Odločitve, ki jih naši otroci ne morejo sprejeti

Spoštovanje v odnosu do otrok je za starša ena ključnih stvari. Kljub temu nas lahko vsakodnevne situacije zmedejo in ne vemo, kako ravnati, kar se pogosto rado zgodi ob postavljanju meja.

postavljanje meja2

Otroci potrebujejo veliko priložnosti, da so avtonomni in da so njihove izbire spoštovane. Hkrati pa morajo vseeno vedeti, da nimajo zadnje besede, kar jim pokažemo skozi samozavestno, odločno in nežno vodstvo.

Kako uravnovesiti ti dve stvari, ki izgledata celo nasprotujoči si, je za starše izziv. Kako naj vemo, kdaj naj otroci samostojno izbirajo, kdaj pa potrebujejo nas, da to naredimo namesto njih?

Preveč svobode izbire otroke spravi v stisko

Če našim malčkom dajemo preveč svobode, jim to da občutek neprijetne moči. Tega ne bodo izrazili z besedami, ampak se ta nemirna čustva običajno izrazijo skozi otrokovo obnašanje. Otroci postanejo bolj uporniški, jokavi, nemirni ali oklepajoči se ali pa preprosto nadaljujejo s preizkušanjem, dokler jim ne damo pomoči, ki jo potrebujejo. Kar pomeni, da se odločimo namesto njih.

Ne glede na to, kako zelo je videti, da želijo biti glavni, dvoletnike realnost moči izbire prestraši in močno spodkoplje občutek varnosti.

Morda se zdi ironično, da če damo otrokom svobodo izbire, ti še bolj preizkušajo naše meje, ampak tako pač je. Dvoletniki niso nemogoči, so samo v stiski. Ne glede na to, kako zelo je videti, da želijo biti glavni, jih realnost moči izbire prestraši in močno spodkoplje občutek varnosti.

Malčki rastejo in se spreminjajo z vrtoglavo hitrostjo. Tudi najmanjše spremembe pomenijo, da se odpovejo začasni stabilnosti, ki so si jo pridobili in se morajo znajti v novi situaciji. Ko damo malčkom več kot eno izbiro, jim ne damo druge možnosti, kot da se trmasto uprejo – ne glede na to, med čem lahko izbirajo.

Oglejmo si primer. Dvoletnik je povabljen na zabavo in se naenkrat ustavi, ko prispeta do slavljenčevih vrat. »Ne not!« začne jokati. Sami pri sebi si rečete: »Saj se nikamor ne mudi. Saj sva tukaj, da se bo on imel dobro. Nočem, da postane razburjen.«

Z otrokom se tako sprehajate gor in dol po dvorišču. Čakate, čakate, da vam otrok pove, kdaj bo pripravljen. Nočete namreč, da bi vstopili v prijateljevo hišo s kričečim otrokom.

Ampak ker ste človek, izgubite potrpljenje in postanete nejevoljni (kar je znak, da je potrebno postaviti mejo).

Naši otroci se bodo redno upirali našim načrtom, eksplodirali in »padli ven«. Naša naloga pa je, da smo trdni vodja, ki lahko ostane miren in empatičen.

Otroka poskušate podkupiti z mamljivimi opisi balonov, iger in tort, a še vedno noče čez prag. Kaj sedaj?

Otroku date izbiro, da gre notri sedaj ali čez tri minute. Lahko mu date možnost, da izbere, ali ga nesete, ali bo hodil. Če še vedno ne ve, kaj naj, mu poveste, da je čas, da greste notri in se soočite z možnostjo, da ima izbruh. Ko ste notri, mu lahko date izbiro, da ostane v vašem naročju, kolikor časa hoče, ali pa se gre igrat z drugimi otroki.

Naloga staršev: da ostanemo trdni vodje, a mirni in empatični

Ko smo mi mirni in zbrani, naši otroci prej sprostijo neprijetna čustva in se potem svobodno podajo naprej. Strah ali samo najmanjše oklevanje zaradi strahu, da bo otrok postal razburjen, žalosten ali jezen, zamegli naše razmišljanje in negativno vpliva na našo odločitev.

Starši, ki imajo največ težav z odločnim ravnanjem (čeprav se zavedajo, kako ga otroci potrebujejo), so nežni, občutljivi in se včasih preveč poistovetijo z otrokovim občutjem.

Magda Gerber pravi: »Starševo neodločenost, občutke krivde in zmedenost glede njegove vloge bo otrok zaznal in uporabil z izjemno hitrostjo. Izgleda, kot da bi otroci imeli šesti čut za to. Vsaka starševa neodločenost ustvari naporen odziv otroka.«

Če otroci ne dobijo jasnih, konsistentnih meja, ki jih potrebujejo v določenih obdobjih svojega življenja, bo njihov splošni občutek za udobje in varnost zmanjšan.

Naši otroci se bodo redno upirali našim načrtom, eksplodirali in »padli ven«. Naša naloga pa je, da smo trdni vodja, ki lahko ostane miren in empatičen ob otroku, ki doživlja nevihto čustev, da ne postane jezni ali pomilovalni, da ne vzamemo otrokovega obnašanja osebno.

Še nekaj primerov

Tukaj je še nekaj drugih primerov, ko je potrebno nežno in jasno sprejeti odločitev namesto otroka:

  1. Na prvem mestu je absolutno možnost samopoškodbe ali poškodbe drugega. Včasih lahko otroku ponudimo, da udari ali brcne nekaj varnega (blazino), tepeta z nogami ali naredi kaj drugega, da sprosti čustva. Vedno je potrebno upoštevati čustva, ne glede na to, kako preveč dramatična ali neprimerna se zdijo.
  2. Ponavljajoče jemanje igrač je po navadi znak, da otrok išče pomoč pri iskanju meja in ga je potrebno nežno ustaviti.
  3. Pogost izvir bojev so avtosedeži. Otrokova izbira naj bo, ali vanj spleza sam ali mu pomagate vi.
  4. Izbiranje oblačil je lahko otrokova izbira znotraj razumnih možnosti. Otroku naj se ne dovoli, da odide ven v neudobnih, pomanjkljivih ali kako drugače neprimernih oblačilih. To je zanemarjanje, ne spoštovanje.
  5. Pustiti otroka v varstvu, kadar moramo oditi, mora biti brez pregovarjanja. Vedno seveda upoštevajte otrokova čustva, zagotovite mu, da boste prišli nazaj in se od njega ločite z mirno odločnostjo. Za otroka je mučno, da je v negotovem stanju, ko hoče čim dlje podaljševati čas, preden odidete.

Če otroci ne dobijo jasnih, konsistentnih meja, ki jih potrebujejo v določenih obdobjih svojega življenja, bo njihov splošni občutek za udobje in varnost zmanjšan, kar pogosto povzroči, da preverjajo meje tudi na drugih področjih.

Vzdrževanje ravnovesja med svobodo in mejami ni nikoli enostavno. Nenehne težke odločitve, ki jih moramo vsakodnevno sprejemati, so znak naše ljubezni. Globoko v sebi otroci to vedo … in tudi, kako zelo to potrebujejo.

Povzeto po: Janet Lansbury. No Bad Kids: Toddler discipline without shame

Foto: thebabywebsite.com

3.5
19 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.