Zakaj šola pogosto negativno vpliva na psihološki razvoj otrok?

Šola ima na psihološki razvoj otrok velik vpliv. Če se ozremo na družbene trende, lahko opazimo znake, da utegne imeti obiskovanje šole, gledano kolektivno seveda, negativen vpliv na čustveni in miselni razvoj naših otrok.

sola psiholoski razvoj1

Kako je to mogoče? Gremo lepo po vrsti. Najprej odgovorimo na vprašanje, kaj omogoča, da se otrok razvije v psihološko zrelo, čustveno stabilno in razmišljujoče bitje.

Zdrava navezanost – pogoj za zdrav psihološki razvoj ter učinkovito vzgojo in izobraževanje

Nujna podlaga za otrokov zdrav psihološki razvoj ter učinkovito vzgojo in izobraževanje je zdrav odnos med otrokom in njegovimi starši in učitelji.

Ključ do tega pa je otrokova navezanost na odrasle – starše in pozneje učitelje. Navezanost je tako zelo pomembno zato, ker otrok, ki je navezan na starše in učitelje, čuti, da ga ti podpirajo, razumejo in ga imajo radi, in jim zato zaupa.

Zaradi zaupanja pa je otrok voljan slediti njihovemu zgledu, navodilom in nasvetom, ki mu pomagajo v njegovem razvoju in učenju. Poleg tega je bolj pripravljen upoštevati tudi prepovedi in meje, ki mu jih starši in učitelji postavijo. Otrokova navezanost in zaupanje odraslim dajeta avtoriteto.

Kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld pravi: »Ni tako pomembno, kaj odrasli počnejo. Bolj pomembno je, kaj odrasli otroku pomenijo.«

Pomislite, komu verjamete in sledite vi? Tistemu, ki mu zaupate in se vas na tak ali drugačen način dotakne v čustveni razsežnosti – vas morda navdihuje, navdušuje ali pa daje občutek varnosti. Enako občutijo otroci.

Učitelj ima pred seboj preveliko število otrok, da bi z vsakim vzpostavil oseben odnos. Zaradi zahtev učnih načrtov pa za to tudi nima dovolj časa.

Institucionalizacija vzgoje in izobraževanje ogroža zdravo navezanost

Po drugi svetovni vojni se je okrepil proces institucionalizacije vzgoje in izobraževanja. Več otrok je čedalje bolj zgodaj vstopalo v vrtec, daljšal pa se je tudi čas, ki so ga otroci preživljali v šoli (še posebej, kjer sta bila polno zaposlena oba starša). Proces navezovanja otrok se je tako preusmeril s staršev na druge osebe.

Ker starši z otroki danes ne preživijo več dovolj časa, se otroci nanje ne navežejo v zadostni meri. Namesto tega se otroci danes navezujejo predvsem na svoje vrstnike – enostavno zato, ker z njimi preživijo največ časa.

Poleg tega pa tudi šolsko okolje učiteljem ne omogoča, da bi bili oni tisti, na katere bi se otroci navezovali. Učitelj ima pred seboj namreč preveliko število otrok, da bi z vsakim vzpostavil oseben odnos. Zaradi zahtev učnih načrtov pa za to tudi nima dovolj časa.

Tako starši in učitelji pravzaprav nimajo prave priložnosti, da učinkovito opravijo svojo starševsko in učiteljsko nalogo – vzgojo in izobraževanje otrok.

Posledice opisanega procesa postanejo jasne v najstniških letih, ko se otroci začnejo odraslim najbolj upirati. Zaradi napačnega razumevanja dogajanja v otroku oziroma mladostniku upor danes velja kot nekaj povsem naravnega. A po mnenju Neufelda sploh ne gre za upor, temveč za prenos lojalnosti od staršev na vrstnike.

Šola, negovalka psihološke nezrelosti

Drzna trditev, a morda niti ne tako nezaslišana. Poglejmo si primer milenijcev, generacije mlajših odraslih (starih približno od 18 do 35 let), ki so v celoti doživeli polno institucionalizacijo vzgoje in izobraževanja.

Različne študije te generacije ugotavljajo, da so milenijci bolj nezainteresirani za dogajanja na družbenem in političnem področju, kot so bili pripadniki generacij pred njimi, generacije X (rojeni v 60. in 70. letih) in generacija baby boom (rojeni po letu 1945 do konca 50. let). Bolj jih zanimajo slava in denar, status ter zunanja podoba. Skrb za skupnost in duhovnost, ji ne pomenita veliko.

Poglaviten vzrok tega stanje je prekinitev navezovanja otrok na starše in preusmeritev navezovanja na njihove vrstnike.

sola psiholoski razvoj2

Ker so otroci še psihološko nezrela bitja, so tudi vrednote in vzorci obnašanja, ki jih prevzemajo drug od drugega, odraz psihološke nezrelosti. Tako se družba počasi infantilizira, začnejo jo prežemati nezrele vrednote in vzorci obnašanja.

K temu v veliki meri doprinese dejstvo, da otroci danes neprimerno več časa kot v preteklosti preživijo v vrstniški družbi brez vzgojnega spremljanja. Otroci tako pogosto postanejo edini zgled in vzor drug drugemu.

Ker pa so še psihološko nezrela bitja, so tudi vrednote in vzorci obnašanja, ki jih prevzemajo drug od drugega, odraz psihološke nezrelosti. Tako se družba počasi infantilizira, začnejo jo prežemati nezrele vrednote in vzorci obnašanja.

Pri tem prenosu »nezrelih« vrednot in vzorcev obnašanja igra veliko vlogo šola, tako zaradi časa, ki ga otroci preživijo za njenimi zidovi brez primernega vodstva in spremljave zrelih odraslih, kot tudi zaradi splošnega naraščanja nezmožnosti prenosa vrednot med generacijami.

Velik vpliv pa ima tudi izrazita spolna neuravnoteženost v učiteljski populaciji (veliko pomanjkanje moških učiteljev), saj imajo otroci potrebo po uravnoteženem navezovanju tako na ženski kot na moški odrasli lik.

Kaj lahko v teh danostih storimo starši?

Gordon Neufeld pravi, da je bistveno, da se odzovemo na otrokovo potrebo po navezovanju in to navezanost seveda tudi vzdržujemo.

Otroci bodo neizogibno prišli v stik z vrednotami in vzorci obnašanja svojih vrstnikov, vendar jih ne bodo od njih slepo prevzemali.

Te vrednote bodo v njih trčile na vrednote, ki jih otroci prevzemajo od nas, staršev. V njih se bodo pojavila vprašanja, zakaj se te vrednote med seboj razlikujejo in s pomočjo refleksije in pogovora z nami, starši, bodo otroci to lahko razumeli znotraj širšega konteksta.

Pred dnevi me je hči vprašala, ali je normalno, da so otroci do svojih staršev neiskreni in jim ne povedo resnice. Na vajah orkestra je namreč slišala dve dekleti, kako sta se pogovarjali, da staršem nikoli ne povesta resnice in kako je to »kul«.

Ključ do učinkovite vzgoje in izobraževanja je otrokova navezanost na odrasle – starše in pozneje učitelje. Otrok, ki je navezan na starše in učitelje, čuti, da ga ti podpirajo, razumejo in ga imajo radi, in jim zato zaupa.

Seveda sem ji odgovorila, da to nikakor ni »kul«. V pogovoru sem skušala pojasniti, da je ravno nasprotno, da je naloga staršev, da otroka kar se da optimalno spremljamo skozi življenje in mu pomagamo do njegove samostojnosti. Da pa to lahko zares storimo, moramo vedeti, kaj se z njim dogaja. Torej se moramo veliko pogovarjati eden z drugim in biti pri tem iskreni.

Malo se je zamislila, potem pa rekla: »Hm, če je tako, potem sta pa ti dve punci precej 'ubogi', da tega ne čutita in mislita, da je 'kul' lagati staršem.«

Rešitev – krepitev osebnega odnosa med otrokom in učiteljem

Osebno sem mnenja, da se bo morala šola, če bo želela konstruktivno prispevati k razvoju otrok, pa tudi k družbi nasploh, korenito spremeniti. Predvsem v tej smeri, da bo omogočala izgradnjo osebnega odnosa med otrokom in učiteljem; da bo učitelj resnično lahko otrokov vzor in zgled, navdihovalec in mentor.

Kot tak mora učitelj posedovati splošno znanje teorije navezanosti in razvojne psihologije, hkrati pa tudi poznati otrokovo notranjo naravo – njegove potenciale, močne in šibke točke ter način, kako posamezen otrok zaznava in predeluje informacije.

Da bi se vse to lahko zgodilo, bi bile potrebne v šolstvu korenite sistemske spremembe. Vendar je to edina pot, da bi prišlo do okolja, kjer bi učitelj vsakega otroka lahko spremljal individualno ter podpiral in spodbujal otrokov naraven razvoj v čustveno zrelo in razmišljujoče bitje.

Foto: slate.com, baomoi-photo-3-td.zadn.vn

 

4.3
24 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.