Dojenčki brez plenic – od 3 do 8 mesecev

Veliko staršev se odloči, da bodo poskusili s straniščno komunikacijo v tem obdobju, saj je to stabilnejši čas, ko so se na novega družinskega člana že vsaj malo navadili, dojenček pa v tem času že ima več kontrole vratu, a še ni povsem mobilen.

brez plenic6

V resnici je to idealno obdobje za prakticiranje straniščne komunikacije, saj je njihov ritem bolj predvidljiv, znaki, ki jih dajejo, so jasnejši, prav tako pa še niso v fazi, ko jim bo pozornost ukradla vsaka malenkost.

Ne glede na to, ali se odločite, da boste straniščno komunikacijo prakticirali ves čas, samo delno ali priložnostno, je vaš cilj, da se z dojenčkom povežeta in uglasita. Ne gre za to, da dojenček 10-krat na dan opravi potrebo v kahlico ali da ne pride do nezgod ali da je vaš dojenček iz plenic prej kot vsi sosedovi – ne! Straniščna komunikacija je na prvem in glavnem mestu komunikacija!

Straniščna komunikacija je na prvem in glavnem mestu komunikacija!

Kako začeti?

Začnite počasi. Naj bo vaš cilj, da dojenčku date eno priložnost na dan (priložnost, ne nujno ulov! J ) – recimo, takoj ko se zbudi. Dojenčku naj bo ta čas prijeten, dajte mu kakšno igračo, skupaj poglejte knjigico, če je že dovolj star, da samostojno sedi, in imate proste roke. Naj otrok povezuje čas na kahlici kot lepo priložnost, ko mu naklonite pozornost in nekaj svojega časa.

Nekateri starši se odločijo, da dojenčka vedno postavijo še na kahlico, ko ga ravno previjajo, saj to ne zahteva veliko dodatnega dela, če plenico tako ali tako že menjamo.

Več o strategijah in namigih sem že pisala v članku Dojenčki brez plenic – kako začeti z novorojenčkom, saj se ti v obdobju od 3 do 8 mesecev ne razlikujejo preveč. Bistveno je, da ugotovimo, kdaj naš dojenček lula ali kaka ter pri tem uporabimo določene namige (položaj, zvok, gib itd.).

Uporaba kahlice

V tem obdobju je uporaba kahlice lahko velik uspeh. Dojenček lahko na njej že sam sedi (od začetka potrebuje še malo podpore) in je velika verjetnost, da mu bo na njej udobno. Seveda je potrebno za to imeti manjšo kahlico, saj so jim klasične (za malčke) prevelike. Kahlice za dojenčke omogočajo, da sedijo v počepu s podplati na tleh in se ne prekucnejo čez. Če jo imamo ves čas pri roki, smo tudi bolj motivirani, da dojenčku omogočimo, da lula/kaka izven plenice.

Ostale možnosti poleg kahlice so še:

  • V naročju ga držimo nad straniščem, umivalnikom, posodo ...
  • Skupaj z otrokom sedimo na stranišču.
  • Nastavek za na straniščno školjko, ko dojenček lahko sedi sam.

Kako dolgo čakati?

Vprašanje, ki se večkrat poraja, je, koliko časa dojenčka pustiti na kahlici in čakati, da opravi potrebo. Izkušnje staršev pravijo, da kaj hitro razviješ občutek za to. Če je dojenček zadovoljen v položaju, vendar potrebe še ne opravlja, lahko to pomeni, da potrebuje samo malo več časa, da sprosti mišice in lula. Ob čakanju uporabimo še naš namig npr. lululu, ki ga je dojenček že prej povezal z lulanjem.

Če pa dojenček gleda stran, ne izgleda napet ali se celo izvija iz naših rok, je to lahko znak, da ni zainteresiran in ga ne tišči na stranišče. Ob izražanju nezadovoljstva gre lahko za kombinacijo različnih nezadovoljenih potreb in ima kakšna druga v tistem primeru prednost – še zlasti spanje, če je zelo utrujen.

Nekajkrat se mi je zgodilo, da moj petmesečni sin ni hotel opraviti potrebe, ko sem mu ponudila priložnost, ker je bil že preveč zaspan in razburjen, čeprav sem vedela, da ga lahko tišči lulat, ker je bila plenica suha. Po zares kratkem spancu (okoli 15 minut) se je zbudil in ni hotel zaspati nazaj. Takrat sem ga odvila in ga držala nad posodico, kamor je takoj lulal, potem sem ga oblekla in uspavala – po 5 minutah je že spal.

Naj otrok povezuje čas na kahlici kot lepo priložnost, ko mu naklonite pozornost in nekaj svojega časa.

Upor, ko ga postavimo v položaj za odvajanje, pa je lahko tudi znak, da je ta položaj prerasel ali da mu preprosto ni več všeč. Položaj v naročju lahko postane nekaterim dojenčkom zoprn, kar pokažejo tako, da se odrivajo z nogicami ali se poskušajo zavrteti ven iz naročja. Nov položaj začnemo uvajati postopoma, v otrokovem ritmu.

Kaj pa ko nas ni z dojenčkom?

V primerih, ko ne moremo biti ob našem dojenčku, moramo pretehtati, kaj bi bilo za naš primer najbolj smiselno. Če naš dojenček daje izrazito jasne znake, ki bi jih prepoznal kdorkoli drug (npr. varuška, babica, prijatelj …), to osebo poprosimo, če da lahko našega otroka v takšni situaciji na stranišče. Velikokrat se zgodi, da znajo biti kar prida presenečeni nad našo prošnjo, ker o tem prvič slišijo, a zaradi tega še toliko bolj navdušeni, ko vidijo, da stvar funkcionira.

Sama zaenkrat še nisem imela te sreče, da bi kdorkoli od mojih dveh otrok dajal zelo jasne znake, a sta oba vedno lulala takoj, ko sta se zbudila, zato sem po navadi poprosila, da se ju je dalo lulat vsaj takrat.

Če je naša odsotnost pogosta, nam to ne sme biti v breme, da v trenutkih, ko smo z otroki, ne bi prakticirali straniščne komunikacije. Na prvem mestu gre za komunikacijo in se v teh trenutkih lahko povežemo z našim otrokom.

Preberite več: Dojenčki brez plenic – kako začeti že z novorojenčkom

Vir: Christine Gross-Loh: The Diaper Free Baby

3.6
9 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.