Kako poskrbeti, da naši otroci ne bodo le srečni, ampak tudi moralno trdni?

Sin staršem pove, da ne želi več trenirati nogometa. Mamo skrbi, da bo sin nesrečen, zato mu dovoli. Oče je proti, saj je šport pomemben za njegov razvoj. Oba pa spregledata eno ključnih vprašanj: Kako bo sinov odhod vplival na nogometno moštvo?

pogovor s starsi

Harvardski profesor Richard Weissbourd v svoji knjigi Starši, kakršni nameravamo biti: Kako dobronamerni odrasli spodkopavajo moralni in čustveni razvoj otrok* trdi, da starši, ki na prvo mesto vedno postavljajo srečo in zadovoljstvo svojih otrok, prezrejo druge pomembne vrednote: dobroto, sočutje, skrb za druge, poštenost, spoštljivost, velikodušnost.

Slabi starši z dobrim namenom

»Kot psiholog in starš se že leta ukvarjam s prizadevanjem staršev, da bi vzgajati otroke, ki bi postali čuteči, močni in odgovorni odrasli,« zapiše avtor. »Pri tem opažam, da pogosto pozabijo na odgovornost, ki jo ima vsak človek – tudi otrok – do svoje okolice.«

V primeru najstnika, ki želi prenehati z nogometom, starši svojemu otroku niso pomagali, da bi razmislil o svojih dolžnostih in vplivu, ki ga ima njegovo ravnanje na druge. Kar je ključni dejavnik moralne rasti, opozarja Weissbourd. Starše, ki ta vidik zanemarijo, v knjigi poimenuje »dobronamerni slabi starši«.

Starši pogosto pozabijo na odgovornost, ki jo ima vsak človek – tudi otrok – do svoje okolice.

Učenje odgovornosti in prevzemanja posledic

Otrok seveda ni treba siliti, naj za vsako ceno počnejo stvari, ki jih okolica od njih pričakuje. Naloga staršev je, da jih učimo vrednotiti, kakšne posledice bodo imela njihova dejanja in odločitve na druge ljudi, namesto da na prvo mesto postavljajo zgolj sami sebe.

Po Weissbourdu se sodobni starši preveč osredotočamo na otrokovo srečo, udobje, zadovoljstvo in dosežke, hkrati pa jih ne usmerjamo, naj se do svoje okolice obnašajo odgovorno in čuteče. »Dovolimo jim, da zanemarijo prijatelje, ki se jim tisti trenutek zdijo dolgočasni. Ne usmerjamo jih, naj jim vrnejo telefonske klice ali se zavzamejo za manj priljubljene otroke – tudi takrat, ko s tem tvegajo lastno udobje,« pravi Weissbourd.

Srečen in samozavesten posameznik ni nujno dober

Weissbourda je pri raziskovanju moralnega razvoja otrok najbolj presenetilo prepričanje številnih staršev, ki otrokom vcepljajo, da bodo postali »dobri ljudje«, če bodo v življenju srečni, uspešni in samozavestni. Starši se pri tem osredotočajo na šolski uspeh, priljubljenost, izbiro srednje šole in fakultete ter kasneje na zaslužek.

Starši se prepogosto izgovarjamo na slab vpliv vrstnikov, ob čemer pozabljamo, da smo sami tista moralna avtoriteta, ki ima na otrokovo življenje največji vpliv.

Po pisanju Harvard Gazette starši otroke na primer učijo, naj zaslužijo veliko denarja, da ga bodo potem lahko podarili revnim. »Kot da bi lahko na otrocih nenadoma vključili moralno stikalo!« pravi Weissbourd. »To nima nobenega smisla. Moralnost je treba pri otrocih gojiti vsak dan.«

Gradnja trdnih moralnih temeljev v družini

Naloga staršev je, da skupaj z otroki gradimo trdne moralne temelje. Naši otroci se že v zgodnjih šolskih letih znajdejo pod hudim vrstniškim in medijskim pritiskom, ki ga lahko zdržijo le, če imajo jasen sistem vrednot. Ločiti morajo med »prav« in »narobe« ter se znati čemu tudi odpovedati.

Weissbourd opozarja, da se starši prepogosto izgovarjamo na slab vpliv vrstnikov, ob čemer pozabljamo, da smo sami tista moralna avtoriteta, ki ima na otrokovo življenje največji vpliv. Starševski izziv zato ni le skrb za razvoj otrokovih moralnih sposobnosti, ampak predvsem razvijanje in negovanje naših lastnih. Najboljši zgled je družina, ki o vrednotah ne le govori, ampak jih živi.

In v praksi?

Weissbourd navaja nekaj preprostih primerov, s katerimi lahko začnemo:

Moralnost je treba pri otrocih gojiti vsak dan.

  • Namesto stavka: »Najpomembnejše je, da si srečen,« rajši uporabite: »Pomembno je, da si spoštljiv in odgovoren.«
  • Otroke učite spoštljivega odnosa do prodajalk, natakarjev, bližnjih. Vztrajajte, naj prijateljem vračajo telefonske klice, premislijo, kakšne posledice bodo imele njihove odločitve na druge in pohvalijo vrstnike za njihove dosežke.
  • Otroci naj vam pomagajo doma ter na pomoč priskočijo tudi sosedom.
  • Otroci naj bodo do vas spoštljivi. Od njih pričakujte, da se zahvalijo, prosijo, poslušajo, kadar govorite. Seveda se do njih enako obnašajte tudi sami.
  • Pomembno je, da otroci razumejo in znajo izražati svoja čustva. A bodite pozorni, da ne posvečate prevelike pozornosti prehodnim čustvenim stanjem, zaradi česar bi jih otroci začeli postavljati v središče svojega življenja.
  • Dosežki in šolske ocene naj ne postanejo življenjski cilj.
  • Z otrokom se pogovarjajte o tem, kaj je prijazno, pravično, pošteno ... in kaj ne. Pozorno poslušajte njegove moralne dileme in o njih razpravljajte.

 

* Richard Weissbourd. The Parents We Mean to Be: How Well-Intentioned Adults Undermine Children’s Moral and Emotional Development. Houghton Mifflin Harcourt 2009. (Knjiga ni prevedena v slovenščino.)

Viri: news.harvard.edu, npr.org, richardweissbourd.com

Foto: freebiblestudiesonline.files.wordpress.com

4.7
17 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.