Dvigni pogled (Video)

Ko sem si ogledala ta video, se me je dotaknil. Tako zelo, da sem se opogumila narediti nekaj, kar nisem še nikoli. Sama sebe sem preizkusila v prevajanju poezije. Da bi "slišali" tudi tisti, ki ne znajo angleško.

dvigni-pogled

Avtor te čudovite sodobne pesnitve je Gary Turk, pesem pa se ni dotaknila le mene, saj si je video ogledalo preko 60 miljonov ljudi po celem svetu.

Privoščim vam, da tudi vas nagovori ta pesem. Naj si bo v angleščini ali v poskusu mojega prevoda. In potem... zaprite ekran :).

DVIGNI POGLED

Imam 422 prijateljev, a čutim osamo;
govorim z njimi vsak dan, a se sploh ne poznamo.
Nekje vmes tiči problem, ki ga imam:
med zrenjem v oči in zrenjem v ekran.

Stopim nazaj, oči odprem,
pogledam okrog in se zavem:
družabna omrežja so vse drugo kot to,
ko zasveti zaslon in se vrata zapro.

Vsa tehnologija je le iluzija, neresnična okužba:
občutek sprejetosti, partnerstvo, družba,
če pa preusmeriš pogled zamegljen,
opaziš svet, ki je silno zmeden.

Svet, ki nas je zasužnil pametni tehnologiji,
kjer informacije so pokvarjenci podkupili,
svet selfijev, samopromocije, zaverovanosti vase,
delimo vse "naj", ignoriramo pa svoje temne čase. 

Najbolj smo srečni, če delimo doživetje vsako,
a če si sam - je mar enako?
Prijatelji bodo s tabo, če z njimi boš ti,
a sam boš, če vas že skupinski sms zadovolji.

Popravljamo, pretiravamo, hlepimo po pozornosti,
pretvarjamo se, da družabne osamljenosti sploh ni.
Spreminjamo besede in barve, da življenje naše žari,
in ne vemo, če se komu sploh še da gledati.

Biti sam, ni problem: 
razmigaj se, beri ali slikaj, ti povem,
da boš učinkovit, pozoren, zbujen, jasen bo glas
in modro bo izrabljen tvoj prosti čas.

Torej... ko si v javnosti in se počutiš sam,
odoloži telefon, pretegni se, stopi na stran.
Ni treba vedno zijati v meni,
spregovori z nekom, učite se so-obstajati.

Ne morem verjeti, včasih je poln vlak,
a nihče ne govori, da bi ne izpadel bedak.
Tako smo postali nesocialni, da nas ne zadovolji
odnos z nekom in pogled v oči.

Okrog nas so otroci, ki že od poroda,
gledajo nas, robote, misleč, da je to moda. 
Verjetno ne boš postal najboljši oče ali mama,
če ne zmoreš zabavati otroka brez ekrana.

Ko bil sem otrok, doma skoraj nič nisem bil:
bil zunaj s prijatelji sem, se s kolesom podil,
luknje v hlačah, kolena krvava,
hiša na drevesu bila je najboljša zabava.

Zdaj parki so tihi, da me zmrazi,
zunaj ni otrok, gugalnica le visi.
Nihče več ne skače, se ne smeji, 
postali smo družba pametnih telefonov in neumnih ljudi.

Dvigni pogled, zapri ekran,
sprehodi se okrog, naj to bo tvoj dan.
Vzpostavi odnos z nekom, vsaj z eno osebo, če ne gre več,
boš opazil spremembo, ki ti bo všeč.

Bodi pri stvari, ko ti ona nameni pogled,
ki ga boš nosil za zmeraj, ker bo ves tvoj svet.
Svet, ko se bosta prvič prijela za roke, si dala prvi poljub,
se prvič skregala, a jo boš ljubil celo preko svojih zaobljub.

Ko ti ne bo treba stoterim sporočiti kaj se dogaja,
ker bo edina, s katero boš želel deliti ta delček raja.
Ko prodal boš računalnik, da kupiš prstana,
za dekle iz sanj, ki je resnična, iz kosti in mesa.

Ko bosta želela imeti družino 
in trenutek ko se bo tvoje srce v dojenčico zaljubilo.
Ko te bo zbujala vsako noč in bosta z ženo le spanca želela
in ko obrisal boš solzo, ko bo iz tvojega gnezda zletela.

In ko se bo vrnila, in ti v naročje položila največji dar,
ki klical te bo dedek in se boš počutil zares star.

To bo čas, ko boš pogledal vse kar si napravil,
ker bil si prisoten in si dvignil pogled,
kako srečen boš, da življenja nisi zapravil,
da ni ekran bil ves tvoj domet.  

In bo čas, ko boš ob postelji sedel in za roko držal svojo ženo,
ji povedal, da jo ljubiš in jo poljubil na čelo.
Tiho zašepetala bo v času zadnjega utripa,
kako vesela je, da je na ulici spoznala izgubljenega tipa.

A to se ne bo zgodilo, nikoli tega ne boš imel,
vse boš zamudil, če boš le v ekran strmel.

Zato dvigni pogled, zapri ekran,
sprejmi odločitev odmerjen ti je vsak dan.
Ne zapravi ževljenja ujet v ta nori internet.
Najhujše trepetanje je na koncu obžalovanje. 

Tudi jaz sem kriv, saj del sem tega magneta.
interneta, kjer slišan si, a nihče te ne pogleda.
Kjer naš pogovor stkan je iz tipk
in skupaj smo, a brez da bi ustvarili očesni stik.

Ne živi življenja, kjer je smisel nerealnosti slediti,
ne talaj všečkov, ljudi treba je ljubiti.
Izključi potrebo, da te mnenje drugih določa,
pojdi v svet, ki ti brez motenj živeti omogoča.

Dvigni pogled, zapri ekran.
Nehaj to gledat', pojdi na pravo pot, pojdi tu stran.

 

 

 

4.9
19 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.