Ko iz mamice zraste mama

Zdi se mi, da je bilo ravnokar. Zavedela sem se, da sem ženska, spoznala sem fanta, se poročila in v letih, ki so sledila, so se nama rojevali otroci.

iz mamice mama 

Vprežena najprej v kupe plenic, dojenja, podiranja kupčkov, potem v učenje vožnje s kolesom in rolerji, pa v poštevanke, treninge in glasbene šole, izbire poklicne poti, prve ljubezni in iskanje lastnega obraza otrok sem nekako zanemarila samo sebe. Ne ravno zanemarila, samo na drugi  tir sem se dala. Na tistega, kjer se lahko vedno počaka, kjer nikoli ni nujno.

In zdaj sem tukaj. Na drugem tiru. Moja pričeska postaja prepredena s sivimi lasmi, v moj obraz se vtiskajo prve močnejše gube, telo postaja neoblikovano.

In moj vlak na vso silo piska, ker je čas, da se tudi on spet premakne.

Kdo me potrebuje?

Otroci me potrebujejo, še vedno. Drugače, morda za malo manj časa, ampak intenzivno. Koliko noči sem v skrbeh prebedela, premolila in premišljevala, kako rešiti kakšno težavo z najstnikom. Pa imam najstnike, ki mi pravzaprav sploh ne delajo posebnih skrbi.

Potrebuje me mož. Veseli se novo pridobljenega časa za naju, za najino bližino, za najine skupne dejavnosti. Tega, da lahko kadarkoli rečeva, da bi šla z doma tudi za par ur ali celo za kakšen dan. Doma ne bo nihče osamljeno jokal, nihče ne bo počel neumnosti, vse zmorejo urediti sami.

Potrebujem pa se tudi sama. Potrebujem to, da si priznam, da sem nekatere stvari v življenju naredila dobro. Da sem sprejela nekatere odločitve, ki so bile dobre in ki so bile prav. Čutim, da me napačni koraki moje preteklosti ne bremenijo več. Da se ne počutim več za vse kriva, da se je marsikaj presenetljivo spremenilo celo v nekaj dobrega. Z veseljem se pogledam v ogledalo, počutim se zadovoljna sama s sabo. Vesela sem lastnega telesa, ki mi zaenkrat odlično služi.

Moje telo

Ob izkušnjah prijateljev, sem se mnogokrat zavedala tega, da sva bila zelo blagoslovljena z možnostjo materinstva, očetovstva. Kar petkrat sva imela možnost spočeti novo življenje. Štiri od teh življenj sva dobila v varstvo na zemlji, enega je kmalu sprejel v svoje naročje Vsemogočni.

Kot študentki mi je prišla v roke knjiga Naravno in zanesljivo in že takoj me je očarala ideja – poznati se, vedeti kaj se s tvojim telesom v kateremkoli hipu dogaja. In še kot zelo mlado dekle sem začela opazovati svoj ciklus in ko sva se poročila, je bilo vse skupaj že čisto rutinirana naravna pot naprej.

Po skoraj 40 mesecih nosečnosti, dvanajstih letih dojenja in  nekaj vmesnih mesecih, ko sem imela telo »samo zase«, se zdaj bližam naslednjemu obdobju. In v tem trenutku je čas, da se postavim na novo.

Vem, da sva imela s plodnostjo tudi srečo ali – bolje rečeno – blagoslov. Ko sva si otroka zaželela, se je najavil. Takoj. Nosečnosti so bile zelo težke, ampak trud ob koncu tako sladko poplačan. In vsako najino dete je imelo takoj možnost dostopa do mojih prsi, kjer si je nabiralo prvih moči, da bo nekoč šlo svojo pot.

Po skoraj 40 mesecih nosečnosti, dvanajstih letih dojenja in še nekaj vmesnih mesecih, ko sem imela telo »samo zase« in po letih, ko se rokujem z Abrahamom, se zdaj bližam naslednjemu obdobju. Obdobju, ko postaja telo bolj zaspano, ko ne deluje več na polno, ko nekatere funkcije počasi ugašajo.

In v tem trenutku je čas, da se postavim na novo. Čutim, da sem se v ognju življenja že precej prekalila. Da znam na stvari pogledati z drugega zornega kota kot nekoč. Da sem modrejša, zmehčana, nič več »tako na nož«.

Čedalje večkrat se vprašam – je tole resnično potrebno, je vredno? Ali ne bi energije raje dala v kaj pomembnejšega? Ali je morda ne bi prihranila in raje delala kaj za dušo ali celo počivala? Kakšen korak naprej je že zastavljanje teh vprašanj.

Materinstvo prihajajočih dni

Seveda ostajam mama svojim otrokom. To vlogo bom obdržala za vedno. Ljubila jih bom z vsem srcem, kot sem jih od prvega trenutka, kar sem se zavedala, da v svojem telesu nisem sama. Trpela bom ob njihovih preizkušnjah in se veselila ob njihovih zmagah in sreči. Pa vendar moja glavna naloga ne bo več skrb zanje. Zase bodo poskrbeli sami. Jaz jih bom spremljala na videz od daleč, v resnici pa od najbližje – z molitvijo.

Morda me bodo nekega dne blagoslovili z vnučki. Upam, da sem jim večino časa kazala, kako srečna sem, da sem mama. Da utrujenost, nerazpoloženost ali celo lenoba niso prevečkrat prevagali. Da razumejo, da je ves trud vreden in dragocen doprinos k večnostni sreči.

Moje materinstvo se torej seli bolj na duhovna področja. Na moralno podporo, na molitev, na tišino in zgled.

Nisem še stara

Ne, nič se ne prepričujem! Nimam nobene potrebe po tem, da bi skrila eno samo svoje leto. Vse gube sem pridelala sama, vsak las na moji glavi je preštet in točno prave barve. Večino energijo, ki je odtekla, sem darovala v dobre namene. Boleči in utrujeni sklepi so takšni zato, ker sem z njimi skušala delati dobro.

Pa vendar še čutim mladost in svežino v srcu. Imam še veliko ciljev, imam še želje, imam še potrebo po začenjanju in preizkušanju novega. In predvsem se še vedno veselim vsakega novega dneva in vseh presenečenj, ki me čakajo za ovinki.

Foto: 123rf.com (fotografija je simbolična)

 

 

5.0
28 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.