Drage mame, ste tudi ve skrivnostno izginile s fotografij, odkar ste dobile otroke?

Prepričana sem, da imamo vse kup lepih fotk s poroke, tudi s poročnega potovanja, pa nekaj romantičnih iz prve nosečnosti. Tistih nekaj iz porodne sobe, ko v rokah držimo naše malo dragoceno bitje, imamo tudi vse. In potem ...

mama fotografira

... PUF! – nas ni več na fotografijah.

Ni težko najti razlogov, zakaj. Ker smo vedno me tiste za fotoaparatom. Ali tiste, ki prve izvlečemo telefon. Ker vedno me opazimo trenutke, ki jih je vredno slikati. Kar nam je pomembno: da ovekovečimo odraščanje svojih otrok in ga kronološko postavimo na ogled v foto albumih.

Ker rade lovimo trenutke, ki prikažejo dinamiko odnosov med sorojenci, novo usvojene veščine, pomembne otrokove prelomnice ali le običajen vsakdanjik.

Poleg tega nas ni na fotografijah, ker tudi, ko fotografira kdo drug, lahko najdemo milijon pametnejših opravil, kot da bi se nastavljale fotoaparatu. V slogu »Oh, nekdo ima v objektivu vse moje otroke. Krasno! Končno imam čas, da grem sama na WC/spijem kavo, ko je še topla/se uležem za tri sekunde … (poljubno obkroži, dopiši)!«

In konec koncev smo nekako na tihem kar srečne, če izpademo iz objektiva. Ker so zagotovo ravno takrat, ko kdo potegne na plano fotoaparat, lasje najbolj mastni, na majici imamo zasušen smrkelj, ker si ga je tja obrisal malček, ali pa bel madež na rami od dojenčkovega »kupčkanja«, sploh pa je ta majica že brez dodatka smrkljev in bruhic sprana, raztegnjena in ne za na sliko.

Aja, podočnjaki pa itak kronično segajo vsaj do popka (če ne do kolen). Da niti ne omenjam kakega kilogramčka, ki je še ostal od zadnjega poroda …

In tako nam je kar prav – da nas nihče ne ovekoveči. Rečemo si, da ni važno: »Pač me ni na fotografijah.« Rečemo si, da je bolj pomembno, da imajo otroci dokumentirano svoje otroštvo, da so njihovi albumi lepo urejeni …

Vendar to ni res!

Nekega dne, ko bodo otroci odrasli, tebe, njihove mame, ne bo več med njimi. Takrat te bodo iskali v albumih. Takrat se te bodo želeli spominjati – ne le takšne, kakršna boš postala, ko se postaraš. Ne, želeli si bodo videti tvoje fotografije tudi iz obdobja, ko so bili še majhni, ko so se učili hoditi, voziti kolo, plavati …

Želeli si bodo gledati tvoje fotografije. Ne le, kot nekoga ob strani, na pol odrezanega ob robu slike. Ne le tvoje roke, ko si jih, dojenčke, pridržala v pravem položaju. Ne le tvojega trebuha, ko si jim prinesla rojstnodnevno torto na mizo. Ampak tebe, kako se igraš z njimi, jih objemaš na izletu, sediš z njimi na sankah …

Ne bo jim mar, ali si imela idealno število kilogramov, umite lase, čisto kožo. Ne bodo gledali, kako si bila oblečena in kako je bilo pospravljeno (torej, razmetano) po hiši. Ko bodo, že odrasli, pogledali tvoje fotografije, se bodo spominjali, kako so se kot malčki, šolarji počutili ob tebi.

Samo zdaj si mama majhnih otrok. Morda se ti zdi nemogoče v vsem kaosu si vzeti še čas, da te nekdo fotografira. Mogoče enostavno ne pomisliš, da bi se slikali. In še zdi se ti, da res ni treba v čudovite družinske trenutke riniti objektiva.

Toda tvojim otrokom res ne bo vseeno, ali imajo kakšno tvojo fotografijo ali ne.

Zato reči možu, naj te fotografira. Skupaj z otroki, kadar se ti zdi, da ste lušno naštimani (ali pa mami, prijateljici, bratu …). Tudi, če ti je težko in nerodno prositi. Če imaš denar (in ti poziranje ni odveč) si kdaj najemi profesionalnega fotografa.

In naredi kdaj tudi kak selfi. Ja, saj vem, tudi jaz preziram selfije. Zdi se mi, da bi bilo treba zakonsko določiti, da si za vsakih 10 posnetih selfijev dolžen prebrati eno knjigo. Ampak, drage mame, če je to zadnja možnost, ki nam ostane, si jo občasno verjetno lahko dovolimo uporabiti. Kajne?

Mama, pusti se ovekovečiti. Tvoji otroci ti bodo nekoč hvaležni!

In na koncu beseda še vam, dragi možje. Pomislite, kdaj ste nazadnje na lastno pobudo fotografirali svojo čudovito, skrbno in predvsem lepo ženo. Torej – kaj še čakate?!

Foto: cafemomstatic.com

4.6
28 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.