V četrto kot prvič

Na porod se nikakor ne da popolnoma pripraviti. Morda na nekaterih področjih še, a nikakor ne čustveno-psihološko-duhovno. Tukaj je bila zame kot očeta zgodba četrtič popolnoma enaka kot prvič.

oce porod

Verjetno nisem edini moški, ki izkuša, da se na porod nikakor ne da popolnoma pripraviti. Morda na nekaterih področjih še: katero cesto izbrati, kaj imeti s sabo, imeti brezhiben in z gorivom natočen avto, se dobro najesti pred odhodom v porodnišnico (!). Ampak nikakor pa ne čustveno-psihološko-duhovno. Tukaj je bila zame četrtič zgodba popolnoma enaka kot prvič. In drugič. In tretjič.

Že dobra dva tedna pred dejanskim porodom se me je lotil nekakšen nemir. Nerazložljivo. Ali pač. Bom lahko zaključil in predal vse načrtovane projekte v službi? Kdaj bo porod in kako se bo to izteklo z dopustom? Bom uspel izvesti svoje in predvsem ženine želje po ureditvi doma pred porodom? Morali bomo menjati avto! Pa ne že spet …

Že dobra dva tedna pred dejanskim porodom se me je lotil nekakšen nemir. Nerazložljivo. Ali pač.

Pričela me je tudi grabiti panika oziroma razočaranje, da se četrtemu otroku med nosečnostjo nisem nič posvečal. Najmanj sem ga božal, mu pel, se dotikal velikega trebuha od vseh najinih otrok. Kaj bo to pomenilo zanj in za družino, ko pride na svet? Saj me sploh ne bo poznal!!! Velikokrat nisem mogel zaspati ali pa sem se zbudil sredi noči in moje misli je kar razganjalo.

Zdaj ko s časovne distance premišljujem ta čas pričakovanja, se mi zdi najbolj zanimivo, da so (bila) doživljanja zelo podobna, če ne enaka, kot pri vseh treh predhodnih nosečnostih in porodih. Kljub izkušnjam se torej temu nisem mogel izogniti, vsaj ne popolnoma.

Kot že mnogokrat je bila tudi tukaj neprecenljiva izkušnja prijateljev, očetov, predvsem tistih s štirimi ali več otroki. V pogovorih z njimi sem prišel do pomirjujočega spoznanja, da je pri četrtem pač objektivno gledano tako. Zaradi bolj živahne družinske dinamike se niti med nosečnostjo niti po porodu ne moreš toliko osredotočati nanj. Ima pa to, da je v družini že nekaj otrok, tudi svoje prednosti.

Kakorkoli, ko je prišel datum poroda (4. julij, kako simboličen datum!), me/nas je spet presenetil. Kakšen teden pred tem sva imela en »lažni alarm« in ko se je po njem žena in (pred)porodno dogajanje umirilo, sem gladko pomislil, da bo četrti rojen na polno luno (9. julij 2017) kot preostali trije sorojenci. Ženin SMS o tem, da se nekaj dogaja in da je morda to to, in kmalu za njim še drugi, da to je to in da naj karseda hitro pridem domov, me je iz rutine dom-služba-dom vrgel na realna tla. Roke so se mi tresle, ko sem odpisoval, glas se mi je tresel, ko sem sodelavcem razlagal, zakaj nenadoma odhajam, ves sem se tresel, ko sem s kolesom divjal proti avtu. No, še dobro, v teh 15 minutah sem lahko dobro umiril telo in se osredotočil na izziv.

Kot že mnogokrat je bila tudi tukaj neprecenljiva izkušnja prijateljev, očetov, predvsem tistih s štirimi ali več otroki.

Seveda je nekje globoko v meni tlelo vprašanje, kaj pa če je spet lažni alarm in ne bo nič, ampak glede tega sem že zdavnaj razčistil: na predporodni pripravi pred skoraj osmimi leti je predavateljica nam, moškim, zabičala: »Ko ženska reče, da greste v porodnišnico, greste.«

Res sem želel, da bi bila žena kraljica svojega telesa, svojega poroda, in da bi jaz bil njen kralj, angel varuh, partner in zaščitnik hkrati. Vedel sem za njen strah, da bi v porodnišnico prišla prepozno, saj sva se o tem veliko pogovarjala med nosečnostjo. Kljub temu sem šel čez sebe in v njene občutke, strahove, spraševanja, nisem vnašal nemira ali dvomov. Poskušal sem jo podpirati v razmišljanjih in pri odločitvah ter slediti, kjer je to potrebovala. In sva se odpeljala.

V porodnišnico sva prišla – prehitro. Ko sva parkirala, se je vse umirilo, ustavilo. Kakšen šok! Po treh porodih, ko sva še komaj ujela rojstvo (predvsem jaz J), sva sedaj na čistini, popolnoma brez izkušenj in pojma nisva imela, kaj storiti! Kako naj bom jaz zdaj tukaj pravi moški?

Žena je bila v posebnem, rekel bi kar blaženem stanju, ko jo je vsaka bolečina popadka telesno zelo bolela, ampak hkrati prinesla nepopisno veselje.

Za nekaj trenutkov sva se zaprla vsak v svoje stiske in njihovo premlevanje, nato pa se ob sprehajanju okoli porodnišnice drug drugemu odprla in si izrazila vse, kar naju je težilo. Kljub ne ravno lepemu okolju sva se uspela naravnati drug na drugega in na otroka, ki je dajal signale, da želi na svet.

Presenečala me je ženina odločnost, da čuti, da je ta otrok »danes za rodit«. Objektivna dejstva so še sredi popoldneva kazala drugače. Bila sva pred dilemo, ali se vrniti domov ali še hoditi oziroma na kak drug način pospešiti porod. Zopet težki trenutki, ko je bilo treba sprejeti odločitev popolnoma brez relevantnih izkušenj.

Ostaneva. Sledil je najtežji del dneva: žena, babica in zdravnica so se skupaj odločile, da predrejo plodove ovoje, da bi s tem pospešile porod. In ko so to izvedle, je zdravnica (po moji oceni) netaktno izjavila, da tole pa ne bo šlo, otrok sploh še ni spuščen in naj babica kar pripravi umetne popadke. Začutil sem, da sva z ženo ob teh besedah kar zamrznila, babica pa je tudi bila v stiski.

Ko je zdravnica zapustila porodno sobo, je babica ženi oziroma nama obema odločno in hkrati čuteče spregovorila. Spomnim se poudarka, da ve in verjame, da žena to zmore, da naj si vzameva čas in poskušava spodbuditi popadke in da bo mami in otroku v podporo ne glede na druga mnenja. Hvala Bogu zanjo in za to spodbudo.

Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, kakšna razneženost in kakšna milost! Dete je z nami.

Čeprav se je zdelo neverjetno, je žena naenkrat postala protagonistka svojega poroda. Kraljica in divja ženska. Podarjeni čas sva izkoristila za intenzivno molitev, petje Taizejskih spevov, za ljubkovanje (ki nama je pomagalo že pri pospeševanju prvega poroda), masažo, hojo. In zgodil se je čudež: v dobre pol ure smo bili vsi skupaj v vrtincu dogajanja, ko sem močno začutil, da ni poti nazaj.

Popadki so bili vedno močnejši in pogostejši, žena je bila v posebnem, rekel bi kar blaženem stanju, ko jo je vsaka bolečina popadka telesno zelo bolela, ampak hkrati prinesla nepopisno veselje. Z besedami se tega ne da opisati. Sem pa zelo hvaležen, da sem lahko (bil) del tega. Vidim, da naju je to res povezalo. Duhovno sem čutil, da smo skupaj šli skozi vso odrešenjsko zgodovino, od stare do nove zaveze in vstajenja.

Po vsem tem je žena dete porodila tako rekoč v desetih minutah. Vmes sem se še izkazal kot porodni spremljevalec, ko sem jo kot pravi mož vodil in sva skupaj dihala, za kar sem si prislužil celo njeno in pohvalo babice.

Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, kakšna razneženost in kakšna milost! Dete je z nami.

Zdi se mi, da se tega nikdar ne bi mogel naveličati.

Foto: fthmb.tqn.com

4.9
25 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.