Četrti porod: Bilo me je najbolj strah do sedaj

Potem ko smo prejšnji teden objavili že očetovo izkušnjo rojstva četrtega otroka, lahko isto rojstvo tokrat spremljamo še skozi mamine oči.

porod22

Po treh hitrih in preprostih porodih me je v četrto čakala povsem nova izkušnja.

Za četrti porod sem si želela biti res kraljica in soodločevalka, kaj se bo z menoj dogajalo med porodom. Lahko bi rekla, da sem se soočila s svojimi strahovi in podlegla skušnjavi imeti stvari pod nadzorom.

Ko sem se pogovarjala s prijateljicami, ki imajo za seboj različne porodne izkušnje, sem vedno slišala: »Blagor ti, ker imaš tako hitre in preproste porode.« Toda ravno hitrost dogajanja pri porodu je bila moj največji strah. Bolj sem se bližala predvidenemu datumu poroda, večji je bil strah, da ne bom prišla pravi čas v porodnišnico. Seveda sem se poigravala z idejo roditi doma, a se preprosto nisem čutila dovolj opolnomočeno, da bi to izvedla. Ovir za takšno odločitev je bilo v moji glavi več kot prednosti.

Bolj sem se bližala predvidenemu datumu poroda, večji je bil strah, da ne bom prišla pravi čas v porodnišnico.

Od kod strah?

Od kod torej moj strah, da ne bom prišla pravi čas do porodnišnice? Moji prejšnji trije porodi so se začeli spontano z dokaj jasnimi popadki ali s samodejnim razpokom porodnih ovojev in odtekanjem plodovnice. Od trenutka, ko sem se odločila, da se je porod začel, do zrenja v obraz novorojenega deteta, je šlo vedno hitro.

Prvorojenka je prišla na svet v šestih urah, kar objektivno gledano ni tako zelo hitro, a za prvič so vsi rekli, da je hitro in jaz sem jim verjela. Drugorojenka je bila res hitro na svetu; v triaži pri pregledu mi je babica rekla samo: »Nič pritiskat, sicer boste tukaj rodila in potem imam vse umazano.« Te besede niso bile najbolj prijazne, a vem, da niso bile namenjene meni osebno, temveč bi jih slišala katerakoli porodnica v moji situaciji. Torej me je samo res na hitro preoblekla in spakirala na voziček ter oddirjala v dvigalo v porodno. Mož je komaj dobro vstopil v sobo in dete je bilo rojeno. Torej sem prišla v porodnišnico res samo roditi. Tudi v tretje je šlo nekako podobno kot v drugo.

Če se naša družina po rojstvu tretjega otroka ne bi preselila na svoje, ker je naše takratno najemniško stanovanje postalo za petčlansko družino premajhno, bi se verjetno tudi četrti porod začel in končal bolj ali manj podobno. Toda šele v času nosečnosti sem se zavedla, da je naš sedanji dom od ljubljanske porodnišnice bolj oddaljen.

Vnaprej opravljene formalnosti

Ker nisem želela ostati figura v vrtincu strahov, temveč vodnica svojega življenja, ki se naslanja na vodstvo Svetega Duha, sem prisluhnila svojim željam in hrepenenju. Želela sem si drugačnega poroda, želela sem si biti slišana in želela sem si, da z babico sodelujeva.

Tudi na moževo pobudo sem vzpostavila v stik s porodnišnico Kranj. Glavna sestra je bila zelo prijazna in dostopna. Dogovorili sva se za obisk porodnega bloka, saj sem si zelo želela predhodno izpolniti porodni zapisnik. Na osnovi preteklih izkušenj rojevanja in predihavanja popadkov mi ni bilo do tega, da bi odgovarjala na vprašanja o tem, kdaj je mož rojen, kaj je po izobrazbi …, v trenutku, ko prihaja novo bitje na svet in so bolečine na meji znosnega.

S srečanja z babico sem odhajala z mirom, veseljem ter zaupanjem, da je odločitev za porod v Kranju zame v danem trenutku prava.

Ob obisku sem se srečala z eno od babic, ki mi je res pustila občutek, da bom lahko aktivno izražala svoje porodne želje. S srečanja sem odhajala z mirom, veseljem ter zaupanjem, da je odločitev za porod v Kranju zame v danem trenutku prava. Kljub vsemu sem kolegice povprašala še po konkretnih izkušnjah poroda in poporodne oskrbe v Kranju.

Zadnji dnevi pričakovanja

Polna informacij in želja o poteku poroda in tudi poporodne oskrbe sem pričakovala predvideni datum poroda. Telo je sodelovalo in ves čas me je kaj tiščalo, spanje je postajalo zaradi nenehnega obiskovanja stranišča zelo nemirno. Svoje misli pa sem tudi zaposlovala s prebiranjem knjige Skozi nosečnost z Jezusom, ki mi je dvigala duha in krepila vero, da sem v njegovih rokah in se bo porod zgodil tako, da bo zame in za otroka najboljše.

Hkrati se je krepil tudi strah in nemir. V mislih me je glodal dvom o tem, ali bom vedela, kdaj je pravi čas za odhod v porodnišnico. Te odločitve se ne da naučiti. Ginekologinja, ki me je krasno spremljala skozi nosečnost, mi ni znala dati nobenega določnega napotka. Prijateljice so rekle, da so se v četrto res težko odločile, kdaj je tisti čas, in so šle ali prehitro ali pa so jih celo poslali nazaj domov, ker se porod še ni začel. Poleg tega so se začele počitnice in doma so bili trije otročki, za katere je potrebno poskrbeti varstvo. Zame je bila nova tudi izkušnja biti noseča in roditi poleti, ko je noč krajša in večino časa preživimo zunaj, v naravi.

V mislih me je glodal dvom o tem, ali bom vedela, kdaj je pravi čas za odhod v porodnišnico. Te odločitve se ne da naučiti.

Bo danes?

Tisto jutro sem vstala že ob štirih zjutraj. Prebudila me je bolečina, ki bi jo lahko opisala kot močan pritisk na sinfizo, ki se je na trenutke ojačal in potem spet popustil. »So to že popadki?« je brenčalo v moji glavi. Odgovoriti si nisem znala.

Začutila sem res veliko željo, da še uredim dom. Pomila sem posodo, odnašala smeti, spravljala stvari v red, vmes sem hodila in dihala ter spraševala sebe in Boga, ali je to dan, ko se bomo srečali z detetom.

Okoli 6h sem najnujnejše v hiši uredila in bolečina se je umirila. Mož je šel v službo, ker se je dogajanje umirilo. Vsaj tako se je zdelo. Bolečina s pritiskanjem in ritmično ponavljanje, na trenutke celo stopnjevanje bolečine, se je na dopoldanskem sprehodu zopet okrepila. Obvestila sem moža, da mislim, da bi mogoče lahko kljub vsemu šlo za dejansko uverturo v porod.

V tistem trenutku me je preplavila porodna stiska: bila sem sama doma z najmlajšim od otrok, mož slabo uro stran, negotovost, ali se je prod začel zares in kaj če mi začne odtekati voda, si dete res želi priti na svet ali sem samo utrujena in vse dojemam bolj intenzivno ... Ko se je v roku pol ure bolečina zopet pojavila, sem se odločila, da je to to in da se porod zares začenja.

Bila sem sama doma z najmlajšim od otrok, mož slabo uro stran, negotovost, ali se je prod začel zares in kaj če mi začne odtekati voda, si dete res želi priti na svet ali sem samo utrujena in vse dojemam bolj intenzivno ...

Mož je bil zelo hitro doma, vesel in vznemirjen, da bo že danes ta dan. Jaz sem bila še vedno negotova, ali sem sprejela pravo odločitev, pripravila sem še kosilo in bila vesela, ko so se popadki med kosilom zopet okrepili. Po kosilu je dal mož sina še spat, jaz pa sem čas izkoristila za dolg topel tuš ter se skušala sprostiti in naravnati na to, da se je res začelo. Izročala sem sebe in otroka v Jezusovo varstvo, z možem sva še skupaj zmolila molitev, ki jo ob začetku poroda predlaga avtorica knjige Z Jezusom skozi nosečnost.

Tako kot se je umirilo dogajanje v hiši, se je ponovno umirilo tudi moje telo. Zato so se zopet okrepili dvomi, ali se mogoče kljub vsemu nisem prenaglila in se porod še sploh ni začel. Obšla me je krivda, da sem poklicala moža iz službe, ko bi za dokončanje in predajo poslov potreboval še kakšna dva dneva … Toda sedaj je, kar je. Varstvo za sina je bilo na poti in ko je prišlo, sva se odpeljala proti porodnišnici. Bila sem hvaležna, da sva sama in sem blizu porodnišnice. Moj strah, da mi ne bo uspelo priti pravočasno do porodnišnice, se ni uresničil. Ko gledam sedaj nazaj, sva bila kar malo prehitra.

Iz stisk(e) v zaupanje

Možu sem zaupala vse svoje stiske in dvome, ki so ovirali mojo popolno sprostitev in naravnanost na porod. Bilo mi je v pravo olajšanje, ker mi ni očital ali podvomil vame. Bil je res trdna opora, ki sem jo v tistem trenutku potrebovala.

Okoli porodnišnice sva se sprehajala vsaj še dobro uro. Popadki so v valovih prihajali in odhajali, brez pravega ritma in intenzivnosti. A v nekem trenutku sem začutila, da se je porod res začel, zaželela sem si vstopiti v porodnišnico ter biti vodena s strani babice, ker sama nisem vedela več, kako naprej.

Želim biti vodena in slišana, želim si dialoga. Babica je naštela predloge, moje telo pa je povedalo, kaj v danem trenutku potrebuje.

Še vedno mi je bilo nenavadno, kako sem vse stvari dojemala razumsko, kar nisem padla v tisti poznani »porodni trans«. Do babice, ki me je sprejela, sem takoj začutila zaupanje, predstavila mi je predlog poteka poroda in povprašala, kaj si želim jaz. Vprašanje me je prijetno presenetilo – to je to, kar si želim. Želim biti vodena in slišana, želim si dialoga. Babica je naštela predloge, moje telo pa je povedalo, kaj v danem trenutku potrebuje. In najboljše od vsega - z možem sva bila samo za zelo kratke trenutke ločena. Še nadaljnjo uro in pol sva imela za pogovor.

Med tem sem vztrajno hodila gor in dol po stopnicah, se zibala v bokih, predihavala, delala počepe in spodbujala telo, da bi se popadki okrepili. Žal je intenzivnost ostala ista. Ob srečanju z babico sem izrazila, da mogoče pa kljub vsemu dete še ni pripravljeno na prihod in bi mogoče šla kar domov. Zelo sem hvaležna za spodbudne besede babice v tistem trenutku, ki so se glasile nekako tako: »Če se ne bi začelo, bi vas jaz že prej poslala domov. Sedaj se pozitivno naravnajte na prihod otroka. Poslušajte svoje telo. Jaz sem prepričana, da ko bomo predrli porodne ovoje, bo šlo vse zelo hitro.«

Čudež

In res je bilo tako. V lepi porodni sobi, s sodobno porodno posteljo, me je pregledala in predrla ovoje še zdravnica, ki je bila ravno nasprotje babice. Izrazila je skepso, da bo tole še dolgo trajalo in ne bo šlo lahko in bo treba dodati umetne popadke. V spominu mi ostaja, kot da z menoj ni spregovorila, ampak je samo poltiho komunicirala z babico in prinesla v sobo precej nemira in strahu. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem spet na začetku (telesne in duhovne) poti, okrepil se je moj dvom, da nisem sprejela prave odločitve. Po neverbalni govorici bi lahko rekla, da se je tudi babica malo ustrašila, a z besedami je ohranjala pozitivno naravnanost. Preden je zapustila sobo, se je nasmehnila in mi vlila upanja ter poguma, da sedaj bo pa šlo hitreje, a ne more čisto obljubiti, da bo sam ven padel.

Ko sem s kožo na kožo začutila sina, ki je bil prej 9 mesecev v meni, me je prevzela nepopisljiva sreča. Ta mehkoba, to novo življenje, ta čudež …

Z možem sva najprej ugasnila radio, ker nisva imela primerne glasbe s seboj. Tako sva si tudi lažje izrazila strah pred umetnimi popadki. V nemoči in stiski sva začela slaviti Boga. Iz mene so kar vrele besede zahvale, da se bodo popadki začeli, da bomo spoznali dete.

Bila sva hitro uslišana, prišla je sladka bolečina, ki sem jo komaj predihavala, odpirala se je pot. Jaz sem delala, ker sem vedela in znala, da bi pomagala spuščanju otročka in kronanju glavice. Bil se je pravi duhovni boj. Misli sem osredotočala na Boga, ki ima dober načrt zame. Dvome, ki so ovirali sproščanje, sem izrekla na glas in se izročala v vodstvo Svetemu Duhu. Bilo je trdo delo, a vedno več je bilo v sobi miru in veselja. Babica je prihajala v porodno sobo in spremljala dogajanje ter se veselila z nama. Upoštevala je tudi mojo zavrnitev, da bi me pregledala, in izrazila, da jo naj kar pokličeva, ko bom jaz to želela.

Ni bilo dolgo, ko sem začutila željo po pritiskanju. Babica je bila takoj pri nas in se je strinjala z mojimi občutki. Privolila sem, da masira maternični vrat ter popolnoma odpre pot za dete. Sledili so še trije popadki in dete je zajokalo. Mož me je ljubeče spodbujal in mi pomagal dihati, ker je bila za hip bolečina prehuda in sem kar pozabila, kako naj diham.

Ko sem s kožo na kožo začutila sina, ki je bil prej 9 mesecev v meni, me je prevzela nepopisljiva sreča. Ta mehkoba, to novo življenje, ta čudež … Moje misli so klicale iskreno zahvalo in slavo Bogu, brez vere v katerega mi tokrat ne bi uspelo. 

Foto: motherandbaby.co.uk

4.6
20 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.