Ko miklavževanje ni tako preprosta stvar

V naši družini je miklavževanje precej zapletena zadeva. Razlogov za to je kar nekaj.

Družba

miklavzevanje

Osebno ne izhajam iz katoliške tradicije, a mi miklavževanje ni neznano. Ko sem bila majhna, so ga namreč praznovali skoraj vsi moji sošolci in sošolke, prijatelji in prijateljice. Kljub temu njegovega globljega pomena nisem poznala. Vedela sem samo, da Miklavž pridnim otrokom prinese darila.

Trk kultur v malem

Moje zanimanje za ta priljubljeni praznik se je poglobilo šele, ko sem sama postala mama. Ker je moj mož Nizozemec, miklavževanje pa je na Nizozemskem eden najbolj priljubljenih praznikov, izrazito družinski, a popolnoma sekulariziran, smo ga začeli praznovati tudi v naši družini.

Tako smo se znašli pred vprašanjem, kako praznovati Miklavža. Po slovensko ali po nizozemsko? Doživeli smo pravi trk kultur v malem in praznovanje se je spremenilo v nekakšno potrošniško žurko, na mojo veliko žalost in frustracijo. Hčerka je dobesedno postala obsedena z darili.

Obredje družbi daje utrip in ritem

Da bi tok praznovanja obrnila v konstruktivno smer, sem ob miklavževanju začela poglobljeno raziskovati praznike in njihov pomen.

Vedno sem želela, da bi bil čas decembrskih praznovanj čas poglobljene refleksije in kontemplacije vrednot, ki se mi zdijo v življenju pomembne. Namesto tega so moji otroci vsako leto deležni kupa daril, jaz pa si obupno prizadevam, da jih istočasno seznanim z vrednotami, ki so največkrat pravo nasprotje potrošniškemu doživljanju.

Prazniki so v bistvu čas, ki ga posvetimo izvajanju določenih obredov. Vse stare kulture in tradicije in vse veroizpovedi imajo svoja obredja, ki dajejo določeni družbi daje njen utrip in ritem.

V prenesenem pomenu bi lahko rekli, da je obredje nekakšno lepilo, ki člane določene skupnosti – veroizpovedi, naroda, družine – povezuje v neko koherentno celoto. Preko obredov se posamezna kultura in njene vrednote prenašajo s starejše na mlajšo generacijo.

Miklavž – simbol prijazne darežljivosti

Slovenski etnolog Damjan Ovsec Miklavža označi kot svetnika, ki simbolizira prijazno darežljivost. Nadvse lepa in pomembna lastnost, ki naj bi jo starši prenesli na svoje otroke. Tudi s pomočjo miklavževanja.

A se je sprva zdelo, da mi je v tem svojem poskusu na vsej črti spodletelo. Namesto da bi se hči seznanila z lastnostjo radodarnosti in skromnosti, je središčno mesto dobilo odvijanje daril.

Srečanje družinskih in družbenih vrednot je lahko precej burno

In sem se spraševala: Le kje je šlo tako narobe? Le zakaj prejemanje daril vedno prevlada nad globljim sporočilom praznika?

Odgovor na ta vprašanja seveda ni tako enostaven, a dejstvo je, da naši otroci niso samo člani naših družin, temveč tudi člani širše družbe, ki jo vedno bolj prevzema kultura materializma, kateri pečat dajeta potrošništvo in potreba po uživanju.

Otroci so, hočeš nočeš, deležni tudi vrednot, ki živijo v širši družbi. Tako se znotraj njih srečajo družinske vrednote na eni strani in vrednote družbe na drugi. Včasih je to srečanje zelo 'nežno', v kolikor so družinske vrednote in vrednote družbe poenotene.

A, resnici na ljubo, v današnjem času mnoge družine svojih vrednot ne moremo več poistovetiti z vrednotami družbe, v kateri živimo. Takrat utegne biti srečanje družinskih in družbenih vrednot nadvse burno. Kar je težko za oba, tako za otroka kot tudi za njegovo družino.

prevec daril

Pred mano kup daril, mami pa govori o skromnosti

Gledano iz vzgojnega stališča, najbolj nezaželena situacija. Vedno sem želela, da bi bil čas decembrskih praznovanj čas poglobljene refleksije in kontemplacije vrednot, ki se mi zdijo v življenju pomembne. Namesto tega so moji otroci vsako leto deležni kupa daril, jaz pa si obupno prizadevam, da jih istočasno seznanim z vrednotami, ki so največkrat pravo nasprotje potrošniškemu doživljanju.

Predstavljam si, da so tudi moji otroci, pa čeprav tega ne pokažejo ravno, v nekem notranjem konfliktu. Vsekakor vidijo, da njihova mama v času praznikov ni ravno najboljše volje.

Kljub prevladi daril, pa po njihovem odvijanju vedno sledi pogovor o prazniku. Preberemo legende o svetem Miklavžu in se pogovorimo o tem, kakšen je bil Miklavž, da si je zaslužil (če se lahko tako izrazim), da se ga vsako leto znova spominjamo.

Omenimo te vrednote in se ozremo preko leta nazaj in ovrednotimo, kako vestno smo jih živeli sami. Zadnja leta, ko je hči večja, se pogovarjamo tudi o širših družbenih tematikah, denimo o tem, kaj je ljudem v preteklosti pomenilo prejemanje daril in kaj to za ljudi pomeni danes. Nato hči pove še, kako sama doživlja prejemanje daril, katerih se zares razveseli, katerih pa manj ali pa sploh ne.

Druge praznike praznujemo na podoben način. In čeprav je scenarij vsako leto podoben, se jih nikoli ne naveličamo.

Moj trud je vendarle obrodil sadove

Tako opažam, da so skozi vsa ta leta, moja prizadevanja vendarle obrodila sadove. Ko namreč opazujem hčer in se pogovarjam z njo sedaj, ko je že v skoraj najstniških letih, v njenih mislih, občutkih in doživljanjih opažam močan odsev vrednot in vrlin, za katere sem želela, da postanejo ena izmed vodil v njenem življenju.

Foto 2.bp.blogspot.com, insideedition.com

4.6
23 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.