Ko najstniki odrastejo

Zdi se, da se človek trikrat obrne, pa je najaktivnejši del življenja mimo. Seveda, ko gledaš za nazaj.

odhod od doma

Prvi, dnevi, tedni in meseci

Ko si kot svež, mlad starš v vrtincu prvih dni in tednov, se ti zdi, da ne bodo nikoli minili. Dan za dnem je enako. Plenice, dojenje, hitra skrb zase, iskanje vzrokov za jok, hormonsko neravnovesje, spoznavanje novih vlog mame in očeta, solze nemoči, vzhičenost nad novim bitjem …

A glej, minejo meseci, pa je življenje že čisto drugačno. Malček vleče dol vse, kar doseže, veselo čeblja in povsod ga je polno. In potem greš še nekajkrat spat, pa imaš pred sabo otroka, ki ti s torbo na ramenih maha pred vstopom v prvi razred. Ves ta čas se kot starš pospešeno učiš in vzgajaš. Iščeš svoj način, usmerjaš otroka na poti, ki se zdijo tebi varne in prave. Praktično vsak teden prinese nekaj novega. 

Pogosto rečemo, da starši otroke skušamo usmerjati. V resnici pa je delovanje čisto enako močno tudi v obratni smeri.

Meseci se nabirajo v leta

Če sva se v predšolskih in prvih šolskih letih uspela z možem vse v zvezi z vzgojo otrok pravočasno dogovoriti, pa naslednja leta na tem področju prinesejo veliko spremembo. Vzgojni izzivi se pojavljajo nenadoma in praviloma iz povsem nepričakovanih smeri. V prvem desetletju otroci v glavnem stopajo po stopinjah, ki jih zanje uhodimo starši. In ko gledam za nazaj, imam občutek, da je bil tisto lažji del naloge. Čeprav psihologi pravijo, da so takrat, kar se tiče vzgoje, najbolj pomembna leta.

Pogosto rečemo, da starši otroke skušamo usmerjati. V resnici pa je delovanje čisto enako močno tudi v obratni smeri. S trenutkom rojstva sprejmemo v svoje življenje malo bitje, ki s svojim značajem in osebnostjo vsak posamezen trenutek išče in si utrjuje svoje mesto na svetu. In naša prepričanja, naše ideje, naši načini nikoli nisi več čisto enaki, kot so bili pred prihodom vsakega posameznega otroka v družino. Ves čas je potrebno prilagajanje, iskanje obvozov in ponovno preverjanje »trdnih načel«, če si želimo mirnega sobivanja, s katerim bomo zadovoljni vsi. Otroci se morajo naučiti, kje so meje zabetonirane, starši pa se morajo uriti v gibljivosti in prožnosti.

Leta se združujejo v desetletja

Najstništvo pokaže svoje zobe na različne načine. Hvala Bogu je bilo nama z možem do sedaj večina hudega prihranjenega. Zaradi izkušenj v preteklosti ne upam reči, da imava prav midva znatne zasluge za to. Zanesljivih pravil tukaj ni. Starši namreč nismo edini, ki vzgajamo svoje otroke, pa še preko dednosti prinesejo s sabo na svet svojo malho, na katero nimamo skoraj nobenega vpliva. In potem se vsemu temu pridruži še malo upornosti in mišljenja s svojo glavo ...

Obojega bi morali biti starši veseli, čeprav zna biti izredno naporno. Spomnim se ne tako oddaljenega obdobja, ko sem nekega večera možu utrujena rekla: »Samo eden naj mi še reče, da sva iz "ta hudega" ven!« (kar se tiče količine dela z majhnimi otroki, namreč!)

Odločitev prepuščava njima, čeprav tu in tam oceniva, da se bosta opekla. In včasih se res.

Drugi križ otrok

Ko otroci na svoja ramena, kot rečemo, dodajo »drugi križ«, smo starši samo še podporne osebe. Ni se potrebno več ukvarjati s šolo, s prevozi, s tem, kaj bodo otroci oblekli, kaj si bodo kupili, kaj in kdaj bodo jedli. Vse to je v njihovi domeni.

Seveda tisti, ki se šolajo, povsem samostojni še ne morejo biti. Pa vendarle. Računam na to, da sva najinima dvajsetletnikoma v preteklih letih dovoljkrat povedala, zakaj je zdrava hrana pomembna, zakaj je bolje izbrati bombaž kot sintetiko in zakaj je pametno k zobozdravniku redno hoditi na preventivne preglede. Upam, da sva jima dopovedala, kje so meje spodobnosti, in kako iskati prave poti takrat, ko imaš na izbiro več dobrih ali slabih. Odločitev prepuščava njima, čeprav tu in tam oceniva, da se bosta opekla. In včasih se res. Takrat je to veliko bolj vzgojno, kot če bi jima zadevo na kak način vnaprej skušala preprečiti. Pogosto pa se tudi ne opečeta. In takrat je najina naloga, da ju pohvaliva za dobro in pametno izbiro.

Presenečenja si sledijo

Pred kratkim pa me je zadelo eno večjih presenečenj. Čeprav sem na svoje otroke zelo navezana in natančno poznam, na katerih področjih so v družini »nenadomestljivi«, sem začutila, da prihaja čas, ko bom vesela odhoda najstarejše od doma. Čutim, da prihaja njen čas stanja na lastnih nogah. Čas, ko bo najina podpora lahko samo še molitev.

Kot sem enkrat začutila, da je čas, da deklico odstavim od prsi, kot sem zaznala, da je prav, da sama hodi na avtobus in sama ravna s svojim denarjem, čutim, da je čas za nov korak. Pri sinu, ki je mlajši, na tak občutek zaenkrat še čakam.

Čeprav vem, da nikoli ne bom nehala biti tvoja mama in me nikoli ne bo nehalo skrbeti zate, pa čutim nek mir v misli na to, da si pripravljena. Ko bo čas, vzleti, deklica moja. 

Foto: values.com

5.0
22 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.