Ali znajo naši otroci prepoznati in primerno izraziti svoja čustva?

Otroci besnijo, kričijo in cepetajo, celo pljuvajo in tepejo včasih zgolj zato, ker ne zmorejo prepoznati svojih čustev in občutkov in jih posledično drugače izraziti.

toddler-04

Kar se nam pogosto zdi kot grozno in nesprejemljivo obnašanje otroka, gre z njegove strani večkrat pravzaprav zgolj za način izražanja čustev. Bolj kot mu bomo svet čustev in njihovega izražanja približali, lažje se bo znašel med njimi in lažje jih bo prepoznaval.

Otroci tako kot mi občutijo veselje, jezo, razočaranje, žalost, stres. In če pomislimo, da še nas včasih prime, da bi od jeze cepetali in kričali, bomo lažje razumeli otroka,  ki pojma jeze še ne razume, občuti pa jo zelo intenzivno.

Prej ko bomo otroka začeli seznanjati s čustvi, prej jih bo sprejel in razumel. Prej se jih bo naučil pravilno izražati, s tem pa bo tudi veliko manj »neprimernih« izbruhov.

Zakaj bi morali otroka prepričati, da nečesa ne čuti? Vso pravico ima, da ga je strah, da je užaljen, da je jezen ali celo besen.

Otrok se uči naših odzivov

Kot pri vsem drugem smo tudi pri izražanju čustev prvi zgled starši. Kako naj se otrok nauči sprejeti in izražati jezo, če sami kričimo in besnimo ob vsaki malenkosti, ki nas vrže iz tira? Kako naj otrok začuti in izrazi žalost, če se sami ob tem občutku zapremo vase in ne govorimo z nikomer?

Čustva nas spremljajo na vsakem koraku dneva – izkoristimo to in otroku pokažimo, kako se nanje odzivamo. Povejmo, kadar smo jezni, smejmo se, ko smo veseli. Tudi če je ne izrazimo, otroci čutijo našo zaskrbljenost ali naš strah. Ne bojmo se tega deliti z njimi – sicer na preprost način, da jim bo razumljiv, a dovolj direktno, da bo vedel, da je čutenje in izražanje svojih čustev nekaj povsem naravnega.

»Ne smeš tako čutiti!«

Včasih se je res naporno spopadati z čustvi otroka. Vsaj kakšnega od spodnjih stavkov je izrekel že vsak starš:

»Ne, ni te strah, pojdi nazaj v sobo in zaspi!«

»Ah, ne bodi užaljen, saj si dovolj velik!«

»Ne bodi jezen.«

Zakaj ne? Zakaj moramo otroka prepričati, da nečesa ne čuti? Vso pravico ima, da ga je strah, da je užaljen, da je jezen ali celo besen. Naša vloga ni, da njegova čustva zanikamo, temveč da jih sprejmemo in ob tem postavimo jasne meje.

»Razumem, da si jezen in vso pravico imaš biti jezen. Toda ne glede na vse ne dovolim, da mečeš igrače.«

Vsako takšno priložnost izkoristimo za  to, da skupaj najdemo način, kako pa bi bilo primerno izraziti jezo (razočaranje, ljubosumje …).

angrymom
Kako naj se otrok nauči sprejeti in izražati jezo,
če sami kričimo in besnimo ob vsaki malenkosti, ki nas vrže iz tira?

Kaznovan za to, kar čuti

Še huje kot to, da otroku njegova čustva zanikamo, je, da je zanje kaznovan ali zasramovan.

»Ne jokaj, jokajo dojenčki.«

»Ker si me ugriznil, greš sedeti na stol.«

V slednjem primeru kaznujemo njegov ugriz kot neprimerno obnašanje. V bistvu pa ga kaznujemo za občutenje neke stiske, jeze, morda ljubosumja. S tem mu sporočamo, da tega ni primerno čutiti, da to ni v redu.

Vsako obnašanje otroka nam nekaj sporoča in vredno se je poglobiti v ozadje ter mu pomagati razumeti, kaj in zakaj to čuti. Ugrizi (in vsi podobni odzivi) bodo s prepoznavanjem čustev in razumevanjem izzveneli prej kot s kaznijo.

Ugrizi (in vsi podobni odzivi) bodo s prepoznavanjem čustev in razumevanjem izzveneli prej kot s kaznijo.

»Povej z besedami.«

Če otrok že govori, ga naučimo, da pove, kaj čuti. Ob tem mu seveda pomagamo ubesediti zanj nove stvari. Na nas je, da prepoznamo, s katerim čustvom se otrok bori, in mu ga pomagamo razumeti. Kadar otrok udari nas ali kogarkoli drugega, lahko prepoznamo, zakaj. Poskusimo s tem: »Vidim, da si užaljen. Lahko z besedami poveš, zakaj? Ne tepemo se, to boli. Povemo z besedami.«

Z otrokom lahko z malo iznajdljivosti tudi ustvarimo obraze (lahko iz papirnatih krožnikov, lahko jih narišemo in izrežemo …), ki predstavljajo različna občutja. Spodbudimo otroka, naj pokaže, kako se počuti, in nadaljujmo pogovor, z zakaj in kako to pokazati.

Čas, ki ga namenimo temu, da se otrok sooča s svetom čustev, je velika naložba v njegovo prihodnost. Ob tem pa se marsičesa lahko naučimo tudi sami.

Foto: babble.com, marte.com

4.7
9 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.