Zgodba o Mr. Jensenu: kako otrokovo najšibkejšo točko spremeniti v najmočnejšo?

Foto: Shutterstock

Poznate zgodbo znanega ameriškega bobnarja in motivacijskega govornika Clinta Pulverja? Kot otrok je imel Clint v šoli velike težave. Ne z učenjem, ampak s sedenjem pri miru. Ne da bi se zavedal, je z rokami nenehno tolkel po mizi, s čimer je spravljal ob živce učitelje in sošolce. Nobeno opozorilo in nobena kazen nista zalegla. Učitelji so vpili nanj, preizkušali najrazličnejše vzgojne ukrepe in ga pošiljali k ravnatelju. Ta je Clintu naročil, naj sedi na svojih rokah, da bodo ostale pri miru. Vendar tudi to ni delovalo dlje kot nekaj trenutkov.

Ko je bil Clint star deset let, ga je njegov učitelj, Mr. Jensen, zadržal po pouku. Clint je prestrašeno čakal na kazen, učitelj pa mu je rekel: »Clint, ali si kdaj pomislil, da bi igral bobne?« Odprl je predal svoje pisalne mize in mu izročil prvi par bobnarskih palic. »Clint, v tebi ni težave. Mislim, da je v tebi bobnar.«

To je bil trenutek, ki je za vedno spremenil otrokovo življenje, zgodba pa je navdihnila na milijone ljudi. V ZDA se izraz »postani Mr. Jensen« nanaša prav na učitelje in druge pedagoge, ki v otrokovih šibkih točkah ne vidijo težave, ampak jih preusmerijo k njihovim najmočnejšim točkam.

Kaj pa, če bi bilo bolj smiselno, da mu pri fiziki pomagamo toliko, da osvoji neko osnovno znanje, preostanek energije pa posveti nečemu, kar ga napolnjuje in veseli?

Ogromno truda za stvari, v katerih otrok ne bo nikoli blestel

Mr. Jensen je v Clintovi lastnosti, ki jo je svet dojemal kot skrajno motečo, prepoznal nadarjenost. Tapkanje po mizi je preusmeril v bobnanje, ki se je izkazalo za Clintov modri plamen. V otrokovi šibkosti je prepoznal talent. Usmeril ga je na področje, kjer je Clint lahko razvil svoj potencial in zablestel. Danes Clint ni samo uspešen profesionalni bobnar, ampak tudi govornik, ki s svojo zgodbo navdihuje učitelje in starše.

Sistem od otrok namreč pričakuje, da se bodo vklopili. Da bodo sodelovali in pokazali zanimanje za vsa področja ter bili pri njih tudi uspešni. Do neke mere je vklapljanje v skupino in prilagajanje seveda nujno. Vendar lahko hitro zavije v skrajnost, ko želimo vse otroke oblikovati po enakem kopitu in od njih pričakujemo enake dosežke. Prepričani smo, da je otrokov uspeh odvisen samo od trdega dela. Ti ne leži fizika? Torej reši več nalog! Tvoje roke niso nikoli pri miru? Usedi se nanje in se zberi!

Če ima otrok težave s fiziko, smo pripravljeni z njim presedeti ure in ure ter rešiti na tisoče dodatnih nalog, da bo na koncu dobil dobro oceno. Ogromno časa in truda za nekaj, v čemer otrok ne bo nikoli zares dober. Niti ga ne bo veselilo. Kaj pa, če bi bilo bolj smiselno, da mu pri fiziki pomagamo toliko, da osvoji neko osnovno znanje, preostanek energije pa posveti nečemu, kar ga napolnjuje in veseli?

Tukaj se seveda odpre vprašanje točk, ki so potrebne za vpis na srednjo šolo ali fakulteto. Za vpis na dobro šolo so potrebne dobre ocene! Vendar se tudi tukaj lahko starši vprašamo, ali svet res potrebuje same odličnjake na najboljših gimnazijah? Bo otrokova prihodnost ogrožena, če ne bo mogel izbirati med nekaj najbolj zaželenimi šolami?

Vprašajmo se, čemu bomo letos posvetili največ pozornosti? Stvarem, v katerih smo povprečni in bomo takšni vedno ostali? Ali resničnim, pogosto skritim talentom?

Na kaj se bomo pri otroku osredotočali? Na šibke ali močne točke?

Ob začetku šolskega leta lahko z otroki organiziramo družinski sestanek, na katerem nanizamo sklepe, ideje in želje za letošnje šolsko (ali vrtčevsko) leto. Zapišimo jih ter se čez leto kdaj vrnimo k njim. Lahko jih ponovno preberemo tudi ob zaključku šole, da vidimo, kako nam je šlo. Na seznam damo lahko različne sklepe tako staršev kot otrok, da se bomo recimo pravočasno odpravljali od doma ali sproti delali domače naloge. Zapišemo tudi cilje, ki si jih otrok zada. Česa se želi letos naučiti? Zavezati čevlje? Se naučiti bolje smučati? Zvišati oceno pri angleščini?

Pomembno pa je tudi, da v načrt vključimo otrokove močne točke, ki na prvi pogled niso tako izrazite. Ob tem se vprašajmo, čemu bomo letos posvetili največ pozornosti? Stvarem, v katerih smo povprečni in bomo takšni vedno ostali? Ali resničnim, pogosto skritim talentom? Talentom, ki jih svet na prvo žogo morda ne ceni toliko? Lepe ocene in nagrade na tekmovanjih so oprijemljiv dosežek, na katerega ni težko biti ponosen. Vendar v življenju ne šteje največ ocena pri naravoslovju ali rezultat teka na 600 metrov.

Bomo letos pri svojih otrocih zmogli biti Mr. Jensen ali bomo od njih na vseh področjih pričakovali odlične rezultate? Se bomo znali osredotočiti na bistvene stvari? Bomo znali v njih prepoznati potencial, ki ga je v njih vsadil Stvarnik? In jih pri tem podpreti?