Tujec sem bil in ... ste me sprejeli?

Trenutno sem tujka v tuji deželi. Kot milijoni ljudi po vsem svetu. Nič bistvenega mi sicer ne manjka, pa vendar sem presenečena, koliko občutkov to v meni poraja ...

Tujci naslovna

Vedno se mi je zdelo nekako zanimivo, da je Jezus med šest del usmiljenja, ki jih je omenil učencem (Mt 25,31-45), umestil tudi sprejemanje tujcev – ko pa vendar poznamo še toliko drugih oblik trpljenja in potreb, ki se zdijo še bolj v nebo vpijoče. Tujci so sicer lahko v stiski in potrebi in trpijo, ne pa nujno.

In sedaj sem sama tujka. Ne prvič, to je že tretja izkušnja večmesečnega bivanja v tuji državi za našo družino, vsakič v drugi državi, vsakič malce drugačna.

Tokrat smo se znašli v ZDA. V ZDA, ki veljajo za nekakšen talilni lonec sveta, v katerem se srečujejo, sobivajo in mešajo različne narodnosti in kulture. V ZDA, kjer se ljudje selijo sem in tja po državi – zaradi študija, dela, ljubezni ... Obkroženi so s tujci in pogosto tudi sami tujci, če že ne v drugi državi, pa vsaj v drugem mestu.

Smo v predmestju velikega mesta, blizu vrveža, dogajanja, pretakanja in prepletanja ljudi in usod. Nekako sem si predstavljala, da se bo enostavno vključiti v ta tok, postati del njega in se iz njega napajati.

V tujini se začenjam zavedati, kako lačni in žejni smo ljudje drug drugega. Da je družina sicer temelj, a ni dovolj. Da potrebujemo širšo skupnost, ki ji pripadamo.

Presenečena sem sicer bila, ko nam je slovenska družina z majhnimi otroki, ki tu živi že več let, povedala, da nekih posebnih prijateljstev niso uspeli vzpostaviti. A sem verjela, da nam bo z nekaj truda in odprtosti le uspelo srečati in spoznati ljudi, s katerimi bomo lahko delili svoje bivanje tu.

Pa (še) ni čisto tako. Zdi se, da smo si v dveh mesecih bivanja tu uspeli vzpostaviti čisto prijetno bivanje. Hiška nam odlično služi, starejša otroka se v šoli lepo vključujeta, v okolju se dobro znajdemo, vsepovsod je veliko zanimivih stvari, ljudje so na splošno prijazni in uslužni, pa vendar ... Nekaj manjka.

Samota sredi vrveža in prijaznih nasmehov

Manjkajo nam ljudje, prijatelji. Čeprav se stalno srečujemo z ljudmi, v resnici ostajamo precej sami in tudi malce osamljeni. Sicer srečni in hvaležni, da imamo drug drugega, močneje povezani znotraj družine (pa včasih tudi že malce siti drug drugega) in veseli stikov z domovino, a vseeno nekako ločeni od velikega pisanega sveta zunaj.

Seveda sta dva meseca kratka doba, mi pa tudi precej zaposleni sami s seboj, verjetno bi se lahko še bolj trudili in verjetno se bo še marsikaj spremenilo, pa vendar ... Imamo izkušnjo, da se lahko v odprti skupnosti ljudi že po dveh tednih počutiš zelo domače. In tukaj je drugače.

Dva otroka hodita v šolo, ki slovi po zelo aktivni in povezani starševski skupnosti, z dvema otrokoma ob dopoldnevih obiskujem različne bralne in igralne urice ter skupine, kjer naj bi se srečevale mame v podobnem položaju, ob nedeljah hodimo k maši v župnijo, ki je zelo odprta ...

Povsod srečujemo ljudi, ki so do nas sicer zelo prijazni, nam izrekajo dobrodošlico, celo sprašujejo, kako smo, a v ozadju ni čutiti resničnega zanimanja in želje po spoznavanju. Ali pa nimajo časa. Imajo svoje zaposleno življenje. Ugotavljamo, da smo se znašli v delu ZDA, kjer ljudje ne veljajo za posebej odprte, in da nismo edini, ki to izkušamo.

Tujci fb

Občutki, ki so me prestrašili

Tu pa se začne odpirati cela paleta občutkov, ki so me presenetili. Začne se z vprašanji:

Me sploh ne opazijo? Me morda opazijo, pa jim nisem všeč? Je nekaj narobe z mano? Ali s čim preveč izstopam? Ali premalo izstopam? Smo premalo zanimivi? Ali jih moti, da smo tujci? Sem kaj narobe rekla? Bi se morala poskušati bolj aktivno vključevati? Sem bila morda preveč vsiljiva? So moji otroci predivji? Smo čudni?

Začne se z občutki in dvomi o lastni vrednosti.

Potem se pritihotapita žalost in osamljenost.

In potem se prikrade jeza.

Čisto drobna in tiha jeza, skoraj nezaznavna. Ampak tli. In z njo užaljenost in zamera.

In potem okrog sebe tudi sam postaviš zid.

In šele v tem obzidju se zaveš, kako lačni in žejni smo ljudje drug drugega. In da je družina sicer temelj, na katerem vse sloni, a vendar ni dovolj. Ljudje potrebujemo širšo skupnost, ki ji pripadamo, v kateri si izmenjujmo informacije, veselje, razočaranje, dvome, upanje ...

Potrebujemo ljudi, ob katerih se brusimo in navdihujemo. Potrebujemo ljudi, ki nas učijo novih stvari o sebi, o svetu in o nas samih. Potrebujemo ljudi, s katerimi skupaj nekaj gradimo, ustvarjamo, spreminjamo.

Zdi se mi, da zdaj malce bolje razumem, zakaj se ponekod v tujcih tako razplamtita zamera in jeza do domačinov. Ker so ljudje lačni, sestradani osnovne človeške izmenjave, sprejetosti in naklonjenosti.

In zdaj se mi zdi, da lahko malce bolje razumem (ne pa opravičujem), zakaj se ponekod v tujcih tako razplamtita zamera in jeza do domačinov, da včasih postaneta celo sovražni in uničevalni. Ker so ljudje lačni, sestradani osnovne človeške izmenjave, sprejetosti in naklonjenosti. V tej samoti in žalosti se lahko zapreš vase ali pa začneš besneti navzven.

Ko sem se te drobne jeze v sebi zavedla, sem se je sprva prestrašila. Potem pa sem se ji zazrla v oči. Zastavila mi je precej neprijetnih vprašanj ...

Neprijetna vprašanja

Kako si pa ti sprejemala tujce, ko si bila še v varnem domačem okolju? Res je bilo srečanj s tujci malo in vedno se mi je zdelo, da sem zanje dokaj odprta, pa vendar ...

Sem kdaj naredila kak korak več od tega, da sem se jim prijazno nasmehnila? Sem stopila do njih in jim izrekla dobrodošlico? Sem jih povabila domov na kavo? Sem jim bila na razpolago za druženje? Sem jih vprašala, kako se znajdejo in ali rabijo kako pomoč? Sem v svoji zaposlenosti in ob vseh ostalih stikih našla čas še zanje?

Nisem. Moje življenje je neprizadeto in nespremenjeno teklo naprej. Ne vem, kako so se znašli.

In zdaj imam sama kup želja in pričakovanj od ljudi tukaj. Od teh ljudi, ki neprizadeto in nespremenjeno živijo svoja življenja, čeprav je med njimi ena osamljena tuja družina več.

In, nenazadnje, nismo tujci samo mi, tudi oni so tujci nam. Koliko jaz sprejemam njih? Tudi njihovo zaprtost in prezaposlenost? Tudi to je nenazadnje del njih in njihove kulture, v katero vstopamo.

Tujci2

Danes tujci, jutri domačini (ali obratno)

Smo samo ena od mnogih tisočev takšnih družin na svetu. In nam je še zelo lahko. Mi smo tu samo začasno, po lastni izbiri, nekateri pa so se kot tujci znašli v tuji deželi za veliko daljši čas (ali za vedno), pogosto na begu pred nasiljem ali revščino.

Nas je novi svet kljub vsemu sprejeli z naklonjenostjo in prijaznostjo (pa čeprav bolj formalno), nekateri pa se že v začetku srečajo z nenaklonjenostjo ali sovražnostjo. Mi poznamo jezik, kulturo, znajdemo se, nekaterim pa je novi svet povsem tuj, ne poznajo jezika, ne znajdejo se v novem okolju.

Svet je poln tujcev. In šele zdaj čutim, kako pomembno je sprejemanje (obojestransko). In kakšno hvaležnost to poraja – kako sem hvaležna vsake najmanjše geste sprejemanja in zanimanja – pozdrava, komplimenta, telefonske številke, komentarja neznancev ...

Tudi s takšnimi drobnimi dejanji se ustvarja in ohranja zdrava in povezana skupnost, v kateri vsakdo rad ne le prejema ampak tudi tudi daje.

Trenutno smo tujci. In upam, da nas bodo domačini počasi sprejeli. Prav tako pa upam, da bomo tudi mi znali sprejeti tujce – sedaj tu, v tujini, še bolj pa, ko bomo spet v vlogi domačinov. Betlehem se namreč vse prevečkrat ponavlja – na vseh celinah in v vseh časih.

Foto: arhiv družine Škoberne

5.0
46 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.