Mamica štirih otrok, obolela za rakom: »Zaupam!«

Helena Rozman je 35-letna žena, mamica štirih otrok, učiteljica, plesalka in od novembra lani tudi onkološka bolnica z rakom na dojki. Spregovorila je o bolezni, smrti, ozdravljenju, predvsem pa o upanju in hvaležnosti.

HelenaRozman1

Heleno sem obiskala doma v Tržiču, kjer mi je pogumno in sproščeno pripovedovala, kako so ji med porodniškim dopustom s četrtim otrokom odkrili raka. Za njo je operacija dojke, zdaj hodi na kemoterapije.

»Ne vem, ali sem na bolniškem ali na porodniškem dopustu,« se zasmeje. Nato si sname lasuljo in mi pokaže, kako je videti brez las. Lepa Helena. Kljub bolezni (ali pa morda prav zato) žari, da se je ne moreš nagledati.

Zaupa mi celo nekaj družinskih šal o raku, triletniku se npr. smejejo, ko reče, da ima »mami laka na dvojki«. Mož pa je zadnjič otrokom, ki so se na rojstnem dnevu prepirali, kdo dobi sladkorno figurico rakca, ki je na torti delal družbo morski deklici, dejal: »Rak ni nekaj, kar bi si želeli, kar vprašajte teto Heleno!«

Helena skupaj z možem Alešem vodi seminarje o zakonskih odnosih in vzgoji otrok, peče čudovite poročne torte ter poučuje ples in praktikum na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja.

Je mamica štirih otrok, 7-letne Julije, 5-letnega Martina, 3-letnega Pavla in 9-mesečnega Tadeja.

HelenaRozman2
Družinski izlet v Drežnici, dan pred Heleninim prvim obiskom Onkološkega inštituta, kjer je izvedela za diagnozo.

Helena, ko so ti postavili diagnozo, je bil najmlajši otrok star pet mesecev. Zaradi kemoterapije sta morala čez noč prenehati z dojenjem. Kaj si občutila v prvih trenutkih, ko si izvedela? Strah, grozo, nemoč, jezo?

To je bilo novembra lani. Pri jutranjem dojenju sem zatipala bulico. Šla sem na pregled, vendar so me poslali domov, češ da gre le za mlečno žlezo. A ker v treh tednih ni izginila, sem šla ponovno k zdravniku, kjer so me napotili na mamografijo, ultrazvok in punkcijo.

Diagnozo mi je povedal specializant, ki je imel v grlu velik cmok. »So to res moji izvidi?« sem ga vprašala. »Saj sem čisto zdrava!« Nisem se slabo počutila, niti malo nisem sumila, da je kaj narobe. Prva stvar, ki sem si jo rekla, je bila: »Jezus, bodi ob meni«, nato sem poklicala moža, da bi mi stal ob strani.

Seveda molim za ozdravitev, tudi preko svetopisemskih vrstic dobivam na srce, da bo z mano vse v redu. A zaupanje v Boga vključuje tudi zaupanje v Njegovo časovno planiranje – tudi to, da bom morda umrla mlada.

Bila sem v šoku, kot npr. ob novici, da se je kdo ponesrečil. Rekla pa sem si tudi: »OK, rak dojke, to je ozdravljivo.« A hkrati sem se zavedla, da obstaja možnost, da umrem.

Od diagnoze do operacije je minil en teden, toliko časa sem imela, da preneham z dojenjem. Tadej je imel pet mesecev. Hudo je bilo, ni hotel flaške. Tri noči je ves čas jokal, nato je ugotovil, da ne bo šlo drugače. Veliko smo ga crkljali, da je imel vseeno občutek varnosti, veliko bližine, ljubezni ...

Sodobna družba nas poskuša prepričati, da se lahko z zdravim življenjem in pravilno prehrano obvarujemo pred boleznijo. Si se tudi ti soočila z vprašanjem, kaj si naredila »narobe«, da si zbolela?

Ja, to je bila prva stvar, ki sem se jo vprašala. Vse življenje sem vitka, veliko se gibam, ne kadim, zdravo se prehranjujem, se spočijem … Najprej sem obsodila sladkor, ker sem pojedla veliko sladkega. Krivdo sem iskala pri sebi, nato pa sem na kemoterapiji videla dva otroka, dvoletnika in osemletnico, in me je presunilo: »Kaj pa sta onadva naredila narobe, da imata raka?«

Takrat sem nehala iskati krivce. Namen bolezni ni, da se obtožujem. Bolj mi je bilo težko, ker so to počeli drugi in mi povzročali občutke krivde. V svojem življenju ne bi ničesar spremenila, moje življenje je bilo in je izpolnjujoče.

HelenaRozman3
Dan pred operacijo dojke. Fotografija krasi dnevno sobo Rozmanovih.

Izžarevaš neverjeten mir in zaupanje. Kako si uspela sprejeti bolezen?

Že ko sva šla z Alešem domov od zdravnika, sva molila. Ves čas sva se pogovarjala in pretresala vse opcije.

Ni me strah umreti, mi je pa težko vse pustiti, ker je vse tako lepo … Čeprav vem, da me po smrti čaka nekaj boljšega, vem, kako težko bi bilo mojim otrokom, možu, staršem … Skrbelo me je za druge. Zato sem Bogu rekla: »Bog, ne vem, kaj me želiš naučiti. Daj, da bom spoznala, kaj mi želiš povedati.«

Pomagalo mi je, da sva pred časom z možem na spletni strani Near Death Experience Reasearch Foundation brala izkušnje ljudi, ki so bili med operacijo ali nesrečo na drugem svetu. Ko so se vrnili v zemeljsko življenje, so povedali, da je bolezen njihova pot, da morajo iti skozi to. Umreti je težko, ker se moramo posloviti od vsega, kar poznamo. Hkrati pa zaupam, da gremo na boljši in lepši kraj. Takrat sem ob teh zgodbah pomislila: »Vau, umreti bo super!«

Seveda molim za ozdravitev, tudi preko svetopisemskih vrstic dobivam na srce, da bo z mano vse v redu. A zaupanje v Boga vključuje tudi zaupanje v Njegovo časovno planiranje – tudi to, da bom morda umrla mlada.

Ker imaš majhne otroke, verjetno ne misliš le na lastno življenje, ampak tudi na svoje otroke. Od kod črpaš zaupanje, da so tvoji otroci v dobrih rokah?

Psihologi trdijo, da otroci brez matere utrpijo hudo škodo, da jih to zaznamuje. Jaz pa verjamem, da če Bog nekoga pokliče k sebi, ima za to razlog. Mislim, da je za otroke hujša bolečina, če se starša npr. ločita.

Seveda si želim, da bi imeli moji otroci mamico. Ampak če bi morala umreti, verjamem, da bo zanje dobro poskrbljeno. Pa seveda zaupam Alešu, ki je res čudovit očka.

HelenaRozman4
Božič 2015. Helena že nosi lasuljo.

Kako je bolezen sprejel tvoj mož? Rekla si, da sta se pogovorila tudi o možnosti, da umreš.

Na začetku se ni hotel preveč pogovarjati. Mislim, da mu je bilo težje kot meni. Zato sem mu povedala, da nočem, da joka sam ali da se skriva. Če bova jokala, bova jokala skupaj.

Sama ob diagnozi nisem jokala. Ko sem v nosečnosti dvakrat hudo krvavela, sem jokala kot dež, takrat pa nič. Mislim, da bi bila zame hujša izguba, če bi izgubila otroka. Ob raku sem se zjokala šele takrat, ko sem izvedela, da morda ne bova več mogla imeti otrok. Pa sem kmalu spoznala, da sreča ni v številu otrok, ampak v odnosih z njimi. Zato sem hvaležna za štiri otroke. (smeh)

Ko sem starejše bolnice spraševala, ali imajo kakšno sliko, so mi rekle, da je takšne trenutke najbolje pozabiti. Jaz pa bolečino dojemam drugače. Grem skozi bolečino, ki je smiselna. Bog ve, zakaj je dobra, jaz še ne vem.

Čutila sem potrebo, da Alešu povem, kaj želim v primeru smrti. Na primer, da bom vesela, če si bo našel drugo ženo. Odgovoril je: »Težka bo«, vendar sem hotela povedati, da je to moja želja, ne da bi ga silila. Ali kaj si želim za pogreb. O vsem sva se pogovorila.

Ob hudi bolezni ljudje običajno spremenijo svoje življenje, ker ugotovijo, kaj je v življenju zares pomembno. Imaš tudi ti občutek, da si se v zadnjih mesecih znebila življenjske navlake?

Morda malo, ni bilo pa velike spremembe. Že prej sem živela preprosto, nikoli nisem na prvo mesto postavljala kariere ali denarja. Bila sem zadovoljna s svojim življenjem. Nekatere stvari pa vseeno vidim drugače. Ko sem zadnjič razbila najlepšo skledo za solato, sem si rekla samo: »Vseeno mi je! Rajši celo življenje jem iz starih skled, samo da sem zdrava.« (smeh)

HelenaRozman5
Na kemoterapiji.

Kako ste se o bolezni pogovorili z otroki? Se je sploh mogoče pogovarjati o raku, ne da bi jih prestrašili?

Čutila sem, da hočem biti do njih odkrita. Slišala sem zgodbo o sinu, ki je mami kasneje očital, da mu ni nikoli naravnost povedala, da ima raka. To je izvedel šele od drugih.

Zato otrokom nisva povedala samo za bulico in operacijo, ampak prav za raka. Posedla sva jih na kavč in Aleš je začel: »Mamica je zelo zelo zbolela in bo dolgo bolna.« Jaz sem jim povedala, da bom verjetno ostala brez las, da bom bruhala in veliko počivala. Povedala sva jim, da mamica lahko tudi umre.

Fanta sta vprašala: »A boš umrla, mami?« Odgovorila sva, da bomo zelo zelo prosili Jezusa, da ne umrem. Ampak od te bolezni ljudje tudi umrejo, to sva jim povedala.

Bilo je ganljivo. 7-letna Julija je s solznimi očmi rekla: »Ampak mami, veš kaj piše: 'Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.'« (Prg 3, 5-6)

Otroke namreč učiva svetopisemskih citatov, tako kot se učijo pesmice. Res je bilo lepo, odgovorila sem: »Super, Julija, res bom naredila to.« In potem smo se objeli.

Julija hodi v 1. razred, mlajši trije otroci so še doma. To se zdi zahtevno celo marsikateri zdravi mamici, kako uspeva tebi?

V materinstvu res uživam. V službi sem delala skrajšan delovni čas, otroke so takrat enkrat tedensko pazili mož, moja mami in tašča. Ko sem začela s porodniško, pa smo bili skupaj doma. Pomembno se mi zdi, da sem z otroki in da se jim lahko posvetim.

Ob diagnozi sem si predstavljala, da ne bom zmogla, da bom prešibka. Zato sem se zmenila s starimi starši, da po kemoterapijah prevzamejo otroke. Potem pa se je izkazalo, da sploh ni tako hudo, skoraj nobenih stranskih učinkov nimam. Tako da sem klicala, če lahko dobim otroke nazaj. (smeh) Res sem vesela in hvaležna, da lahko skrbim za njih.

Verjamem, da je moje odlično počutje Gospodovo delo in da so molitve uslišane. Moje telo ni mogočno, On pa je vsemogočen.

HelenaRozman8
Julija, Pavel, Martin in novorojeni Tadej.

Kako se kot lepa mlada ženska soočaš s fizičnimi spremembami, z izgubo las? Večina žensk poskuša to prikriti, ti pa si se odločila te posebne trenutke ovekovečiti.

Želim si, da je ta zgodba zabeležena. Ko sem starejše bolnice spraševala, ali imajo kakšno sliko, ali so si kaj zapisale, so mi rekle, da je takšne trenutke najbolje pozabiti. Jaz pa bolečino dojemam drugače. Nočem je pozabiti. Grem skozi bolečino, ki je smiselna. Bog ve, zakaj je dobra, jaz še ne vem.

Življenje je prekratko, da bi živela v žalosti. Hočem plesati ter uživati blagoslove z  družino.

Dojko sem lahko obdržala, ker je bil tumor ob strani. Ampak glede tega se niti nisem vznemirjala. Hudo mi je bilo za lase. Nazadnje sem prosila prijateljico, naj me pobrije, da jih ne bi v šopih izgubljala. In na koncu sem se počutila lepa. Sprejela sem se. Aleš me je objel in rekel, da sem najlepša, otrokom pa sem se zdela podobna fantu. (smeh)

Moj največji strah je bil, da bom izgubila tudi obrvi in trepalnice. Nisem želela izgledati tako bolno … No, pa sem jih obdržala, čeprav so se razredčile. (smeh)

Kako ob bolezni doživljaš velikonočno tridnevje, v katerega vstopamo?

Doživljam ga kot zmago nad smrtjo. Ta svet žal vodi v smrt. Na nek način smo bolniki vsi. Smo grešniki. Ampak najboljša novica je, da imamo kristjani Odrešenika, Zdravnika, ki ne zdravi le začasno. Daje nam obljubo: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje, kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja ...« (Jn3, 36).

Zato Jezus ni le del mojega življenja, On JE moje življenje, to še bolj čutim. Že prej sem se trudila živeti tako, da bi si drugi želeli spoznati Jezusa, ki me vodi skozi tako lepo življenje. Sedaj pa to hočem še bolj, hočem biti Njegov odsev. Letošnja velika noč bo zame fenomenalna! (smeh)

HelenaRozman6HelenaRozman7Helena z lasuljo in brez nje.

Kako gledaš v prihodnost? Kakšna hrepenenja imaš v srcu?

Pred kratkim sta mi dve prijateljici sporočili, da se ločujeta. Pa sem si rekla: »No, rak res ni najhujša stvar, ki te lahko doleti.« Tudi če bom živela samo 35 let, sem imela zelo lepo življenje. Lahko pa živim še 60 let in se ves čas z nečim bojujem, nisem zadovoljna v zvezi, nimam stika z otroki … To se mi zdi večja bolečina.

Ljudje me sprašujejo, če sem zelo žalostna, ker imam raka. Ha, seveda sem, samo človek sem, ampak vedno se najde razlog, da se spet lahko veselim in sem hvaležna.

Hvaležna sem, da nimam raka na kakšnem drugem organu, kjer je statistika preživetja slabša.

Hvaležna sem, da nisem umrla v kakšni nesreči in se sploh ne bi imela časa posloviti od svojih.

Hvaležna, da ni bolan kdo izmed najinih otrok …

Življenje je prekratko, da bi živela v žalosti. Hočem plesati ter uživati blagoslove z družino.

 

Foto: Boštjan Martinjak, osebni arhiv 

4.8
246 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.