Naš nedavni družinski veleprepir

To ni bil navaden družinski prepir, v katerem bi se prepirala mož in jaz ALI eden od naju in eden od otrok ALI otroci med seboj. Ne, to je bil čisto pravi veleprepir, ker nas je vseh pet drug čez drugega kričalo in se med seboj obtoževalo.

veleprepir1

Ko smo se kasneje spominjali scene, ki smo jo naredili, smo se pravzaprav dobro nasmejali. V tistem trenutku pa je bilo še kako vročekrvno in prav nikomur ni bilo do smeha.

Začel se je dan, ki je veliko obetal. Naredili smo sendviče, naložili smučke in prepevali sončnemu dnevu naproti. Na popolnost dneva je vse kazalo do sončnega zahoda, bila je ura okoli treh popoldan, ko se je začelo …

Ko nastane kaos iz drobne nezgode …

Z mlajšima dvema smo počivali ob čaju na vznožju smučišča, ko je najstarejši sin prismučal do nas in povedal, da je oče obtičal ob vznožju proge na čisto drugi strani smučišča, ker mu je karta potekla. In da bo pripešačil do nas. Ker sem ocenila, da bo trajalo vsaj 15 min, sem naročila še eno rundo čajev.

Iz prepirov se lahko marsikaj naučimo o sebi in drugih. Zaradi njih lahko rastemo. In se po njih še bolj spoštujemo. Če so dobri, seveda.

Premražena, z razbolelo glavo in že kar malo jezna, ker ga po pol ure ni bilo od nikoder, sem vendarle vzela telefon, da ga pokličem in pri tem opazila 10+ njegovih neodgovorjenih klicev. Kje smo, je vprašal. Da nas že dolgo časa čaka tam, na drugi strani. Da je rekel sinu, da bo počakal tam.

O, s kakšno jezo na sina, ki NIKOLI ne posluša, sem odvlekla vse štiri pare smuči do parkirišča, preobula otroke in sebe in jih nič kaj prijazno naložila v avto. In se potem še nekaj časa izgubljala po meni neznanem italijanskem mestu do vznožja druge proge. In ko smo bili končno vsi naloženi v avtu, je začelo padati.

»NIKOLI ne poslušaš, kar ti rečeva!«

»NIKOLI se ne oglasiš, ko te človek potrebuje!«

»TI je bilo res tako težko prepešačiti tisti kucelj?!«

»Na tvojo orientacijo se človek NIKOLI ne more zanesti!«

»Ja, TI si kriv, da sem čisto premražen,« je srednji sin vpil na brata.

»Saj sem poslušal, TI mi tega nisi rekel!«

Skoraj triletnik pa, ker se je očitno čutil, da mora tudi sam pristaviti kakšno modro v ta glasen parlament kričečih ljudi, je ponavljal: »Mama se VEDNO izgubi, a ne tata?«

Po dvajsetih minutah, ko smo se naveličali ponavljati ene in iste stavke, smo utihnili in se zagledali vsak skozi svoje okno. Tu pa tam je še kdo kaj revsknil in mu je kdo drug kaj zaropotal nazaj, v glavnem pa so se zadeve umirjale.

veleprepir2

Zaobšli smo vsa pravila uspešnega prepiranja

Ne vem, morda je bila kriva utrujenost, toda v tistih strastnih nekaj minutah smo prekršili vsa pravila, ki so potrebna za dober prepir. Da, prepiri so lahko dobri. Ker se iz njih marsikaj lahko naučimo o sebi in drugih. Ker zaradi njih rastemo. In se po njih še bolj spoštujemo. Če so dobri, seveda.  Naš vsekakor ni bil. Zaneslo nas je v najbolj šolske primere, kako se NE prepirati.

1. TI si kriv!

Vsak izmed nas je samo slepo ponavljal: »Ti si tak in tak, TI si to in to naredil.« Niti en sam stavek v 20-minutni akciji ni bil osredotočen nase, temveč je obtoževal drugega. Strasti se gotovo prej poležejo, če vsak zase prizna svoj del odgovornosti. Pravzaprav si takrat že tik pred ciljem sprave …

Koliko stvari je v vsakdanu preprosto rešljivih, pa se vseeno 'potrudimo', da jim dodamo svoj piker komentar?

2. Nikoli in vedno

Ni res, da sin nikoli ne posluša. Ni res, da se jaz vedno izgubim. Besedi 'nikoli' in 'vedno' je v prepirih povsem nesmiselno uporabljati, ker ne držita, ker prizadeneta, ker nista prava opora na poti do rešitve.

3. Kakšen je namen prepira?

Je namen iskanje krivca ali rešitve? Da, oboje je pomembno, toda iskanje zgolj krivca v situaciji, ki pravzaprav ne potrebuje rešitve, je povsem nesmiselno.

4. Nepomembna dejstva

Kaj ima moja orientacija s tem, da najin sin nikoli ne posluša? Nič! Ne eno ne drugo ni imelo v celotni zgodbi nobenega smisla. Obtoževali smo se stvari, ki dejansko niso bile pomembne. Koliko prepirom bi skrajšali čas, če bi se dejansko osredotočili na tisto, zaradi česar se sploh prepiramo? In če bi prepirom odvzeli vsa nepovezana dejstva in primere iz preteklosti, ki imajo s tem komaj kaj skupnega, bi nam ostalo kar precej časa za druge stvari.

In v čem sploh je (bila) težava?

Pravzaprav je bil prepir popolnoma nepotreben. Mož je obtičal, sporočil, kje je, šli smo ga iskati in se srečno vrnili domov. Je bilo vse tisto kričanje vmes res potrebno? Se je kdo zaradi tega počutil bolje? Ne, kvečjemu slabše. Iz muhe smo naredili slona. Oziroma, huje od tega – iz namišljene muhe smo naredili slona.

Koliko stvari je v vsakdanu preprosto rešljivih, pa se vseeno 'potrudimo', da jim dodamo svoj piker komentar?

Foto: d-pt.ppstatic.pl, thesun.co.uk

5.0
14 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.