Omogočite otrokom ravsanje vsaj doma!

Starši običajno želimo, da bi se otroci »lepo« igrali. Kar pomeni mirno, obvladano, uvidevno do drugega, predvsem pa brez vsakršnega divjanja, grobosti ali nasilja. Zakaj fantom to pogosto ne uspeva?

ravs0 

Ko se moji mali trije fantje začnejo ravsati, skoraj vedno začutim impulz, da bi šla posredovat – da preprečim jok in poškodbe. In da rešim tistega, ki je žrtev. Žrtev nasilja. Saj vendar cvili in ječi. Zvoki so zverinski, dogaja se nekaj groznega! »Nehajte, ustavite se, dovolj!« kriči moje mamasto srce. Pa tudi usta.

A kadar se lotim tega mirovniškega posredovanja, sem dostikrat zbegana. Ne samo, da sem pri tem pogosto precej neuspešna, saj so čez nekaj minut spet vsi v klopčiču, marsikdaj nazadnje vidim, da se »žrtev« pravzaprav smeji (ali vsaj niha med jokom in smehom) ali da gre že čez nekaj trenutkov nazaj provocirat svojega »mučitelja«. Kdo bi razumel?

Divja igra z veliko telesnega stika, ki jo običajno imenujemo »ravsanje«, je še posebej priljubljena med majhnimi dečki, povsem tuja pa ni niti nekaterim deklicam. Z njo začnejo kot malčki, opuščati pa jo začnejo šele proti koncu osnovne šole ali v srednji šoli. Seveda pa v njej pogosto uživajo še odrasli očetje in tudi na ta način navezujejo in krepijo povezanost s svojimi sinovi. Po raziskavi Smitha (2010) ravsanje doseže vrhunec okrog 11. leta, vanjo pa se vključuje okrog 60 % dečkov. A ne vsi, saj nekateri odkrito priznavajo, da jim tovrstna igra ni všeč.

Mame včasih ne razumemo

Da gre za nekaj, kar mame – kot ženske in kot odrasle – včasih težko razumemo, pa kažejo tudi raziskave. Ko je raziskovalec Conner (1989) otrokom in odraslim kazal posnetke otrok, ki se bodisi ravsajo (igra) bodisi zares tepejo (nasilje), je ugotovil naslednje:

  • 8- in 11-letniki so v 85 % pravilno razločili, za kakšno vrsto stika gre,
  • odrasli moški so pravo naravo spopadov prepoznali v 70 %,
  • odrasle ženske, ki so odraščale z brati, so to prepoznale skoraj enako dobro kot moški,
  • odrasle ženske brez bratov pa so pri večini posnetkov mislile, da gre za resnične pretepe.

ravs5

Neuki zunanji opazovalec namreč pogosto vidi le kaos in agresijo, ne vidi pa tihih dogovorjenih pravil in nadzora, ki ga pri tem uporabljajo vpleteni. Prav tako ne vidi, da ne gre (le) za boj, ampak se v tej igri prepleta marsikaj – prijateljstvo, reševanje težav, krepitev občutka pripadnosti, tekmovalnost, preizkušanje moči, učenje pogajanja …

Več ravsanja za manj nasilja

Odrasli skušamo ravsanje pogosto omejevati iz strahu, da bi otroci s tem postajali nasilneži. A v resnici je učinek ravno nasproten. Otroci, ki se ne vključujejo v tovrstne igre, so pogosteje kasneje v življenju nasilni (Pellis in Pellis, 2007). »Prepoved fizičnega stika med igro je kot bi podžigali ogenj – namesto, da bi ga gasil,« opozarja Frances Carlson, avtorica priročnika na to temo, ki ga je izdalo ameriško Nacionalno združenje za izobraževanje majhnih otrok.

Divja igra, ki vključuje telesni stik, otroka v resnici lahko uči, kako verbalno in neverbalno komunicirati, kako si izmenjevati vloge, kako se pogajati in dogovarjati glede pravil, kako prepoznavati meje drugih in sebe, kako spoštovati druge in pravila, razumeti, kdaj lahko uporabiš svojo polno moč, kdaj pa se moraš zadrževati, kako obvladovati svoje telo in svojo moč, kdaj je igra za vse zabavna, kdaj pa je šla za nekoga predaleč … Gre torej za učenje širokega spektra socialnih veščin.

Ni torej tako nenavadno, da naj bi bili otroci, ki so vpleteni v več tovrstne igre, med vrstniki bolj priljubljeni, sčasoma socialno bolj vešči in na učnem področju bolj uspešni (Pellis in Pellis, 2007).

ravs3

Kako ločiti igro od nasilja?

Seveda je treba biti pri preprečevanju in zaustavljanju nasilja jasen in odločen. Toliko bolj v šolskem okolju, kjer starši pričakujemo, da bodo naši otroci varni in spoštovani. A težava je, da je pri tej vrsti igre včasih težko razločiti, ali gre v resnici za nasilje ali le za igro, za tekmovanje in zabavo. Nič lažje ni prepoznati, na kateri točki se bo smeh obrnil v jok.

Raziskave (Smith, 2010) sicer kažejo, da se preobrat iz igre v resnično nasilje med osnovnošolci zgodi le v 1 % primerov.

Da gre zgolj za igro, lahko razpoznamo po tem, da se otroci v njej smehljajo in smejijo, prostovoljno vračajo v igro, si izmenjujejo dominantno vlogo in imajo na obrazu poseben sproščen izraz, ki je značilen za igro. Pogosto jih je vpletenih več in po tej igri se naprej igrajo skupaj.

V pravem spopadu, pa imajo na obrazu drugačen izraz, so jezni ali jočejo, skušajo drugega poškodovati, največkrat sta vpletena samo dva, ki sta po koncu spopada sprta (Fry, 2005; Smith, 2010 ).

Ko meja postane bolj nejasna ...

Meja postane malce težje določljiva v najstniški dobi. Neznana še fantom samim. Nedavno sem se o tem pogovarjala s tremi najstniškimi fanti. Srednji mi je pripovedoval, kako so bili njegovi boji z enim od obeh bratov včasih res neizprosni in s tem naporni tudi za mamo. Prosila sem ga, naj mi pove, kje je tista meja, ko stvar lahko postane nevarna in ko bi starši morali posredovati. »Hja, težko je reči,« mi je odgovoril, »v resnici ne vem, ni mogoče predvideti in napovedati.«

ravs4

Po 11. letu namreč postane vedno bolj izrazita tema teh bojev vzpostavljanje hierarhije in iskanje dominantnosti. (Fry, 2005) Fantje izzivajo predvsem tiste, ki jih imajo za malce šibkejše od sebe. Če se njegova premoč hitro izkaže, postane boj bolj igriv. Če pa je nasprotnik trši od pričakovanj, pa se začne agresivnost stopnjevati, dokler se ne izkaže, kdo je resnični zmagovalec. Ko je hierarhija vzpostavljena, je teh bojev med fanti v skupini manj. Tu je lahko usmerjanje odraslih potrebno, da fantje ne bi šli predaleč in koga poškodovali.

Nekateri otroci so bolj nagnjeni k temu, da lahko preko takšne igre v resnici prizadenejo ali ranijo druge, saj imajo večje težave s samonadzorom. Ti otroci so pogosto v socialnem in čustvenem razvoju nekoliko za svojimi vrstniki. Otroci, ki jih vrstniki zavračajo, naj bi bili po raziskavi (Pellegrini, 1994) preveč nasilni v eni četrtini primerov igre z ravsanjem. A ravno tem otrokom naj bi tovrstna igra najbolj koristila, ker se samo tako lahko naučijo, kako obvladovati svoje impulze in kako se drugega dotakniti bolj nežno.

Nevroznanstvenik Jaak Panksepp meni, da če bi hiperaktivnim otrokom redno omogočili priložnosti za igrive boje, bi jim to pomagalo pri učenju obvladovanja vedenja. Tudi nekateri drugi raziskovalci pripisujejo tovrstni igri velik pomen za razvoj možganov (Byers, 1998).

Kdaj in kako posredovati?

Da bi se v tovrstni igri lahko zares zabavali, moramo zato odrasli tovrstno igro opazovati in če je potrebno otrokom pomagati, da se jo igrajo na primeren način – da ne gre predaleč, da se izmenjujejo, da nisi pregrobi, da ne vzkipijo ali da niso prizadeti, kadar v ozadju ni slabih namenov.

ravs6

Psihologinja dr. Eileen Kennedy-Moore priporoča naslednje: »Kadar niste povsem prepričani, ali se otroci le igrivo ravsajo ali pa gre za resničen pretep, jih vprašajte: 'Ali se pri tem vsi zabavate?' Če se ne, potem naj s tem prenehajo. Lahko se tudi dogovorite za posebno besedo, ki jo lahko otroci uporabijo, kadar želijo takšno igro zaustaviti. 'Ne', 'Stop', 'Nehaj' niso primerne besede, ker lahko predstavljajo del igre. Pomagajte otrokom izbrati neko posebno besedo, ki ni povezana s to temo, recimo »banane«. Ko nekdo izreče to besedo, morajo vsi popustiti prijem in se odmakniti.

Če ima otrok težave s preveliko grobostjo, mu je morda lahko v pomoč, če tovrstno igro vadi s starši. Vendar je pomembno, da starši pri tej igri ostajajo nežno a odločno dominantni.

Namesto, da to igro, kadar prestopi meje, povsem prepovemo, se o njej z otroki raje pogovorimo in jo usmerimo v pravo smer – zakaj nekomu ni bilo več prijetno, v čem je bila težava (npr. nesorazmerje v velikosti ali moči, neprimeren način ali mesto prijema itd.), kako se je počutil (naj prizadeti o temspregovori), kakšno pravilo lahko iz tega oblikujemo za naprej. 

Naj imajo možnost vsaj doma

Glede na to, da je možnost tovrstne igre v vrtčevskem in šolskem okolju – tudi v imenu ničelne tolerance do nasilja – običajno zelo omejena, če ne povsem prepovedana, je potrebno najti prostor zanjo kje drugje.

ravs7

Zaradi omejevanja in zadrževanja v dopoldanskem času mnogi fantje tovrstno igro toliko bolj iščejo v domačem okolju. In prav je, da starši v tem prepoznamo pristno potrebo, damo tovrstni igri prostor in se učimo, kdaj je potrebno posredovati in kdaj ne. Še posebej za očete pa je tudi to način, kako otroke preko igre opremljati otroke za življenje in se z njimi povezovati.


Vir: psychologytoday.com, bloombergview.com, familyshare.com, naeyc.org

Foto: bonbonbreak.com, activeforlife.com, flickr.com, takomacooperativeschool.org, chezstp.wordrepss.org

 

5.0
22 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.