Reči otroku, naj neha jokati, ni ravno najboljša ideja. Namesto tega raje storimo ...

Ko ste bili otrok, ste verjetno pogosto slišali: »Daj nehaj že jokati,« »Saj ni tako hudo,« »Fantje pa vendar ne jokajo,« »Nehaj se že cmerati,« »Kaj si bodo pa drugi mislili ...« Pa je to dobra ideja?

otroski jok

Kot starši se dnevno soočamo s številnimi občutki, ki jih doživlja naš otrok. In včasih nam je tega preveč. Po parih urah joka in reševanju medsebojnih sporov med otroki nas enostavno popade želja, da bi to prekinili. In nas ima, da bi preprosto rekli: »Nehaj jokati. Samo nehaj.«  Morda to tudi storimo. In takrat storimo natančno to, kar smo sami doživljali kot otroci.

Ni uspešno

Vsakič, ko povozimo otrokove občutke, ne ranimo samo njegove duše, ampak tudi sebi otežimo delo. Samo pomislimo: kolikokrat smo bili dejansko uspešni, ko smo želeli na silo utišati jok? Sama se ne spomnim, da bi mi kdaj uspelo. Otroci iščejo sočutje in razumevanje. In če jim ga ne uspemo dati, ga bodo poskušali priklicati še glasneje in odločneje.

Jok je OK

Čeprav imamo pred jokom morda predsodke ali se ga bojimo, ker izraža našo ranljivost, pa je jok zelo zdrav in potreben način, s katerim otrok izraža svoje občutke. Zato ga ni potrebno zatirati. Ko otroku dopovedujemo, naj neha jokati, mu dajemo sporočilo, da njegovi občutki niso pomembni, da so neumni in nadležni. Če pa želimo otroka naučiti, kako naj regulira svoja čustva ter nam zaupa svoje probleme in občutke, potem ne smemo odreagirati z zavračanjem, ko nam poskuša na svoj način povedati, kaj doživlja.

Jok je zelo zdrav in potreben način, s katerim otrok izraža svoje občutke. Zato ga ni potrebno zatirati.

Če je otrok vznemirjen, vzemimo to zares. Morda se nam zdi banalno, vendar otrok na svet ne gleda z odrasle perspektive. Ne poskušajmo ga utišati samo zato, ker nas je strah, kaj bodo rekli drugi. Saj ga ne želimo naučiti, da mora zaradi drugih potlačiti svoje občutke. Sčasoma se bo naučil, kako lahko svoje občutke izrazi na bolj primeren način, če mu bomo le prišli naproti s sočutjem in razumevanjem, ne pa z utišanjem.

Kaj lahko storimo?

Če smo bili kot otrok pogosto zatrti v svojih občutkih, je lahko to za nas izjemno težka situacija. Če smo morali zatreti svojo žalost, jezo, razočaranje, se težko soočimo z negativnimi občutki pri otroku. Vendar s podporo otroku pri njegovem doživljanju ne koristimo le njemu, ampak hkrati pripomoremo tudi k ozdravljenju naše ranjenosti.

Namesto: »Nehaj jokati!« raje recimo:

  • »V redu je, če si žalosten.«
  • »To je zate zelo težko.«
  • »S tabo sem.«
  • »Razumem te. »
  • »Bi mi želel povedati več o tem?«
  • »Želim ti pomagati. Kaj lahko storim?«
  • »Vidim, da potrebuješ čas zase. Vedi, da sem ti na voljo. Ostal bom tukaj, da lahko prideš k meni, ko boš želel.«
  • »To je krivica.«

Povsem v redu je tudi, če ne rečemo ničesar. Včasih je celo boljše, če smo tiho, ampak s svojo prisotnostjo dajemo vedeti, da nam je mar in smo v oporo. Včasih pa pomaga že samo topel objem.

Česa raje ne storimo?

Ko otroku dopovedujemo, naj neha jokati, mu dajemo sporočilo, da njegovi občutki niso pomembni, da so neumni in nadležni.

Ne preusmerjajmo pozornosti na kaj drugega. S tem izgubimo priložnost, da se z otrokom povežemo in ga naučimo primernega odzivanja. Hkrati mu dajemo občutek, da njegovi občutki niso pomembni, da je to preveč za nas. Ob tem se ne bo počutil sprejetega, varnega in spoštovanega. Predstavljajmo si, da se sami s svojo ranjenostjo odpremo možu oz. ženi, on pa mirno reče: »Oh, toda a veš, kaj se je danes zgodilo teti Francki?«

Ne kaznujmo, grozimo, obtožujmo ali sramotimo otroka zaradi njegovih občutkov!

Ne sprašujmo preveč. Ko je otrok v čustvenem razburjenju, ni sposoben logičnega pogovora. Najprej mu izkažimo razumevanje, ko se umiri, pa se bomo lahko pogovorili z njim.

Ne recimo, da je dobro. Če otroku prigovarjamo, da se ima dobro, s tem odvzamemo vrednost njegovim občutkom. On se ne počuti dobro.

Cilj: soočiti se s težkimi občutki

Naš cilj naj ne bo utišati jok. Naš cilj naj bo pomagati otroku soočiti se s težkimi občutki, pomagati, da se bo počutil slišanega, razumljenega in vrednega. Sočutje ni metoda kontrole, pač pa način srečanja z otrokom in nudenja podpore.

Ko se bo naslednjič naš otrok spopadel z močnimi čustvi, pristopimo do njega z razumevanjem. Ker si to zasluži in ker je to priložnost za nas, da se povežemo z njim.

Foto: feedfad.com

4.8
46 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.