Moje maske

Pust se mi zdi vsako leto krasna priložnost, da razmislim o tem, kakšne maske nosim. Včasih se ob tem res ustavim. Letos sem se spet.

snemanje maske

O mojih maskah bi veliko znali povedati moji otroci

Poznajo jih namreč lepo število. Vedo, kako na hitro znam pospraviti, če se napoveduje (ali pozvoni) nepričakovan obisk, vedo, kako znam biti tečna v avtu, ko se mi mudi in pred mano kdo vozi »skoraj« po predpisih (beri prepočasi). Vedo, kako sem vedno prijazna z njihovimi prijatelji in kako znam renčati nanje. Vedo, da naredim marsikdaj marsikaj samo zato, da dobro izgleda na zunaj. Čutijo, kdaj se mi ne da ukvarjati z njimi in jih odpravim s prozornim izgovorom.

Otroci vedo, da naredim marsikdaj marsikaj samo zato, da dobro izgleda na zunaj.

Maske, ki jih prepoznava moj mož

Mož me od vseh ljudi na svetu zagotovo najbolje pozna. Ve, kdaj imam na obrazu nasmešek, v sebi pa besnim. Ve, kdaj se delam prijazno, v resnici pa bi najraje kričala. Ve, kako spretno obračam besede, kadar želim doseči kaj, kar bi mi z običajno komunikacijo težko uspelo. Dobro razume moje mehanizme, kadar uporabljam vso svojo diplomacijo (o, kako smo tole lepo zavili v celofan besed) za to, da dosežem kaj pri uradnih institucijah.

Maske, za katere vem le jaz

Teh je seveda največ, jih pa tukaj ne bom razkrila. To pa ne! Mora mi ostati še nekaj manevrskega prostora. Vendar pa velikokrat razmišljam o njih. Sploh ko v kakšnem pogovoru včasih začudena vidim, kako drugače od resnice me dojemajo ljudje, kako imajo eni idealizirano sliko o meni, drugi pa povsem popačeno. Včasih se prav začudim nad tem, kakšno sliko puščam v kakšni sredini in kako različne so te slike.

Ko začneš z nekom graditi skupnost, je priložnosti za odgovore o svojih maskah vedno več, sploh ker ljubljena oseba nastavlja ogledalo.

Kdo sem brez maske?

To je vprašanje, ki pri vsakem od nas zahteva celotno življenje dela s samim seboj. Nosimo neke dedne zasnove, ki smo jih najprej oblikovali v družini ob starših, sorojencih in drugih sorodnikih, pa ob sošolcih in ljudeh, ki smo jih pogosto srečevali. Če smo si upali stopiti korak naprej, smo se v nekem trenutku zavedali, da si moramo odgovoriti kdo, tam čisto zadaj, zadaj, sploh smo. Kaj bi radi utrdili in kaj popravili. In ob tem delu smo hitro ugotovili, da si na ta vprašanja ne odgovoriš, ampak odgovarjaš celo življenje. Vsak posamezen dan je namreč skupek mnogih dogodkov, ki nas gnetejo, oblikujejo in spreminjajo. In vsak dan smo najbližjim in celo sebi nova uganka.

Ko začneš z nekom graditi skupnost, je priložnosti za odgovore vedno več, sploh ker ljubljena oseba nastavlja ogledalo.

Maske padajo

Maske odpadejo, ko drugim pustimo, da se nas dotaknejo, ko smejo priti mimo podob, s katerimi se ščitimo pred zunanjim svetom. Spomnim se nekaterih bogatih trenutkov spoznavanja z možem, ko sem pustila, da je kakšno od mask zaobšel. Ko sem bila popolnoma ranljiva, brez zaščite, ampak vedno znova sprejeta. In ker je sprejel, kar je našel za eno masko, sem ga lažje spustila za naslednjo. Daleč se je že dokopal v vseh teh letih ta moj mož. Maske, ki še čakajo, so najtežje odstranljive in hvaležna sem mu za potrpežljivost, kadar čutim, da sva v resnični medsebojni bližini pokukala še za kakšno. Kot bi našla novo, še močnejšo vez.

Če je pust norčav in vesel in poln zakritih obrazov, pa je post čas resnice in našega razgaljanja pred samim sabo in pred Bogom.

Mimo mnogih mask so se prebile tudi najboljše prijateljice. A zavedam se, da jih za vse ne spustim. Za nekaterimi zanje ni prostora. Sem jim pa hvaležna za vso sprejemanje, ki sem ga deležna, in za razumevanje, kadar jim dam vedeti, da je za nekaterimi vrati prostor samo za moža.

Veselim se tudi dejstva, da čutim, da s skoraj odraslima starejšima otrokoma lahko počasi delim tudi kakšna svoja ozadja, do katerih kot otroci niso imeli dostopa. Upam, da so to zametki prijateljstva, ki si ga želim, ko bodo otroci enkrat zares odrasli in odšli na svoje.

Pustu sledi post

Če je pust norčav in vesel in poln zakritih obrazov, pa je post čas resnice in našega razgaljanja pred samim sabo in pred Bogom. Bog ve za vse moje podobe in ve za vsako najmanjšo stvar, ki jo skrivam. Ve tudi za vse vzroke in za vse posledice. Ve, kaj sem bila, kaj sem in kaj bom postala. Vabi nas na pot soočenja s seboj, vabi na hojo po sledeh božje zamisli o tem, kdo zares smo. Vabi nas na pot, ki ima zaključek v velikonočnem jutru našega življenja. Ko bom brez mask zrli v obličje Vstalega.

Foto: s2.15min.lt

4.9
24 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.