Otrok moj, čedalje šibkeje te držim za roko

Vsaka mama se za vedno spomni trenutka, ko je njen otrok zdrsnil skozi porodni kanal ali vsaj, ko je prvič zajel zrak, zajokal … Ampak to je samo prvi v množici mejnikov v tej neverjetni navezi mama – otrok.

pustiti otroke oditi

Prvi vdih

S trenutkom prvega vdiha in prereza popkovine se v življenju otroka zgodi neverjeten preobrat. Vse tisto, kar mu je do tedaj zagotavljala mama – in pravzaprav je bilo to zares vse, je naenkrat njegova domena.

Mama sicer še vedno poskrbi, da ga nahrani, preobleče in pestuje. Pa vendar zna otrok že od vsega začetka na svoj način povedati, da se ne počuti dobro. Iz njegovega vedenja mama prej ali slej ugotovi, kaj mu v določenem trenutku manjka.

Prvemu vdihu sledijo mnogi »prvi«. Prvo dojenje, prvi nasmeh, prvi zobek, prva žlička goste hrane, prvi zakrament …

Prvemu vdihu sledijo mnogi »prvi«. Prvo dojenje, prvi nasmeh, prvi zobek, prva žlička goste hrane, prvi zakrament …

Prvi koraki

Dokler je otrok varno v maminem naročju, mama prinaša svet k njemu in njega svetu. Ko pa otrok naredi prve samostojne korake, sam zakoraka v svet.

Seveda je mama še vedno nekje blizu. Rešuje nevarne dogodivščine in posreduje, ko je treba pihati prve buške. Mora pa tudi pustiti, da otrok dobi prve izkušnje, kako deluje svet in česa bolje, da ne stori, ker sicer boli ali je kako drugače neprijetno.

Prvim odrgninam in modricam ob športnih podvigih se pridružijo prve, nerodno napisane črke in v zlogih prebrane besede.

Prvič v šolo

Šola je izredno velik mejnik, pa če je otrok prej obiskoval vrtec ali ne. Novi sošolci, nova pravila, nove dolžnosti.

Ko otroci doraščajo, je teh prvih mejnikov vedno več. In po vsakem so otroci malo manj otroci in malo bolj mladi odrasli.

Moja najmlajša je letos zakorakala v tretji razred. Glede na to, da so starejši že skoraj povsem samostojni, imam zares obilico časa opaziti vsak najmanjši premik v smeri proč od naju. Zaradi preteklih izkušenj tudi lažje precenim, kaj določen način vedenja napoveduje.

Če je bila še lani povsem moja in me je vsakič držala za roko, ko sva hodili proti šolskemu poslopju, ji zdaj počasi to postaja nekoliko odveč. Vedno bolj si zaupa, da bo sama sposobna preceniti, kdaj, kje in kako prečkati prometno cesto, zjutraj se ob slovesu v šoli nič več zaupljivo ne stisne k meni. Dovolj ji je, če si pomahava, ob »dobrih« dneh sprejme še poljub na lase.

Množica šolskih prvič

Razen prvih šolskih učenosti skriva šola tudi kup drugih »prvič«. Prve krivice, prva prijateljstva, prve simpatije, prve bitke za pravico, prvi zavestni občutki, da nečesa ne znaš, ne zmoreš, in prva spoznanja, da delo prinese uspeh, dober občutek in tudi pohvalo, pa seveda čudenje, kako čudovito je urejen ta naš svet …

Ko otroci doraščajo, je teh prvih mejnikov vedno več. In po vsakem so otroci malo manj otroci in malo bolj mladi odrasli. In vsakič so malo dlje na poti svojega življenja, ki jo hodijo sami na svoj način. Sprva ob skrbni starševski opori, kasneje pa vedno bolj samostojno. Kot mama sem vedno, ko otrok uspešno prestopi kakšen mejnik, vesela. Me pa vedno tudi stisne pri srcu.

Otrok, četudi že odrasel, pač nikoli ne neha biti tvoj otrok.

»Zaresni prvič«

Čeprav se v življenju otroka in mladostnika zvrsti večina življenjskih »prvič«, pa glavni mejniki prihajajo šele tik pred koncem mladostniških let. Matura, prve samostojne šoferske poti, vpis na fakulteto, prva služba, prva zaresna ljubezen …

Večina teh mejnikov je pomembnih in usodnih za vse življenje. In pri vseh se sliši trganje še zadnjih spon in vezi, s katerimi smo otroke podpirali in jih skušali po najboljših močeh varovati. Lepo je, če vidiš, da gre otroku dobro po zastavljeni poti, in boli, če vidiš, da je skrenil, da se mu je ustavilo, da vleče čisto napačne poteze. Otrok, četudi že odrasel, pač nikoli ne neha biti tvoj otrok.

Prvič zdrsne v zadnjič

Čeprav boli, pa je to tisto, po čemer hrepenimo od prvega otrokovega vdiha. Včasih se v svoji domišljiji preselim nekam ven iz sebe in se ugledam, kot bi gledala Michelangelovo sliko Stvarjenje Adama. Stegujem roko, otroci pa sem me dotikajo samo še s konico prsta.

In molim, da bi skozi tisto točko dotika lahko predala vso svojo moč in modrost in znanje in izkušnje in ljubezen in blagoslov in vse, kar sem.

stvarjenje adama

Foto: rewireme.com, museivaticani.va

4.8
21 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.