Dragi neznanci, hvala vam za komentarje!

»Ja, koliko pa jih je? In a so res vsi dečki? Ma nemoj! Eeee. Svaka ti čast! Svaka ti čast! Pa vi ste bogati. Najbogatejši!«

stirje sinovi

Tako približno se je glasil refren, ki sva ga z možem poslušala vse dni našega kratkega potovanja po Balkanu s štirimi majhnimi fanti. Ob tem sva se vedno malce muzala, čeprav so nama besede neznancev v resnici prav pobožale srce in živce, že rahlo načete od naporov potovanja.

Če pustimo ob strani dejstvo, da se jim je zdelo še posebej imenitno, da imava toliko sinov (me prav zanima, kakšna bi bila reakcija na štiri hčerke!), sem ob vseh začutila, da se nas prav iskreno veselijo že zaradi tega, ker nas je malce več od povprečja in verjetno malce izstopamo s svojo živahnostjo, in da v tem zares vidijo nekaj dragocenega.

Šele med temi ljudmi sem se zavedela, koliko mi pomenijo takšne besede neznancev in da smo jih pravzaprav neredko deležni tudi doma, čeprav ne nujno izrečene s takšno sočnostjo, odkritostjo in navdušenjem.

Naša družina ima predvsem pozitivne ali vsaj zabavne izkušnje. In zanje sem hvaležna, bolj kot se komentatorji tega zavedajo.

Predvsem pozitivne izkušnje

Komentarji neznancev na ulici, v trgovini, v cerkvi ali na potovanju nas lahko starše tudi vznejevoljijo ali celo prizadenejo, sploh če dregnejo tja, kjer smo posebej ranljivi. Naša družina pa ima – če pustim ob strani vprašanje, ali slučajno »nimamo elektrike« – predvsem pozitivne ali vsaj zabavne izkušnje. In zanje sem hvaležna, bolj kot se komentatorji tega zavedajo. 

Ja, hvaležna sem za prodajalko, ki mi reče: »Vam pa ni dolgčas!« Res mi ni. Bi se pa vendarle včasih počutila tudi osamljeno, če ne bi (odrasli) ljudje vsepovsod malo poklepetali z mano – tako kot ona.

Ja, hvaležna sem za nasmeh neznanca, ki gleda za nami, ko se v kolonici peljemo po kolesarski stezi, jaz pa rjovem: »Nič prehitevanja!« medtem ko me najmlajši s svojega sedežka brca v hrbet.

Ja, hvaležna sem za staro gospo na ulici, ki začne moje otroke spraševati, ali so kaj pridni. Sicer nimam pojma, kakšen odgovor pričakuje, a če so otroci v svojih odgovorih resnicoljubni, se gospa temu od srca nasmeji, potem pa mi hiti pripovedovat o svojih letih zgodnjega materinstva. In ko me spomni, da otroci res hitro zrastejo in naj čim bolj uživam ob njih, sem pomirjena s tem, da sem trenutno »samo« mama.

Ob naklonjenih komentarjih začutim, da ljudje le nismo povsem odtujeni drug od drugega, brezbrižni in zaprti vsak v svoj svet, da še zmoremo opaziti drug drugega in da hrepenimo po človeškem stiku.

Ja, hvaležna sem za sosedo na plaži, ki me začne spraševati, kako neki zmoremo, in mi odkrito razlagati, kako sta si tudi onadva z možem želela več kot dva otroka, pa ni bilo pravih pogojev za to (in takšne izpovedi so presenetljivo pogoste). V meni prebudi hvaležnost za vse, kar imam.

Hvaležna sem tudi za tisto najpogostejše vprašanje: »A so vsi fantje?« (odgovoru pogosto sledi kak vzklik »ojoj« ali celo krohot) – ker se ob tem zavem, da to vendarle ni čisto vsakdanje in da v obvladovanju te male četice tudi drugi vidijo svojevrsten izziv.

Otroka vzgaja vsa vas

Da, vse te mimogrede izrečene opazke so mi dragocene. Zame so veliko več kot le vljudnostne fraze, (ne)umestna vprašanja ali nepotrebni komentarji, ker …

Ker čutim, da ti otroci niso samo najini – so za ves svet, v katerega bodo prej ali slej samostojno zakorakali. In všeč mi je, če jih ta svet opazi in nanje pogleda z naklonjenostjo.

Ker so trenutki, ko je vsega preveč, ko se počutim neuspešno v svojih starševskih prizadevanjih, ko dvomim o tem, ali res zmorem dobro poskrbeti za toliko otrok. In takrat me lahko že zelo drobna spodbuda ali priznanje iz okolice, da to, kar počnem, vendarle ni »simpl ko pasulj« in da morda celo solidno obvladujem »sceno«, dvigne, potolaži, razveseli, spodbudi.

"Pomoč vaščanov" ni nujna v velikih stvareh – lahko je že v prijazni opazki, iskrenem čudenju, radovednem vprašanju, drobni pohvali ali hudomušnem komentarju!

Ker mi je lepo, če lahko – s čimer koli – v svet okrog sebe prinašam veselje. In še nikoli mi to ni bolje uspevalo kot sedaj, ko imam otroke. Nasmejani ali muzajoči se neznanci mi to potrjujejo. In če se lahko nekaterim situacijam skupaj iskreno nasmejimo, mi je to v veliko olajšanje in pomoč.

Ker ob tem začutim, da ljudje le nismo povsem odtujeni drug od drugega, brezbrižni in zaprti vsak v svoj svet, da še zmoremo opaziti drug drugega in da hrepenimo po človeškem stiku.

Ker lahko skozi pogled drugih – pa čeprav neznanih ljudi – tudi sama včasih svoje otroke ugledam malce drugače (sploh, če kdo ugotavlja, kako »pridni« da so).  

Ker sem vesela, če uspemo z malce samoironije in iskrene sproščenosti kdaj razbiti tudi kak negativen predsodek ali pa strah pred nadpovprečnim številom otrok. No, mogoče pa kdaj kakega tudi utrdimo.

Da, verjetno si ljudje marsikdaj mislijo tudi marsikaj, česar ne slišim in verjetno ne bi hotela slišati. Zagotovo. A k sreči tega ne izražajo, vsaj ne tako glasno, da bi jih slišala. In to mi zadostuje.  

Pogosto pa mi na misel prihaja tisti afriški pregovor, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Zdi se mi namreč, da pomoč vaščanov ni nujno v velikih stvareh – lahko je že v prijazni opazki, iskrenem čudenju, radovednem vprašanju, drobni pohvali ali hudomušnem komentarju! Vse to ima lahko v določenih trenutkih nesluteno moč (žal tudi moč, da ruši). Zato pa – prijazni neznanci, hvala vam!

Foto: 3.bp.blogspot.com

4.9
32 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.