Moja zgodba: dojenje po materinskem instinktu

Sedaj, ko je moja prva zgodba dojenja zaključena, jo lahko delim. Morda bo pomagala kakšni (bodoči) mami uvideti lepoto in smisel dojenja, jo sprostiti in podpreti na njeni osebni poti ter odločanju glede dojenja.

Agata Hren04

Naj vsaka mama prisluhne sebi, da uspe narediti tisto, za kar sama čuti, da je dobro zanjo in njenega otročička.

Videti dojenje kot nekaj samoumevnega in naravnega

Največjo spodbudo, ki jo ženska lahko za dojenje prejme, je, da živi v krogih, kjer je dojenje nekaj normalnega – da lahko vidi dojenčka, malčka, ki se doji, da srka to sliko in jo nezavedno integrira v svojo predstavo o materinstvu.

Ob odraščanju v veliki družini, kjer so bili ves čas navzoči dojenčki in posledično tudi doječe mame, sem si ustvarila sliko o tem, kaj dojenje je. Videla sem, kako se dojenčke podoji vedno, ko jokajo – ko so lačni, vznemirjeni ali pa se samo nekam udarijo. Ko je dojenček jokal, je vedno pristal v naročju matere, ki ga je z dojenjem potolažila. Mislim, da dojenčki niti niso veliko jokali, saj jim najbrž ni bilo treba.

Moji začetki dojenja

Dojenje je takoj po porodu steklo. Čeprav veliko žensk s stisko opisuje prve dni v porodnišnici, je bilo meni lepo. Mož je bil z mano, zase pa smo imeli celo sobo – počutila sem se varno in ljubljeno, osebje je bilo nemoteče in prijazno. Naše navezovanje je steklo v celem koktajlu zaljubljenih hormonov, ki poskrbijo, da je mleka v izobilju.

V tistem začetnem času nama je pod prste prišel članek, ki ga priporočam čisto vsaki ženski in se imenuje Dojenje po mongolsko. Morda je na moje navdušenje nad prebranim vplivala tudi vsesplošna privlačnost, ki jo čutim do bolj prvinskih kultur, a sem v njem našla besede, ki so me gnale naprej v tem odnosu do dojenja, da sem samozavestno in brez pomislekov dojila kjerkoli in kadarkoli.

Agata Hren06
Pri 6 mesecih, malica med potepom po hudourniški strugi, Utah.

Naj z vami delim delček, ki mi je bil najbolj fascinantno simpatičen: »Ko sem dojila v parku, so me babice ogovarjale z zgodbicami o ducatu otrok, ki so jih same dojile. Ko sem dojila v taksiju, mi je voznik v vzvratnem ogledalu pokazal dvignjen palec in mi zagotovil, da bo moj sin odrastel v velikega borca. Ko sem ga med hojo po tržnici v naročju pestovala in dojila, so mi prodajalci naredili prostor na svojih stojnicah in ga spodbujali, naj popije do konca. Namesto, da bi odvračali poglede, so se ljudje nagnili bliže in mojega sina poljubili na lice. Če se je ob tem na hitro odstavil z mojih mleko brizgajočih prsi in jih povsem razgalil, ni nihče niti trznil. Nihče ni buljil vame, nihče ni pogledal stran – samo smejali so se in si brisali mleko z nosov.«

In potem sem sanjala, da se naša kultura, ki z razgaljenim oprsjem prodaja od traktorjev do hamburgerjev, a smatra dojenje kot neprimeren izraz razkazovanja, obrne na bolje. Da razbremeni ženske v njihovi zakrčenosti in obremenjevanju ob dojenju, ker postane dojenje nekaj čisto običajnega na pogled …

Uživala sem ob navzočnosti mam, ki so sproščeno in mimogrede otroka podojile, če si je ta to ravno zamislil. Jokajoči dojenčki so v meni zbujali nemir, tako da bi jih najraje sama vzela in podojila.

Upornica

Tudi ob močni prepričanosti in suverenosti so prišle situacije, ko mi je bilo otroka težje podojiti. Ali sem se znašla v družbi, kjer se mi je zdela zategnjenost in napetost na višku, v okolju, kjer še nisem videla doječe mame, ali med ljudmi, za katere sem mislila, da se nad mano znajo zgražati.

No, v teh primerih sem na pomoč poklicala upornico. Vem, kaj počnem in zakaj ter za tem stojim. Jaz sem Mama – tista prvinska, divja, strastna. Večkrat sem se počutila kot mama levinja in to sploh ne v prenesenem pomenu! Moja zaščitniška narava je eskalirala: Prestopi moje meje in napadem!

Agata Hren07
Pri letu in pol med uspavanjem na avtobusu v Dominikanski republiki.

Medtem ko sem opazovala, kako so si kakšne starejše ženske privoščile mlade, nesigurne mame z goro nekoristnih nasvetov in s posesivnim uveljavljanjem svojega prepričanja, začuda z mano tega niso počele. Bila sem samozavestna. Ob meni je stal mož, ki je bil moj steber in me je sto odstotno podpiral v moji naravnanosti. Mislim, da so začutile mojo materinsko avtoriteto in me pustile pri miru.

Bodi zgled

Mož me je vedno spodbujal, da sem s tem, kar počnem, lahko tudi zgled drugim. Spomnim se, kako mi je bilo lažje, če je kje dojila že kakšna druga ženska in vem, da mi je bilo v spodbudo in razbremenitev že samo, če sem kdaj prej videla žensko, ki doji. Tako mi je bilo tudi v veselje opazovati, kako so ženske ob meni spremenile »način« dojenja in se ga lotile veliko bolj sproščeno in otroku po volji.

Za dojenje res ni potrebno, da nam je v obremenitev, ki si jo kar same poveznemo čez glavo. Par malenkostnih sprememb, pa ni nujno, da ti vsaka hitra malica poseže v tvoje načrte. Ena od teh ključnih sprememb je bila, da sem ugotovila, da otroka lahko dojim tudi v nosilki! Izvrstno!

Dojenje do drugega leta – OK, kaj pa naprej?

Mož je nekje zasledil, da je bil Michael Jordan dojen do tretjega leta in sem se malo za šalo, malo za res strinjala, da bi do takrat šlo.

In res ni nič kazalo na to, da bi z dojenjem zaključila prej. Ne bom pozabila jutra na nekem duhovnem vikendu, ko smo šli na samopostrežni zajtrk in ga je moja prijateljica vprašala: »Kaj pa je tvoja najljubša hrana?«, on pa je še malo slabe volje zaradi ne vem česa že čemerno odgovoril: »Mica! (mleko)«. Takrat sem mislila, da bom umrla od smeha.

Ob raziskovanju lastnih zmožnosti sem se odločila, da ga postopoma začnem odvajati od tega, da se doji, kadarkoli si zaželi. Poleti pa sem vnovič zanosila in prav nič ni izgledalo, da bi moj dve leti in še malo star fantek prenehal z dojenjem, kot storijo nekateri otroci sami od sebe. Čeprav so prve sekunde podoja postale malo boleče, mi ni bilo tako zoprno, da bi z dojenjem prenehala. Čutila sem, da za naju še ni bil čas.

Agata Hren08
Pri dveh letih in pol, jutro neznano kje v severo-vzhodni Evropi.

Osamosvajanje

Kmalu pa se je začelo fantovo osamosvajanje od mame in začetek aktivnejšega vstopanja očetove figure – mož je postal tisti, ki ga je dal zvečer spat in tudi ponoči uspaval nazaj, če se je kdaj predramil. To je bil konec nočnega dojenja in korak v vidnejši tranziciji vlog za življenje otroka.

Očka je kot iz učbenikov postajal res pomembna figura, naenkrat je moral očka vse – on mu je moral pripraviti sok, on mu je moral umiti zobke, samo z njim je hotel iti spat. Čeprav sem postajala manj pomembna, sem vse to lahko opazovala z zares veliko naklonjenostjo, saj sem svojo simbiozo z otrokom živela in izživela. Zdaj je bil čas za drug korak. In ob tem sem bila res mirna.

Sin je začel obiskovati vrtec in kmalu se je dojil samo enkrat na dan – ob dnevnem uspavanju, včasih pa je še to preskočil. Dojenje je postalo zares neprijetno, kar pripisujem temu, da mleka zares ni bilo več.

Nekega dne sem jasno v telesu začutila, da je tudi tega dovolj. To je bila odločitev, ki me je v trenutku spreletela, a hkrati je bila povsem drugačna od tistih v afektu, ko sem imela kdaj zaradi utrujenosti, napornega dneva ali slabe volje vsega čez glavo. Da je bila odločitev zares pravilna in zrela, sem si pustila še tri dni in če se v tem času ne premislim, je to to. In je bilo.

Sinu sem razložila, da ni več »mica«, da ga je zmanjkalo in da morava počakati, da ga prinese dojenček. Ob tem sem razmišljala, da večkrat prihod novega družinskega člana, starejšemu nekaj odvzame, tukaj pa zares z veseljem spremljam, kakšno veselje navdaja sina ob misli, da bo prišel bratec, ki bo tudi njemu prinesel »darilo«. Če pa bo takrat še vedno aktualno, pa je drugo vprašanje. :)

Foto: osebni arhiv

4.1
51 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.