Kaj nam sporočajo otroci s tem, ko se dolgočasijo?

V zadnjem času me moj štiriletnik pogosto vpraša: »Mami, kaj naj delam?« Več kot očitno mu je dolgčas.

zdolgocasen

Opazila sem, da se s tem vprašanjem name obrne predvsem takrat, ko mu zaradi različnih razlogov povedano po domače »pade energija«, zaradi česar občuti nekakšno notranjo praznino.

Dolgčas – znak notranje praznine, ki ni posledica pomanjkanja zunanje aktivnosti

A notranja praznina, ki jo otrok občuti, kadar se dolgočasi, ne nastane zaradi pomanjkanja zunanjih dražljajev in družabne aktivnosti, kot je prepričana večina staršev. Dolgčas se tako v otrocih kot tudi v odraslih pojavi takrat, ko se le-ti ne zavedajo pravega vzroka za notranjo praznino, ki jo občutijo.

Najbolj priročna, a sploh ne konstruktivna, rešitev je poseganje po nečem zunaj nas – morda po hrani, zaposlitvi, po nečem, kar nas odvrne od občutenja te notranje praznine.

Pri otrocih notranja praznina nastane, kadar otrok nima občutka jaza, ki je rezultat njegove zdrave navezanosti na starše, in zato premalo notranje energije, da bi se lahko samoiniciativno lotil kakšne dejavnosti.

Nima ideje, ki bi ga spodbudila k delovanju, ustvarjanju ali igri, poleg tega pa tudi nima motivacije, ki predstavlja gorivo, s pomočjo katerega otrok svoje ideje udejanji.

Zdrava navezanost je zibelka ustvarjalnosti

Za delovanje, ustvarjanje, igro itd. otrok potrebuje notranjo energijo. Otrokova notranja energija predstavlja vsa njegova občutja, čustva, misli in ideje, pa tudi motivacijo, s pomočjo katere svoje ideje udejanja, izraža in uresničuje. Notranja energija se rodi iz občutka jaza, ki ga ljudje na sploh, ne samo otroci, v veliki meri generiramo preko odnosov z okolico in drugimi ljudmi.

Notranja praznina, ki je vzrok za dolgčas, nastane, kadar otrok nima občutka jaza, ki je rezultat njegove zdrave navezanosti na starše. Zato ima premalo notranje energije, da bi se lahko samoiniciativno lotil kakšne dejavnosti.

Prva oblika odnosa, ki ga otrok vzpostavi z drugimi ljudmi, je navezovanje na starše. Zdrava, varna navezanost otroka na starše oz. druge skrbnike tako v otroku ustvarja občutek jaza, na podlagi katerega otrok začuti tisto svojo notranjo energijo, ki jo uporabi za ustvarjalno mišljenje in motivacijo za uresničevanje svojih idej in zamisli. Takrat pravimo, da je otrok ustvarjalen. In, ko je ustvarjalen, mu ni dolgčas.

Otrok, ki se dolgočasi, še ni pripravljen za interakcijo z vrstniki

Otrok, ki se pogosto dolgočasi, ni samo neustvarjalen, temveč tudi nepripravljen na interakcijo z vrstniki. Dolgočasenje, kot že rečeno, namreč pomeni, da otrok še ni razvil občutka jaza, ki pa je nujna podlaga za konstruktivno interakcijo z drugimi in za socializacijo.

Popolnoma zmotno je prepričanje, da je zdolgočasenega otroka potrebno spodbuditi ki igri, zabavi ali druženju z vrstniki, ali pa mu celo priskrbeti kakšno zaposlitev, udejstvovanje.

Otrok, ki se dolgočasi, pravzaprav potrebuje stik z odraslo osebo, na katero je navezan, njeno pozornost ali pa tudi čas, ki ga preživi v samoti, sam s sabo.

zdolgocasen2

Vzdržujmo navezanost, namesto da otrokom priskrbimo zaposlitev in zabavo

Navezanost starši vzdržujemo tako, da otroku namenjamo dovolj pozornosti. Ta pa mora seveda zavzeti obliko, ki je primerna otrokovi starosti. (Več o tem sem pisala v članku 6 načinov navezovanja otrok na starše v različnih starostnih obdobjih.)

Zdrava navezanost otroku tako omogoča, da razvije občutek jaza, ki pomeni osnovo, na kateri se potem razvije otrokova ustvarjalnost in sposobnost konstruktivne interakcije z vrstniki.

»Risat grem!«

Tako je nekega dne, ko sem zlagala oprano perilo, moj štiriletnik spet s sklonjeno glavo prišel k meni in me vprašal: »Mami, kaj naj delam?« In sem ga povabila k sebi v naročje in ga vprašala, če se hoče z mano iti igrico »humbatata humbatata humbatata a«. Gre za čisto in samo najino igrico, ki si jo je pred časom izmislil prav on.

Z veseljem je privolil in se usedel v moje naročje in sva začela z ritmičnim zibanjem in recitiranjem zgoraj navedenih besed. Po približno dveh minutah se je ustavil in me vprašal, če mi lahko pomaga pospraviti perilo. Sedaj sem z veseljem privolila jaz. Ko sva delo opravila, mi je sam rekel, da sedaj pa ve, kaj bo počel. »Risat grem!« In že je stekel po stopnicah navzdol ...

Foto: 4.bp.blogspot.com, huffpost.com

4.6
19 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.