»Vaš dom naj bo svetišče in zatočišče!«

Slovenija je bogatejša za čudovit priročnik o dojenju.

mojca vozel

Knjiga "Želim dojiti" bo zagotovo dragocena pomoč tako za mamice kot vse, ki jih želijo podpreti na njihovi poti. Z Mojco Vozel sva se pogovarjali o tem, kako se je rojevala – ne le knjiga, temveč tudi ona sama kot mama, in kako zelo pomembna je pri tem podpora.

Matere dojenje čutijo kot vez, ki jo želijo ustvariti s svojim otrokom. Toda neredko se zaplete.

Kako se ti je porodila ideja, da bi napisala knjigo o dojenju? - Kako dolgo je nastajala?

Leta 2006 sem začela odgovarjati na vprašanja na spletnem forumu o dojenju in začutila stiske mater. Večina je potrebovala poglobljen odgovor, težave pa so se ponavljale. Po vzoru kolegice, ki je na forumu svetovala pred mano, sem oblikovala seznam najpogostejših vprašanj, opremljen s povezavami na najboljše že napisane odgovore. Seznam se je naglo podaljševal in kmalu obsegal več kot 20 strani povezav, kje kaj najti!

Že po dveh do treh letih spletnega prostovoljstva mi je postalo jasno, da so večeri, ki jih namenjam širjenju znanja o dojenju, zelo plodni. Nabrala se je gora gradiva. Ker forumi niso zelo pregledni, seveda ne vidimo, kaj vse skrivajo, zato sem pomislila, da bi bilo treba seznam najpogostejših vprašanj preliti v kazalo, po katerem bi nekoč nastala knjiga. Zamisel se je izkazala za odlično. Kazalo se je zložilo samo od sebe. To je bilo zame jasno sporočilo, da bo knjigo treba napisati.

Leta 2010 so forumske zgodbe začele dobivati novo podobo. Toda časa je bilo zelo malo. Rodila sem četrtega sina in obdobja velikega zagona so se izmenjevala z daljšimi premori in utrujenostjo. Tako pač to gre, ko so otroci majhni. Po petih letih sem vsebino dokončala. Še leto dni sem jo gladila in opremljala z referencami ter drugimi podrobnostmi, za katere sem menila, da ne smejo manjkati, denimo risbe, povzetki, pojmovno kazalo.

Naslovnica zelim dojitiZakaj je naslov Želim dojiti?

Ker to odraža stanje v današnji družbi. Matere dojenje čutijo kot vez, ki jo želijo ustvariti s svojim otrokom. Toda neredko se zaplete. Poporodno obdobje je naporno, ovire so včasih previsoke, pomoči premalo, življenjske situacije pa prezapletene, da bi jih matere odpletle. Tudi če dojenje steče le delno ali ne steče, so skrbne in ljubeče. Vez z otrokom zgradijo še na druge načine. Želja dojiti pa ostane in tli. Morda se udejanji, ko se rodi naslednji otrok. Ne glede na razplet dojenja matere povezuje ta intimna želja.  

Zdi se, da je dojenje dobro pokrito: na to temo je predavanje v šoli za bodoče starše, večina slovenskih porodnišnic se pohvali z nazivom Novorojenčkom prijazna porodnišnica, mlade mamice po porodu na domu obiščejo patronažne sestre, sledijo posvetovalnice za dojenčke … Zakaj bi potem potrebovali še svetovalke za dojenje?

V Sloveniji imamo enoletni porodniški dopust in dobre pogoje za spodbujanje dojenja. Ta beseda mi sicer zbuja čudne občutke, saj matere tisočletja prej niso potrebovale nobenega »spodbujanja«. Le veščino in znanje so podelile s svojimi sorodnicami in dojile. Nerešljive situacije so bile izjema.

Danes ni tako. Točnih podatkov nimamo, toda vemo, da kakšna tretjina mater opusti dojenje že v prvih tednih in mesecih. Upravičeno se vprašamo, zakaj ima toliko žensk v dobro urejenem sistemu velike težave. O dojenju se precej govori, obstajajo brošure, osebna pomoč, obiski na domu, toda telefoni svetovalk nenehno zvonijo. Obupanih mater je veliko več, kot jih svetovalke za dojenje sploh zmoremo sprejeti.

Problem je večplasten. Del vzrokov je mogoče iskati v pomanjkanju znanja. Država ne vlaga dovolj sredstev v izobraževanje osebja, ki materam pomaga dojiti v prvih dneh, tednih in mesecih otrokovega življenja. Posploševati seveda ne smemo. Nekatere matere naletijo na odlično izobraženo osebje, druge pa so žal deležne napačnih nasvetov. Začudene so, ko jim povemo, da ni res, da bi morale dojiti po urniku in omejevati dojenja, da z dodatkom v steklenički ni mogoče preverjati, ali se je otrok najedel, in da trajanje spanca ni merilo sitosti. Znanje v praksi ne pride vedno do mater.

Obupanih mater je veliko več, kot jih svetovalke za dojenje sploh zmoremo sprejeti.

Poglavitni vzrok, zakaj je z dojenjem toliko težav, sicer vidim nekje drugje, ne v kritiziranju poklicev pomoči. Matere potrebujejo podporo porodnišnic, pomoč patronaže, kdaj tudi zdravnika. Toda ta sistem ženskam ne more povrniti veščine dojenja. Temu niti ni namenjen. Sistemske institucije nikoli ne bodo mogle nadomestiti tistega, kar nam je 20. stoletje skoraj odvzelo – prenos znanja v ženski skupnosti.

V 70. letih je bila velika večina otrok hranjenih z mlečnimi nadomestki. Prevladalo je prepričanje, da je dojenje zastarelo in da je umetno mleko vsaj tako kakovostno kot materino, če ne boljše. Prenos znanja iz roda v rod je komaj še obstajal. V dobri veri, da nam tehnološki napredek prinaša rešitev za vse, smo ženske opustile veščino prednic, celotna družba pa je posledično izgubila stik z lastnim prehranskim temeljem. Ko se je to začelo kazati na slabšem zdravju otrok, smo se sicer streznili, a pot nazaj je trnova. Na srečo vse ženske niso izgubile tisočletne veščine, zato jo lahko zdaj obnavljamo in vnovič prenašamo od matere do matere. Proces bo potekal še nekaj generacij. Knjigo sem napisala v želji, da bi nam šlo laže in malenkost hitreje. Zato ni običajen priročnik. Je materina sočutna podpornica – vez z žensko skupnostjo.

Poleg laičnih svetovalk za dojenje so tudi tiste z licenco IBCLC, pri čemer osebna izkušnja z dojenjem ni pogoj. Meniš, da je med tistimi svetovalkami za dojenje, ki imajo osebno izkušnjo z dojenjem, in tistimi brez, kakšna razlika?

Matere potrebujejo podporo porodnišnic, pomoč patronaže, kdaj tudi zdravnika. Toda ta sistem ženskam ne more povrniti veščine dojenja. Temu niti ni namenjen.

Dojiti se ne naučimo zgolj iz knjig, napotkov in brošur, ampak vedno tudi izkustveno. Upravičeno pravimo, da je veščina in umetnost. Materam seveda lahko pomaga dojiti tudi nekdo, ki ni dojil, saj je zapisanega znanja zelo veliko. Toda pravi prenos znanja, ki globoko spreminja kolektivno žensko zavest, se lahko zgodi le izkustveno, med materami. Ena drugi dvigamo samozavest, si zagotavljamo, da je dojenje naravno, spontano, vsakdanje početje, da mleka ne more kar zmanjkati, da otrok ne joka, ker »ni mleka«, da ne bedi zato, ker ste ga »slabo podojili«. Nekoč so generacije žensk dojile brez stresa. Dojenje biološko še vedno deluje brez napak, po idealnem naravnem načrtu, le naša kultura je zaradi mitov in zmot, v katere verjame, prepričana, da se je narava tu gotovo zmotila. To ni res, toda to moramo dojeti izkustveno.

Kaj pa meniš o pomoči izkušenih mamic, ki pomagajo mamicam s težavami pri dojenju?

Ko mati veščino zares osvoji, ko jo skoraj nobena situacija več ne more presenetiti, takrat čuti otroka in prepoznava vse znake. Običajno ve tudi to, kako se počuti druga mati, ki je prvič rodila. Lahko ji podeli svojo izkušnjo. To je zelo dobro, čeprav medsebojna pomoči med materami ni vedno idealna.

V komunikaciji je veliko težav. Ljudje smo pogosto prepričani, da bi moralo to, kar je pomagalo nam, pomagati tudi drugim. Naš nasvet se nam zdi idealen in težko razumemo, če ni skladen z vrednotami drugih staršev ali če v drugi družini ne deluje. To vodi v nerazumevanje, odklonitev pomoči, tudi v konflikt. Če želite pomagati, dajte od sebe le pravilno informacijo in podporo. Katero pot bo človek izbral, je njegova stvar. Svetovalka za dojenje materi nikoli ne govori, kaj mora storiti. Skozi iskreno zanimanje, vprašanja in pojasnila jo privede do boljšega razumevanja situacije, nato pa ji naniza več možnih poti in načinov reševanja. Ne ve, katero pot bo izbrala.

Če mora mati dojenčka dohranjevati z nadomestkom, svetovalka pojasni različne načine dohranjevanja brez stekleničke in sesalne zmede, mati pa se odloči, kako bo nadaljevala. Če dojenček sesa dudo, svetovalka pojasni prednosti in slabosti, mati pa ravna tako, kot meni, da zmore. Če želi mati tvorbo mleka predčasno ustaviti, ji svetovalka pomaga in zagotovi, da se ni treba nikomur opravičevati, ker več ne doji. Pri dojenju ni receptov, ni pravil, ni enega prav in narobe. Na svetu nismo zato, da ubogamo navodila drugih.

Pravi prenos znanja, ki globoko spreminja kolektivno žensko zavest, se lahko zgodi le izkustveno, med materami.

S katerimi težavami pri dojenju se najpogosteje soočajo mlade matere?

Že nosečnice skrbi, ali bodo imele dovolj mleka. V prvih tednih je največ vprašanj glede bolečih bradavic, do katerih pride pogosto zaradi napačnega pristavljanja na dojko. Mnoge matere je v prvih mesecih strah izgube mleka. Potrebujejo veliko pogovorov in podpore, da se strahu znebijo. Težko je tudi, kadar se dojenček krega na dojki ali uprizori dojilno stavko. Precej dilem je o uvajanju goste hrane in odstavljanju od dojke, o prehrani doječe matere, alergijah, dojenju ob bolezni otroka ali matere ter seveda o spalnih vzorcih dojenčkov in malčkov.

Katere so največje, najtrdovratnejše zmote v zvezi z dojenjem?

Menim, da so najtrši oreh urniki. So ostanek preteklih praks hranjenja po steklenički in z dojenjem nimajo nič skupnega. Mnogim materam še vedno rečejo, da mora dojenje potekati na tri ure in da je podoj obrok. To ni res. Podoj ni obrok. Bistveno bolj značilno je dojenje v grozdih, ko se dojenček pristavlja večkrat zapored v nekaj urah. Zaradi urnikov se dojenje največkrat prehitro konča. To ni edina trdovratna zmota.

Zelo zoprni so tudi miti, češ da mati prve dni po porodu nima mleka, da vsak otrok kdaj potrebuje stekleničko, da dojenček, ki želi nenehno sesati, potrebuje dodatek ali dudo, da se morata dojki na otip napolniti z mlekom, preden lahko dojimo. Zelo neprimerni so tudi napotki, naj mati s prsno črpalko preveri, kako se tvori mleko, s stekleničko po podoju pa, ali je otrok še lačen. Vse to so ostanki nekih drugih navad, ki dojenje ovirajo.

Mnogim materam še vedno rečejo, da mora dojenje potekati na tri ure in da je podoj obrok. To ni res. Podoj ni obrok.

Kaj bi priporočila bodočim mamicam, ki želijo dojiti svoje otroke?

Zelo pozorne bodite, kaj verjamete o dojenju in od koga se o dojenju učite. V današnjem času vam nihče ne more zagotoviti, da boste prejeli le pravilne informacije. Povezujte se z materami, ki svoje otroke dojijo več kot leto dni. Po rojstvu otroka naj bo vaš dom svetišče in zatočišče, kamor vabite le strpne in razumevajoče ljudi, ki ne bodo dvomili, ali imate dovolj mleka. Sklenite pakt s partnerjem, da vas bo varoval pred miti. Očetje so lahko dojenju v veliko oporo. Prisluhnite, kaj vam sporoča dojenček in ne zmenite se za pripombe, da ga boste s telesnim stikom razvadili.

Kaj osebno je tebi dalo dojenje?

Porod je iniciacija, vstop v materinstvo. Toda materinstvo se ne zgodi, ko rodiš. Materinski čut se prebuja postopoma in mati zares postaneš, ko se prebudiš v to novo stanje. Dojenje tu odigra zelo pomembno vlogo. Mene je povsem spremenilo. Odprlo mi je čute, ki so bili prej skriti pod debelo odejo družbenih zapovedi in prepovedi, kako se (ne) sme ravnati z dojenčkom. Prve mesece mi je bilo zelo težko, večkrat sem jokala, zato tako dobro razumem matere v težavah. Včasih si mislim, kako dobro je, da ne vemo, da nas bo življenje preizkušalo! Ni lahko, a nagrada je čudovita. Prebudiš se in najdeš sebe.

Otroci so moji veliki učitelji. Prvi sin mi je pomagal razviti spretnost dojenja. Vztrajno si je prizadeval, da bi ga razumela, ko so me v prvem letu ovirala nešteta naivna in zmotna prepričanja. Drugi sin mi je pokazal, kako dragoceno je dojenje za zdravje in imunski sistem, kako lahko materino mleko obrne tudi težke zdravstvene zaplete. Tretji me je učil potrpežljivosti, navezovanja in razumevanja intenzivnih potreb po telesnem stiku. Četrti me je presenetil z mirnostjo in zgodnjo potrebo po komuniciranju ter mi dokončno pomagal porušiti vse mite o nočnem dojenju in skupnem spanju.

Materinstvo se ne zgodi, ko rodiš. Materinski čut se prebuja postopoma in mati zares postaneš, ko se prebudiš v to novo stanje.

Če bi imela čarobno paličico, kaj na področju dojenja bi spremenila v naši državi?

Najprej bi odločno zamahnila z njo z namenom, da bi novorojenčki, posebej nedonošenčki, tudi v Sloveniji lahko prejemali samo materino mleko. Tudi takrat, ko mati iz kakršnegakoli razloga svojega otroka ne more nahraniti z lastnim mlekom. Študije kažejo, da se verjetnost preživetja bistveno poveča ob materinem mleku in da industrijski nadomestki, ne glede na to, kako dovršeni so, ne morejo parirati materinemu mleku. Tudi tveganje zbolevanja pomembno upade. Nadomestno mleko pa je dober posel in najbrž zaradi tega kljub dolgoletnim obljubam Slovenija nima banke doniranega materinega mleka.

Drugo, za kar bi se mi zdelo vredno čarati, pa bi bila pravica vsake matere, da je v prvih tednih po porodu na domu deležna obiskov izšolane svetovalke za dojenje, podobno obiskom patronažnih sester. Patronaža bi imela še vedno dovolj dela. Menim, da matere potrebujejo dodatno profesionalno pomoč svetovalk za dojenje. Morda bi lahko za zgled to prva izvedla kakšna občina.

Bi še kaj dodala?

Študije kažejo, da se verjetnost preživetja bistveno poveča ob materinem mleku in da industrijski nadomestki, ne glede na to, kako dovršeni so, ne morejo parirati materinemu mleku.

Letos zaznamujemo 60-letnico mednarodne organizacije La Leche League, katere članica sem in brez katere te knjige ne bi mogla napisati. Njeno nekoliko nenavadno pomeni »zveza za mleko«. Leta 1956 jo je v ZDA ustanovilo sedem mater. Poskusite se za trenutek prestaviti v tisto obdobje. To so bile izjemno pogumne ženske, kajti bil je čas vzpona prehranske industrije in množičnega oglaševanja mlečnih formul – čas, nadvse nenaklonjen dojenju. Govoriti o dojenju je bilo nepopularno, saj je veljalo za nečisto, grdo, preživeto.

Danes je La Leche League po zaslugi vztrajnih mater avtoriteta na področju dojenja, ki povezuje na tisoče svetovalk in na milijone mater po vsem svetu. Leta 1999 je Tanja Potočnik postala prva slovenska svetovalka. Sama sem se organizaciji pridružila sedem let kasneje. Vse svetovalke so mi bile s svojo srčnostjo in znanjem v navdih. Upam, da bo moja knjiga pritegnila in prebudila tudi matere, ki morda razmišljajo, da bi postale svetovalke za dojenje. Tako bi nas bilo več, ki to pomembno starodavno znanje predajamo naslednjim generacijam.

KNJIGO LAHKO KUPITE V NAŠI SPLETNI TRGOVINI!

Foto: aljatasi.com

4.6
29 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.