Nekaj zabavnih cvetk iz priročnikov za naše mame

Vas zanima, kakšnih »strokovnih« nasvetov so bili ob rojstvu otroka deležni naši starši?

starsi iz 70ih 

Če ste se rodili v sedemdesetih, osemdesetih ali celo v devetdesetih, se morda spomnite priročnika Naš malček, ki ga je ob rojstvu prejela vsaka mama. V njem so zbrani nasveti pediatrov, psihologov in drugih strokovnjakov o razvoju, negi, prehrani in skrbi za otroka od rojstva do tretjega leta.

Vas zanima, s kakšnimi metodami so se novopečeni starši po nasvetu strokovnjakov lotevali svojih otrok – torej nas?

Ko danes te nasvete prebiramo, se lahko komu zdijo zabavni, drugemu tragikomični, tretjemu celo bizarni. Kakorkoli že – pričajo o tem, kako zelo se je v nekaj letih spremenilo materinstvo in pogled nanj z vidika »stroke«.

Na prvem mestu je red

Pred tridesetimi leti je bila skrb za dojenčka opisana kot spisek zapletenih zaporedij, ki jih moraš natančno izpolniti, da bo z otrokom vse v redu. Prav nikjer ni omenjenega občutka, intuicije ali prilagajanja različnim situacijam.

Primer kopanja. Dojenčka obvezno kopamo zvečer. Banjica mora biti plastična, voda mora imeti 37C in mora segati otroku do ramen. V banjici naj bo 5 minut. Sledi natančno navodilo pravilnega miljenja, brisanja in mazanja. Nobenega improviziranja, prosim!

Še bolj vojaški režim vlada pri hranjenju, kjer so za vsak mesec navedene natančne količine, ki jih mora zaužiti dojenček: »Po šestem mesecu mu dajemo vsak dan mleko, sadje, zelenjavo, en mlečni proizvod, tri do štirikrat tedensko rumenjak in meso štirikrat tedensko.«

Dojenje da, ampak le do šestega meseca

V priročniku se mame spodbuja, naj, če se le da, dojijo, saj je to za dojenčka najprimernejša hrana. A dojijo naj le do 6. meseca! Takrat »materi mleko postopoma usiha, tudi če po zelenjavnem obroku še dovoli, da otrok sesa pri prsih, kar dojenček izrabi predvsem za igro in uživanje.« Pri 7. mesecu se dojenje ne omenja več.

Mame, ki so si drznile dojiti po 6. mesecu, so bile v posvetovalnicah pogosto deležne očitkov, da škodijo lastnemu otroku. Kar vprašajte mojo mamo, ki nas je dojila do enega (!) leta.

Če prav pomislimo, imamo kar srečo, da smo kljub strokovnjakom odrasli v kolikor toliko normalne ljudi, kajne?

Dojenje – skrajno zapleten proces

Dojenje ni opisano kot enostaven »odpneš – pristaviš – dojiš«, ampak kot silno zapleten proces. »Za dojenje se pripravimo četrt ure prej. Mati otroka odvije, umije in previje v čiste plenice. Poskrbi tudi za svojo snažnost in urejenost. Dojko naj si umije z mlačno prekuhano vodo. Odžene naj bežne nevšečnosti in naj zbrano spremlja dojenje.«

Odveč je omenjati, da je treba dojiti strogo najprej na 3 in nato na 4 ure. »Če ima dojenček sprva še obrok sredi noči, ga polagoma ukinjamo med drugim in tretjim mesecem.«

Ima že dva meseca? Začnite ga hraniti!

Smernice glede uvajanja goste hrane so se spreminjale, a na začetku osemdesetih je še vedno veljalo, naj pri dveh mesecih začne otrok dobivati sadne in zelenjavne sokove, saj ima materino mleko »premalo vitaminov in skoraj nič železa«.

Priročnik opozarja, da se pri tem pogosto dogaja, da »otrok hrano, ki je ni vajen, odklanja«. Hmmm.

Alpsko mleko + žlička sladkorja

In če ste imeli smolo, da vas mama ni mogla dojiti? Ali pa ste bili stari že pol leta? Mlečne formule so bile drage, zato je večina otrok dobivala prevreto in razredčeno kravje mleko. Vanj so vmešavali – ne boste verjeli – sladkor. Žličko in pol na 100 g mleka. S sladkanim mlekom so nato hranili dojenčka.

In alpsko mleko? Seveda, zakaj pa ne, saj ga ni treba kuhati!

Otroci imajo radi sladkor, torej jim sladkajmo

Po starih priročnikih sodeč je edina slaba stran sladkorja, da povzroča karies. »Običajni trsni sladkor uporabljamo v dojenčkovi prehrani zelo zgodaj. Ko mati neha dojiti, sladkamo kravje mleko. Sladkamo sadne sokove, sadne kašice, nasploh sladkamo otroku skoraj vso hrano.« (Malo naprej je priporočilo, naj sladkor vendar omejimo na dva obroka dnevno – zaradi zobne gnilobe.)

(Verjetno je bilo sladkanje potrebno, da so nam pri treh mesecih sploh lahko spravili karkoli po grlu …)

Dojenčki vso noč spijo

»Dojenček pri treh, štirih mesecih, če je zdrav, prične spati vso noč.«

Kaj storiti z otroki, ki »niso zdravi« in ne spijo vso noč, ni navedeno.

Sončite ga, pa čeprav se upira!

Naši starši so na sprehode začeli hoditi pozno: poleti pri otrokovih treh tednih, pozimi pri šestih. Takoj ko so začeli s sprehodi, pa se je začelo tudi načrtno sončenje, da bi otrok dobil dovolj D vitamina.

»Že šest tednov staremu dojenčku lahko sončimo rokice in nogice. Ko je star 3 mesece, ga lahko sončimo golega, toda le 3 do 5 minut spredaj in prav toliko časa zadaj. Nato pa vsak dan dodamo minuto-dve, da počasi pridemo do pol ure sončenja spredaj in pol ure zadaj. Če kak dan opazimo, da je zvečer koža pordela, je to znamenje, da smo otroka sončili malce (!) preveč. Ob zelo visoki vročini je treba s pokrivalom zavarovati dojenčku glavo. Naj omenimo, da sončenje mnogim dojenčkom sprva (!) ne prija in po svoje protestirajo proti sončenju. Naj nas torej morebitni jok ali odpor ne odvrne takoj od sončenja, saj se bo dojenček nanj privadil.«

Če prav pomislimo, imamo kar srečo, da smo kljub strokovnjakom odrasli v kolikor toliko normalne ljudi, kajne?

 

Citati so vzeti iz knjig Moj malček (Bergant M. et al, Zveza prijateljev mladine, Ljubljana 1985) in Moj otrok (Konjajev Z., Založba Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, Ljubljana 1983).

Foto: dailymail.co.uk

4.2
20 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.