Odkrivanje sočutnega starševstva: močno doživetje, ki nas je premaknilo

Učenje, objemi, optimizem, sočutje in jok ganjenosti. To so besede, s katerimi bi opisal zaključek Seminarja sočutnega starševstva, ki je potekal minuli vikend, od 24. do 26. novembra 2017, v Strunjanu.

skupinska 400x280

Letos smo se prvič odpravili na morje. Nekateri starši so že med predstavitvijo poudarili, da gre za posebno doživetje, saj je bilo za nekatere prvič, da so si, odkar imajo otroke, vzeli čas samo zase.

In to brez slabe vesti, saj si enostavno želijo postati boljši očetje in mame. Kratek odmik od otrok z namenom izobraževanja se zdi pisan na kožo vsem staršem, ki vzgojo jemljemo zares.

Morda me je kot enega od voditeljev prav to tudi najbolj ganilo – čisto vse mame in vsi očetje, ki so se udeležili seminarja, jemljejo svojo vlogo zelo odgovorno in garajo tako za svoj zakonski odnos kot starševstvo.

Že v petek, ko smo se dotaknili naše preteklosti, smo začutili močne zgodbe, ki jih nosimo s seboj. Hkrati pa je bilo pri vseh čutiti optimizem in moč: želim si narediti nekaj korakov naprej in vem, da to zmorem.

socutno-2

Sobota je bila namenjena materinstvu in očetovstvu. Pa ne kakšnemu koli, ampak sočutnemu in odgovornemu.

Vzgoja se začne tedaj, ko se uspemo naravnati na otroka, ga slišati, začutiti ter mu to tudi dati vedeti – na način, da otrok začuti, da čutimo, kaj on čuti. Sliši se komplicirano, čeprav v resnici ni tako hudo. Vzgajati pač ni enostavno, saj dobro vzgaja lahko le tisti, ki se je srečal s svojo ranljivostjo.

V soboto zjutraj se nam je pridružil tudi p. dr. Christian Gostečnik s sodelavcema Kristino in Gregorjem.

socutno-1

Vsi skupaj so nam na zelo plastičen in na trenutke tudi humoren način pokazali, kako se v praksi »naravnati in vživeti« v otroka ter kako reagirati kot oče oz. mama in ne kot užaljeni otrok ali agresivec. Ravno agresivcev je v naši deželi preveč. Žal pa z agresijo ne dosežemo nič drugega kot to, da zatremo otrokov srkajoči um.

Gostje so prikazali tudi takšne primere, ob katerih smo lahko le strmeli. Tudi zato, ker smo se večkrat prepoznali v vlogi »groznega« starša. Na srečo pa je bil zaključek vsake odigrane situacije sočuten in tako smo se bodisi prepoznali v vlogi »dobrega« starša bodisi dobili konkretne prijeme, kako lahko to še postanemo.

Pozno popoldne smo se očetje ločili od mamic. Ni potrebno ugibati, da smo očetje končali ob predvideni uri, mamice pa so prišle točno pol ure za tem, pa si še niso vsega povedale :).

mamice

Kuharji so počakali in nam brez slabe volje postregli odlično večerjo. Zvečer pa so si tisti, ki so to želeli, v »organiziranem kinu« lahko ogledali odličen film na temo sočutnega starševstva.

Preko filma smo spoznavali, kako lahko starši spregledamo otrokove dejanske potrebe ter kaj se zgodi, ko otroka nekdo vzame zares. Vsi, ki smo gledali film, smo bili ganjeni.

Najbolj me je ganilo spoznanje, da čisto vse mame in vsi očetje, ki so se udeležili seminarja, jemljejo svojo vlogo zelo odgovorno in garajo tako za svoj zakonski odnos kot starševstvo.

Zadnji dan je bilo že v jedilnici pri zajtrku čutiti, kot da smo ena velika družina. Nič zaspanosti, le vesele in razposajene debate. Sledili so zaključki, kakšen oče oz. mama želim biti za vsakega otroka posebej. Oblikovali smo si tudi majhne konkretne cilje.

In že smo bili pri maši, ki jo je daroval p. Marjan Čuk. Težko je opisati vzdušje, a že komentarji, kako je maša hitro minila, govorijo zase. Počutili smo se ljubljeni kot otroci, ki dvignejo roke k višku k Očetu.

Samo še dve točki sta bili pred nami: refleksija in slovo. Oboje znova zelo čustveno. Zavedli smo se, da nihče od nas ne bo več isti, kot je bil. Zavedli smo se, da odhajamo domov k našim otrokom kanček drugačni, kot smo odšli od doma.

Tega se vsako leto znova zavedamo tudi voditelji – midva z ženo Majo pa tudi sovoditsljeki par Primož in Janja. Lahko bi rekel, da že kar potrebujemo dozo medstarševskega učenja :).

voditelji
Voditeljska ekipa

4.7
22 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.