Zakaj so učitelji v današnjem času izgubili avtoriteto in ugled?

Zadnje čase pogosto beremo o tem, da učitelji danes nimajo nobene avtoritete več in da so posledično izgubili svoj ugled. Kaj je pripeljalo do takšne situacije?

ucitelj brez avtoritete

Najprej si poglejmo, zakaj je učitelj v preteklosti imel ugled in avtoriteto, pri čemer je potrebno vedeti, da poklic učitelja ni bil čislan v vseh preteklih obdobjih, kot radi verjamemo danes. Pogosto so se ga otepali, pa tudi plačan je bil slabo. Pa vendarle…

V preteklosti je bil učitelj vir znanja, ki je bilo le težko dostopno. Zato je učitelj s prenosom znanja odpiral duha in širil obzorje ljudi.

Včasih: brez učitelja znanje le težko dostopno

V preteklosti je bil učitelj vir znanja, ki je bilo le težko dostopno. Zato je učitelj s prenosom znanja odpiral duha in širil obzorje ljudi in tisti otroci, ki so bili znanja željni, so se v šoli ali pri domačem učitelju prav radi učili.

Znanje ni bilo zgolj zanimivo, bilo je tudi vznemirljivo, saj je prebujalo domišljijo in odpiralo vrata novim možnostim in izzivom. Znanje je tako popestrilo človekovo vsakdanje doživljanje in izkušanje.

Predstavljajte si, da živite v neki vasi, vaše življenje pa je omejeno na vsakodnevni trud za preživetje. Ob tem si predstavljajte, da ste zelo radovedno bitje. Radi bi prebrali kakšno knjigo, pa ne znate brati.

Nekega dne v vas pride učitelj, ki bo od sedaj naprej učil v novi vaški šoli. Si lahko predstavljate vaše vznemirjenje spričo nepričakovane možnosti, da bo vaša radovednost končno vsaj malo potešena?

Danes: svet otrokom leži na dlani

Današnji otroci česa podobnega ne doživljajo, saj je njihova potreba po spoznavanju sveta takoj zadovoljena; sprva s pomočjo številnih igrač, pozneje pa s pomočjo različnih knjig, televizijskih oddaj in predvsem interneta. Če si otroci želijo spoznavati druge kulture, jim niti potovati ni več potrebno. Svet jim leži kot na dlani.

V preteklosti so se otroci spretnosti za življenje učili znotraj družinskega kroga. Danes sta postali vzgoja in izobraževanje institucionalizirani, zato starši pri prenašanju znanja in spretnosti ne igramo več omembe vredne vloge.

Vse omenjeno otrokom omogoča dostop do informacij in znanja ter nudi več kot dovolj dražljajev, ki popestrijo otrokovo doživljanje in delajo življenje zanimivo in vznemirljivo. Njihovi čuti in možgani so nenehno stimulirani.

Učitelji danes ne razvijajo otrokovih spretnosti, ki jih bodo potrebovali pozneje v življenju

V preteklosti so se otroci spretnosti, ki so jih potrebovali za življenje, učili znotraj družinskega kroga ali znotraj kakšne druge neformalne oblike izobraževanja, npr. pri obrtniškem mojstru. Tako so se učili spretnosti in veščin različnih obrti in kmetovanja. Intelektualno znanje in omika sta bila večinoma privilegij višjih slojev.

Kaj pa danes? Ker sta postali vzgoja in izobraževanje skorajda popolnoma institucionalizirani, starši pri prenašanju znanja in spretnosti ne igramo več omembe vredne vloge.

Ali potem učitelji otrokom v šoli predajajo uporabno znanje za prihodnost in razvijajo spretnosti, ki jih bodo potrebovali? V srednji šoli da, v osnovni, ki naj bi bila priprava na srednjo, pa niti približno in to iz dveh razlogov:

1. Osnovna šola se je v zadnjih desetletjih neznansko intelektualizirala. Čeprav sem sama ljubiteljica intelektualnega znanja, menim, da je osnovna šola za otroke veliko preveč abstraktna, snov je preobilna in prepodrobna. V osnovni šoli bi se otroci morali učiti osnov: branje, pisanje in računanje ter osnove splošne razgledanosti.

Primer: V 7. razredu morajo otroci poznati elemente, na podlagi katerih nastane literarno delo in jih opisati: snov, motiv, tema, ideja. To je učna snov, ki spada v študij književnosti, ali vsaj v višje razrede gimnazije. Tako pa se je morajo učiti tudi otroci, ki se bodo kasneje podali na poklicno pot npr. strojnika.

2. Smo v času zelo hitrih sprememb. Zaradi te hitrosti, je zelo težko napovedati, kakšno bo življenje v prihodnosti, kakšno znanje in spretnosti bodo otroci potrebovali.

Zaradi te negotovosti je potrebno razvijati veščine in sposobnosti, ki bodo otroku omogočile, da se bo lahko prilagajal novim življenjskim okoliščinam. Najprej je potrebno otroku nuditi varno navezanost, iz katere izvira čustvena stabilnost, ki je pogoj za razvoj miselnih sposobnosti. Hkrati s tem pa je potrebno razvijati tudi otrokov osebni potencial.

Otroci se najlažje in najraje učijo od tistega, na katerega so čustveno navezani, jim nudi toplino in spoštuje, ter jih sprejema takšne, kakršne so.

Tu se lahko vprašamo, če leži razlog za izgubo avtoritete učitelja morda ravno v tem, da učitelj otroka ne poučuje v skladu z njegovo naravo in zato otrok ne more razviti svojih potencialov.

Otrok se najraje uči od tistega, na katerega je navezan

Otroci se najlažje in najraje učijo od tistega, na katerega so čustveno navezani, jim nudi toplino in spoštuje, ter jih sprejema takšne, kakršne so. To pomeni, da odrasla oseba dobro pozna otrokovo notranjo naravo ter jo upošteva pri svojem poučevanju. Takrat otrok odraslemu avtomatično zaupa in ga sprejema kot avtoriteto, saj čuti, da ga ta podpira.

Zaradi tega je potrebno, da učitelj razvije oseben odnos do otroka, za kar si predstavljam, da je znotraj šolskega sistema, kot ga poznamo danes, izjemo težko.

Kako si bodo učitelji spet zagotovili avtoriteto

Po mojem mnenju leži ključ do ponovne vzpostavitve učiteljeve avtoritete v izgradnji osebnega odnosa med otrokom in učiteljem, pri čemer slednji prepoznava otrokovo notranjo naravo ter njegove potenciale.

S svojim vodstvom in spremstvom učitelj otroka čustveno in miselno angažira za znanje, ki ga želi predati, s čimer omogoča tudi, da je otrok aktivni udeleženec lastnega učnega procesa.

Tako bo otrok najlažje razvijal svoje notranje potenciale in bo v učitelju zato prepoznal svojega zaveznika, vzor, mentorja in nenazadnje avtoriteto.

Foto: tuttoscuola.com

4.3
23 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.