Oče – graditelj odnosov v družini

Slovenci radi gradimo – hiše, zidove…, tisti najbolj pogumni pa tudi odnose. Pogumni, ker terja kar nekaj korajže, da lahko obvladujem svoje reakcije ter s tem dam prostor drugemu – še posebej če je ta drugi otrok, ki se sam še ni sposoben obvladati.

oce22

Skupina kot priložnost za izklop avtopilota v odnosih

Pred kratkim se je zaključila »delovna akcija« zagnanih graditeljev odnosov v družini: nadaljevalna skupina za očete, v kateri smo se očetje pol leta srečevali enkrat mesečno. Čeprav v družini odnosov nikoli ne zgradimo do konca, pa so takšne »akcije« priložnost, da se ozremo vase in odnose ter pogledamo, kam nas pelje »avtomatski pilot« vsakdana.

Ali grem v smer, ki si jo želim? Se lahko umirim v družini? Se veselimo drug drugega, skupaj načrtujemo, se hecamo? Ali pa me »stvari, ki jih moram narediti,« in drugi pritiski okolja peljejo v skrhane in napete odnose, ki si jih ne želim?

Avtomatskega pilota ni enostavno izklopiti in potrebno je kar nekaj energije in spodbude, da prevzamemo krmilo. Kot je rekel eden od očetov: »Skupina me je obogatila za 'tisto dragoceno sekundo', ki je velikokrat pomembna, da iz reaktivnega preidem v kontroliran odziv.«

Ta sekunda je včasih ključna, da doživim otroka kot otroka, ki se uči in raziskuje, in ne kot mulca, ki že spet packa v kuhinji. Ko mi to uspe, že gradim odnos z otrokom in preko tega odnosa lahko vodim in učim v življenju. Če uporabim besede enega od očetov: bolj kot konstantno teženje sta pri vzgoji pomembna moj zgled in prisotnost.

Zgled deluje – v obe smeri

Zgled deluje vedno – tudi s tem, ko nismo zgled, smo zgled. Včasih zalotim svojega starejšega sina, kako mlajšega podkupuje oz. z njim kupčuje: »Če mi ne boš dal tega, ti jaz ne bom posodil tvojega najljubšega avtočka.« Kje je že to slišal? Uf, saj res! Takrat se zavem, da tudi sam v časovni stiski pogosto iščem hitre rešitve tipa: Če ne boš to, potem bom ...

Potrebno je nekaj poguma, da si to priznam, in moči, da se ne prepustim občutkom krivde in nemoči, ampak poprimem za krmilo in zapeljem odnose v drugo smer. K temu pa mi pomagajo tudi izkušnje drugih, ki so lahko kot zrcalo, v katerem bolj jasno vidim sebe in svoje napake, pa tudi odkrijem svojo moč in priložnosti.

Eden od očetov je lepo povzel sadove skupine: »Če drugega ne, se v določeni situaciji spomniš o tem, kar smo govorili. Včasih prepozno, včasih pa ravno prav zgodaj, da se ugriznem v jezik in odreagiram drugače – se umaknem, poskušam prisluhniti ... Stvari, ki sem jih slišal, mi dajo misliti in mi služijo kot potrditev, da so določene reakcije normalne, čeprav se zdi, da so otroci (žena) včasih z drugega planeta.«

Nikoli ni prepozno

Prejšnjemu iskrenemu zapisu enega od očetov lahko dodam le misel, da tudi takrat, ko se spomnim »prepozno«, da bi lahko bolj zrelo odreagiral, imam pravzaprav že novo možnost, da se umirim, opravičim in z otrokom pogovorim o situaciji. Na tak način otroku pomagam ponovno vzpostaviti stik z mano, hkrati pa lažje razumeti situacijo, občutke in odzive. Vse to pa pomaga graditi kapacitete za samoobvladovanje, empatijo in kvalitetne odnose.  

Foto: Pinterest

4.2
9 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.