Dilema Barbika

Hči si želi barbiko. Kot vsaka petletnica na tem svetu, verjetno. Bližajo se prazniki, ko ji že po ustavi pripada kakšno darilo. Naj ji kupim barbiko ali ne?

2017 11 10 barbika

Saj je samo barbika! Jaz sem jo pri njenih letih imela. In še nekaj njih v naslednjih 5 letih. Pa sem odrasla v kar normalno, samozavestno žensko, ki zna razmišljati s svojo glavo in ne stavi le na videz. Recimo.

In tako grem, v eno teh novodobnih svetišč, polnih načičkane plastične krame. In gledam. In sem iz trenutka v trenutek bolj zbegana. Vem, da je barbika njena res srčna želja. Vedno jih občuduje pri sestrični in prijateljicah, ki jih imajo že cel kup. Rada jim ureja lase in rada se igra igro vlog ali »lutkovno predstavo«, kot temu pravi sama.

Sploh pa imajo zdaj tudi »drugačne« barbike – manjše postave, s krajšimi nogami, ali tiste bolj okrogle, z debelejšimi stegni in širšim pasom – ki naj bi bolj spominjale na postave resničnih žensk.

A tudi namen teh je predvsem, da so videti lepe. Imajo bujne lase, brezmadežno kožo, neredko precej drzne obleke in modne dodatke, pa tudi make-up imajo bolj vpadljiv, kot sem ga imela jaz na svoj najbolj naličen dan v življenju. Poleg tega je te punčke mogoče kupiti le z raznimi psički, kot vile ali morske deklice, kot baletke, kot neveste … Skratka, lepe in načičkane, nikjer pa nobene, ki bi se dejansko lotila kakšnega pametnega dela.

Odločena odkorakam iz trgovine. Ne, ne bom ji kupila barbike. A kljub vsej odločenosti mi je že spet hudo: bo res moja hči tista »punca brez barbike« v vrtcu? Ne bom se pretvarjala, da pri njeni starosti to ni velika stvar. Ji res lahko nakopljem to brez njenega soglasja? Da me ne bo čez 10 ali 20 let sekirala, kako sem bila prestroga mama, obremenjena s strahom, da bo okolica preveč vplivala nanjo. Da bodo STVARI preveč vplivale nanjo.

Kako naj v tem zmešanem svetu vzgojim deklico v samozavestno žensko, ki bo znala misliti s svojo glavo? Takšno, ki ne bo vsega stavila na videz, a se bo hkrati dobro počutila v svoji koži?

Ko ji zvečer, ob ugasnjeni luči, dam poljub, blagoslov in zaželim lahko noč, se obvezno zaklepetava. »Mami, jaz, ko bom velika, bi rada bila princesa. Ali pa vila. Ali pa baletka. Mogoče princesa – morska deklica. Ali pa baletka in vila,« mi zaupljivo šepeta.

Premagam se, da ne bruhnem v smeh ob njenih očitno nerealnih vizijah za prihodnost in jo raje vprašam: »Kaj pa raziskovalka? Astronomka, ki raziskuje vesolje? Ali pa veterinarka, da bi zdravila živali in mladičkom pomagala na svet? Ali glasbenica, atletinja …« »Ne, ne,« me prekine, precej nepotrpežljivo: »Princesa. Ali baletka. Ali pa vila.«

Seveda vem, kje je to pobrala. Ne le barbike, vse, kar je narejeno za deklice, je polno princesk, baletk in vil. Vse je v roza odtenkih, vse je načičkano, pobleščičeno in kičasto. Risanke, knjige, igrače, pripomočki – od pisal, zvezkov, skodelic, do zobnih ščetk – same baletke, princese in vile. Če se še tako trudiš, se jim težko izogneš. Vse je usmerjeno k pranju možganov deklicam, da bodo smisel življenja videle le v  tem, da so lepe in ugajajo moškim (ter drugim ženskam, ki imajo ponavadi še višja merila in so bolj pikolovske).

Konec koncev – ali si nisem tudi jaz želela postati baletka, ure in ure pa prekolesarila med sanjarjenjem, da sem v resnici princesa, rdeči BMX pa moj poni?

A če rečem »ne, moja hči ne bo sanjarila o princeskah in vilah in baletkah, ne bom ji kupovala nobenih trapastih bleščičastih, načičkanih oblek in igrač z vilami in princesami« … sem tako hitro na nasprotnem polu, v drugi skrajnosti.

Na tisti, kjer bi morala ženska obvladati vse moške vrline. Kjer je vrednost ženske le njena izobrazba, družbena moč, kariera in vzpon po družbeni lestvici. Ženska, ki je »neodvisna«, je v tem svetu tako hitro tudi »nepripravljena prilagajati se moškemu« in ji je otrok le ovira na karierni poti. Tega pa tudi nočem.

Kako naj torej v tem zmešanem svetu vzgojim deklico v samozavestno žensko, ki bo znala misliti s svojo glavo? Takšno, ki ne bo vsega stavila na videz, a se bo hkrati dobro počutila v svoji koži? Takšno, ki ji obleke in ličila ne bodo prioriteta, a se bo hkrati z veseljem uredila tako, da bo ugajala fantu in kasneje možu? Takšno, ki ji bo izobrazba pomembna in bo želela opravljati poklic, s katerim bo na svoj način pomagala spreminjati svet na bolje, a hkrati ne bo vsega svojega življenja stavila le na to. Takšno, ki bo nežna in vendar močna. Takšno, ki bo znala prositi za pomoč in tudi vzeti stvari v svoje roke.

Kako naj v tem zbezljanem, hektičnem, v telefone strmečem in potrošniško usmerjenem svetu to dosežem? Vem, da je tu na tehtnici mnogo več kot le odločitev, ali bom kupila tisto barbiko ali ne. Ampak nekje je verjetno treba začeti.

Foto: odysseyonline-img.rbl.ms

4.6
25 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.