Ne gre za zaščito javnega šolstva, ampak za zaščito nesposobnosti državnega

»Hvala Bogu za montessori material,« je bil eden od močnih pišev v viharju besed, ki jih je po torkovi odločitvi leve ustavne večine v parlamentu zapisala na enem od socialnih omrežij mamic, ki otroka šola ne v zasebni, ampak v – državni šoli.

montessori homeschool

Da ji pomaga, da skupaj z otrokom vadita osnovne stvari in lovita zamujeno v šoli, kjer »ne utrjujejo, samo naprej jemljejo, s tem na silo držijo nivo, z otroci doma pa moramo vaditi starši, kot bi otroka šolali doma,« je še dodala.

Neustavna sprememba ustave

Gotovo je odločitev 60 poslancev levice, da izigrajo razsodbo ustavnega sodišča v prvi vrsti pravno vprašanje, pa tudi vprašanje osnovne demokratične kulture: ali se odločitve ustavnega sodišča spoštuje ali ne?

Vrsta uglednih pravnikov je že opozorila ne samo, da je taka odločitev politično-etično nesprejemljiva, moralno zavržena, ampak tudi ustanvnopravno nevzdržna.

Velja prebrati včerajšnjo javno izjavo treh pravnikov mlajše generacije dr. Jurija Toplaka, dr. Andraža Terška in dr. Mateja Avblja, ki ima vrednost tudi v tem, da bi jih težko spravili pod isti svetovnonazorski nadstrešek.

Kako bo morebitna sprememba ustave prestala ustavno presojo ali pritožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice, bo pokazal čas.

Že eno pa je gotovo danes – ta odločitev bo ostala eden največjih madežev na vladi Mira Cerarja in njegove strankarske SMC vojski. Ne samo političnih, ampak čisto človeških.

O človeških kvalitetah etičnega Mirota, ki je z lažnim preroštvom uspel ne-vem-katerič-že znova preslepiti naivno slovensko sredino, morda najbolj priča zapis Romana Globokarja, direktorja Zavoda sv. Stanislava, ki upravlja z eno od zgolj šestih zasebnih osnovnih šol v Sloveniji:

»Najbolj boli, ker so za glasovali ljudje, ki jih spoštujem in ki vedo, kakšne so zasebne šole. Vedo tudi, da ne drži, kar se je govorilo v državnem zboru. Razočaran sem in žalosten. Izgubil sem zaupanje v argumentiran diskurz v politiki. Vse je bilo vnaprej prešteto. Nikogar ne zanimajo argumenti.«

Kdo koga ogroža?

Da gre pri vsem skupaj predvsem za zaščito javnega šolstva, so v viharju zadnjih dni pihali na čustva javnosti in velike večine staršev, ki imajo otroke v državni šoli, levi politiki.

tw dejan levanic zascita

Toda ali res zasebna šola (ki v osnovi izvaja javni program) ogroža državno tako zelo, da jo je treba zaščititi z izigravanjem sodb najvišjega sodišča države?

Podatki so znani. Znesek, ki bi bil potreben za uresničitev sodbe ustavnega sodišča, je ocenjen na 300.000 EUR, kar je drobiž v veliki vreči denarja, ki je iz proračuna namenjen za šolstvo.

Nadalje je v Sloveniji le 6 zasebnih osnovnih šol od skupaj 454, torej le 1,3%. Če kdo, ustanovitelji teh šol dobro vedo, kako težko je priti do potrditve OŠ programa s strani države, kaj šele financirati prostore in opremo, ki jih država seveda ne plača.

»Če bomo šli še naprej po dinamiki zadnjih 25-ih let, bo čez 100 let imeli mogoče nekaj odstotkov zasebnih šol, kar seveda nikakor ne more ogrožati javne šole,« je nedavno za Domovino izjavil Pavle Demšar, ravnatelj zasebne montessoti šole v Ljubljani.

A strah vendarle ni čisto prazen ...

Številke so torej zgovorne. A vendarle moramo dati levi parlamentarni ustavni večini v njenem občutku ogroženosti v nečem prav.

Že mala peščica zasebnih šol je slovenskemu državnemu šolskemu sistemu doslej nastavila ogledalo in v marsičem razkrila njegovo nemoč, kakor lepo pričajo besede mamice z začetka tega članka.

Ne gre zanemariti tudi naraščanja izbire šolanja na domu. V skupini otrok, ki se uradno šolajo pod to možnostjo, pa je dokazano večina takih, ki se v resnici ne šolajo doma, ampak obiskujejo alternativne programe zares povsem zasebnih in od države neodvisnih (s tem pa 0% financiranih) osnovnih šol.

Starši, ki so bili v odnosu do šole nekdaj predvsem hvaležni in ustrežljivi potrošniki, so postali izrazito zahtevni potrošniki. Okusili so, da je mogoče drugače, kot je v državni šoli, in to boljše.

Če bi se prostor zasebne pobude ali bolje rečeno prostor nekakšnega zasebno-javnega partnerstva na področju osnovne šole še za nekaj, čeprav pičlih odstotkov malo bolj odprl, bi bila moč izbire staršev še večja, njihova želja, da bi otrokom nudili kar najboljše, pa še močnejša.

tw ziga turk zascita

Slovenska državna šola bi se lahko po prvem pojavu zasebne pobude bolj fleksibilno odprla spremembam in bolj napredovala. Strah pred zasebnim bi bil tako odveč. A žal se to pri nas ni zgodilo, vsaj na širši, sistemski ravni ne.

Zato je zaščita potrebna. A nalijmo si čistega vina – ne gre za zaščito javne šole, ampak za zaščito nesposobnosti državnega šolskega sistema.

Za nesposobnost, da bi tisti, ki z državnim šolstvom upravljajo, ustvarili pogoje, da bi šola lahko odgovorila na vrsto izzivov: od celostne vzgoje do večjega upoštevanja individualnosti učenca, od reševanja vrstniškega nasilja do vzpostavljanja zdrave avtoritete, od ekonomičnosti porabe vloženih sredstev do boljšega partnerstva s starši.

In da se razumemo, to ni sodba o nesposobnosti posameznih učiteljev. Mnogo jih je sposobnih in zelo predanih svojemu delu. In ti so tudi žrtve državnega sistema, ki šole, ki jih ima v lasti, drži na uzdi nevzdržnega centralizma in omejevanja avtonomije, s tem pa tudi ustvarjalnosti učiteljev.

Mladi brez možnosti izbire, razen – s potnim listom

Slovenija tako čedalje bolj (p)ostaja tohel, zaprt prostor, z omejenimi možnostni izbire, z okoljem, ki ne spodbuja ustvarjalnosti.

Mladi pa uresničujejo tiste izbire, ki jih še lahko, in odhajajo v tujino. Vsako leto v tisočih. Tisti, z malček večjimi, že šolskimi otroki, pa ostajajo, saj je pot v tujino z družino vse kaj drugega kot iskanje novih priložnosti v študentskih letih ali kmalu po poroki.

A tudi te se že najdemo.

Simbolično, samo dan pred torkovo odločitvijo parlamenta, se je na pot v tujino podala za slovenske razmere sorazmerno velika družina, ki jo pri iskreni.net dobro poznamo, saj sta zakonca od začetka sodelovala pri postavljanju naše družinske organizacije, pri izobraževalnih programih, portalu iskreni.net ...

V tujino jih je peljala očetova podjetniška ustvarjalnost, razvoj enega najperspektivnejših slovenskih start-upov v zahtevnem mednarodnem okolju.

In kot starša sta tudi onadva po prvi izkušnji šolanja v državni šoli iskala možnost alternativne šole.

»Za določen čas, za slabo leto dni,« sta dejala, ko smo se v dneh pred odhodom poslavljali, »potem se vrnemo.«

Pa smo mnogi njuni prijatelji v medsebojnih pogovorih kar malo nejeverno zmajevali z glavo: »Pa se bodo res?«

 

4.7
35 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.