Čudovit zapis za tiste dni, ko je breme starševstva pretežko

Še kot najstnica sem sanjala o tem, kako lepo in popolno bo takrat, ko bom tudi jaz imela svoje otroke. Zakaj?

stresno starsevstvo

Ker sem si vse predstavljala tako idealno. Da nas bo ob večerih vedno veliko sedelo za mizo in igralo družabne igre. Da se bomo zabavali na potovanjih, imeli filmske večere, raziskovali skrite poti, smučali, hodili v hribe in se hihitali pod šotorom, postavljenim sredi dnevne sobe.

Danes to življenje živim. V mojih predstavah pa ni bilo nikjer slike ali zapisa o kričečih izpadih, ob katerih ti vre, ali o tem, da te ogromno zaporednih neprespanih noči dejansko fizično uniči. Nikjer ni bilo niti sledu o občutkih krivde, ki ti zagotavljajo, da si s svojimi besedami ali dejanji gotovo trajno vplival na nesrečno življenje svojega otroka. Nobenega namiga o tem, da se bodo otroci spopadali s stvarmi, ki jim ne bodo kos, in se bom spraševala, kako lahko pomagam.

V določenih trenutkih se mi zazdi, da je starševstvo breme, ki ga moja ramena ne zmorejo.

V takšnih in podobnih trenutkih se mi zazdi, da je starševstvo breme, ki ga moja ramena ne zmorejo. Takrat so zabrisani spomini na popolno poletje, na skupne vragolije na potovanjih, zabrisan je vonj po slastnih prigrizkih ob petkovih večerih iger.

Zato je v takšnih trenutkih dobro, da poznamo nekaj »smerokazov«, ki naše misli popeljejo nazaj tja, kjer vemo, kako lepo in dragoceno je biti starš.

Nekaj takšnih opomnikov je odlično povzela Rebecca Eanes, mama dveh fantov, avtorica več knjig o pozitivnem starševstvu in ustanoviteljica spletne strani positive-parents.org.

  1. Moj otrok je »v delu«. Morda je to tako smešno očitno, toda še vedno včasih pozabim, da otrok pred mano ni končen rezultat. Pogosto se moram opomniti, da še vedno raste. Trajalo bo še nekaj časa, da bodo njegovi možgani dozoreli, še ogromno se mora naučiti, doživeti, izkusiti. Kdor je moj osemletnik danes, ni isti človek, kot bo pri osemnajstih letih. On je »v delu«. Kot sem jaz. Poleg tega pa – več stvari kot mi bo na njem všeč danes, bolj mi bo on všeč kot oseba čez 10 let. Poskušam se opominjati, da vidim dobro v svojem otroku. Tudi (in posebno) takrat, ko me pripelje do skrajne meje lastne obvladljivosti.
  2. Ni mi potrebno rešiti vseh njegovih težav. Ne vedno. Seveda je prav, da mu pomagam, ko lahko in ko je to potrebno, toda skozi določene težave se mora prebiti sam. Preprosto mora se. S tem se utrjuje. Življenje ne bo vedno pošteno do njega. Ljudje ne bodo vedno dobri do njega. In, pogosteje kot ne, me sploh ne potrebuje, da rešujem njegove težave. Potrebuje me samo za to, da sem tam, medtem ko gre skozi tunel. Potrebuje me zato, da verjamem vanj, da bo našel pot skozi. S tem si krepi moč.Kadar preneham poskušati doseči ideal čudežne ženske, postanem prav čudovita.
  3. Nikoli ni in ne bo popolno! Tudi to je več kot očitno, a potrebno se je tega zavedati. Vedno sem imela zelo divje predstave o tem, kako bo materinstvo izgledalo. In pogosto sem bila zelo razočarana, ker se je vedno zdelo, da ni vse popolno. Pogosto sem se znašla v trenutku, ko sem razmišljala, kako lepo bo, ko bo bolj samostojen, bolj zrel, večji. Čakal sem na trenutke, ko bom imela magično veliko potrpljenja, čakal sem na dneve, ko nas ne bo preganjal čas ter na dneve, ko hiša ne bo prizorišče nametanih igrač in ostankov hrane pod mizo. Toda, veste kaj? Počasi sem ugotovila, da se to preprosto ne bo zgodilo. Da, nekaj se bo, a vedno bo prišel naslednji »o, da bi kmalu…«. Breme je veliko lažje, če se odločiš najti veselje sedaj, v tem kaosu.
  4. Zamočila sem, a je preživel! Nisem popolno odreagirala. Nisem prav naredila. Toda poleg tega je bilo veliko trenutkov, ko sem! In ti gotovo odtehtajo. Po dnevih, ko nisem ravno ponosna na svoje materinske reakcije, se pogovorimo. Si prisluhnemo. Se objamemo in si odpustimo. Nato poskusimo znova. Pomembno je, da raje stremimo k povezanosti z otrokom kot k popolnosti. Medtem ko popolnost sploh ni dosegljiva, pa povezanost zdravi in krepi odnose.
  5. Ne morem biti vse ali narediti vsega. Veliko občutkov, da ne zmoremo, izhaja iz tega, da želimo biti in narediti preveč. Tudi otroci znajo zložiti perilo. Tudi očka zna skuhati večerjo. Kakšno noč lahko prespijo tudi pri starih starših. Ne obstaja pokal za najbolj stresno življenje, zato nehajte tekmovati v tem! Kadar se torej občutek nemoči naseli v meni, pregledam svoj urnik in svoje odgovornosti. Kar je mogoče, odpovem, kar je mogoče preložiti, preložim. Kadar preneham poskušati doseči ideal čudežne ženske, postanem prav čudovita. Poskusite!

Foto: mommyish.com

5.0
21 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.