on kot dojenček ponujal – priložnost za stiskanje v naročju, miren odmik od vrveža sveta, posebno vez dojenja, zrenje v ljubek obrazek, drobne prstke, ovite okrog mojega prsta ... Ni se on cartal pri meni, ampak jaz pri njem! In nič več se mi ni zdelo, da mu karkoli manjka. Prvič sem se zares prepustila sproščenemu uživanju ob dojenčku.

Ob četrtem dojenčku doživljam podobno kot ob tretjem (dodatno uživam še ob tem, ko opazujem, koliko veselja prinaša še tudi drugim družinskim članom), le da se še bolj zavedam, kako hitro bo minilo to obdobje posebne ljubkosti in miline in se zato še bolj trudim, da bi v njem uživala čim bolj v polnosti.

In šele ob tem zadnjem otroku se mi je začela razkrivati časovna dimezija odraščanja otrok (in mojega materinstva), časovna omejenost in minljivost, ki posameznim trenutkom daje mnogo večji pomen. Nočem jih več spuščati v prazno, hočem se jih naužiti v polnosti – zdaj, ko še imam ta privilegij (ja, privilegij!), da imam to lepoto tik pred svojimi očmi.

Niso samo dojenčki očarljivi!

Seveda mi to ne gre vedno najbolje. Pogosto sem le sitna in utrujena mama, ki nima časa, ki stalno tečnari, se preveč pritožuje, prepogosto rohni in kar naprej hiti. Še vedno se bolj zaustavljam ob tistem, kar ni dobro, kot ob tistem, kar je. In, ja, moji otroci znajo biti zelo naporni. Da o kombinacijah med njimi sploh ne govorimo! Pa vendar se na trenutke le uspem zaustaviti, se za hip odmakniti od skrbi in samo opazovati, srkati in uživati lepoto trenutka.

Če sem se v lovljenju trenutkov lepote pri dojenčkih že kar izurila, pa sem pri kasnejših obdobjih še vajenec. A bolje ko mi gre, bolj vidim, da tudi tam lepote ne manjka. Samo drugačna je od tega, kar že poznam in znam ceniti. Je bolj izmuzljiva. In prav tako minljiva. A ko ena lepota gre, naredi prostor drugi.

Včasih opazujem posameznega otroka in se vprašam: Kaj zdaj pri njem občudujem, v čem je posebej prikupen, pa bo morda kmalu minilo? In kar naenkrat (ob nadvsem prikupnem dojenčku) zagledam še …

triletnika, ki se z neverjetnim navdušenjem loteva preprostih opravil, vzrajno poskuša znova in znova in žari, ko mu uspe. Triletnika, ki si najbolj od vsega želi biti moj pomočnik pri kuhanju. Triletnika, ki se zna še tako lepo ugnezditi v mojem naročju. Pa tudi hitro skočiti iz njega. Triletnika, ki se tako trudi pokazati, da je svoja lastna oseba in da marsikaj zmore sam. In hoče sam. Ljubko je. In veliko, sploh za tako malega moža.

šestletnika, ki je neskončno ustvarjalen, ki sploh ne vidi nobenih ovir, ki je ena sama živa razigranost, ki z velikimi očmi srka zgodbe, se potaplja vanje in leta na krilih domišljije. Šestletnika, ki je tako ponosen, če mu zaupam drobne odgovornosti. Šestletnika, ki mi hoče pokazati prav vsako drobno stvar, ki se je veseli ali mu je uspela, in ki me še vedno včasih gleda s tako občudujočim pogledom, da mi postane skoraj nerodno.

osemletnika, ki počasi postaja pravi fant, še vedno igriv, a vendar tudi že resen. Odgovoren. In ponosen. Ki vidno žari, če ga pohvališ, in ki hrepeni po novih izzivih in vedno težjih nalogah (pa čeprav se tistih lažjih že otepa). Osemletnika z neskončno iskrenostjo v očeh. Osemletnika, ki se tako ljubko in od vsega srca nasmeji najbolj preprosti šali. Osemletnika, ki mi zaupa.  

Koliko lepote! V njej bi se lahko kopala cele dneve. Pa se ne. Me pa sem in tja poškropi. In se učim včasih zapreti dežnik skrbi in prepustiti tej plohi poletnega dežja.

Naporni in lepi. Vedno.

In vem, da so sedaj še zelo moji. In jaz njihova. In vedno bodo moji. In upam, da tudi jaz njihova. Pa vendar vedno manj in manj. Vedno bolj bodo sami svoji. Z vsakim letom bolj … Zato se moram čim bolj prepustit temu plesu v dežju. Ker si želim, da bi se me tudi oni spominjali takšne – plesoče in prežete z lepoto. Njihovo lepoto. Potem mi jih verjetno tudi ne bo tako težko spustiti v svet. In morda bom znala izreči svoj »Ah, kako hitro zrastejo!« s posebnim ponosom in žarom namesto z obžalovanjem.

Ja, otroci so naporni. Zbujajo nas sredi noči. Packajo. Uničujejo. Vpijejo. Norijo. Bruhajo, lulajo, kakajo (na neprimernih mestih). Delajo neumnosti. Napake. Povzročajo skrbi in sive lase. Nas spravljajo v jok. V zadrego. Ob glas. Ob pamet …

A najbolj od vsega … hitro (z)rastejo … in so lepi … tudi takrat, ko tega ne zmoremo videti.

Foto: staceylucephotography.com

5.0
34 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.